Letošnja Nobelova nagrada za literaturo je pripadla kanadski avtorici kratkih zgodb Alice Munro (1931), ki je nedavno sicer napovedala, da bo zaradi starosti in bolezenskih tegob s pisanjem prenehala. Zmeda ob razglasitvi nagrajenke je bila manjša kot lani, ko so geopolitične silnice in švedska politična korektnost na prizorišče sodobne literature naplavili Mo Yana. Alice Munro v našem prostoru ni neznana: pred tremi leti smo v slovenščini dobili prvi zbirki njenih sijajnih kratkih zgodb; Preveč sreče in Sovraži me, rad me ima, dvori mi, ljubezen da, mož in žena sva.
Alice Munro je za razliko od svoje kanadske kolegice, druge mojstrice kratkih zgodb, Margaret Atwood, bolj domačna. Njene kratke zgodbe – jasno je torej, da še ni napisala romana, čeprav se nekatere od njenih zbirk sučejo okoli istih oseb in spominjajo na roman – so dostopne in ganljive. Veščino pripovedovanja je izmojstrila do te mere, da z enako velikodušnostjo razpolaga z vsemi plastmi, ki jih zahteva dobra literatura. Zato so jo kritiki razglasili za kanadskega Čehova. Če je stari Rus v svojih kratkih zgodbah ugrabil modernistični tok zavesti in si ga podredil tako, da je lahko pripovedoval silno grenke zgodbe o posameznikih in skupnostih, je Munrojeva svoje pisanje zajela iz sodobnega intimizma, na način, ki vselej milostno sporoča, da pripovedovana zgodba morda ni veličastna, je pa zato še vedno veličasten njen nosilec – človek. To kakopak ne pomeni, da je Munrojeva odvetnica človeštva, prav tako kakor ni njegova tožnica. Za kaj takega je verjetno preveč nadarjena in pronicljiva. Njeni pripovedovalci so navadno umirjeni ljudje, takšni, ki z enako lahkoto opisujejo kostanjevo pohištvo na železniški postaji, zabeležijo nerodno in sramežljivo srečanje s privlačnim moškim ter imajo uvid v zapletena emocionalna oziroma psihološka gibanja junakov.
Njena literatura je literatura ravnovesja, ne ekscesa. Junaki so lahko enako žalostni kot vsakdo in se enako hrupno zaletavajo v minevanje, ampak to za Munrojevo ni nič posebnega. V prvem planu sta vsakdanje in banalno, v zakulisju pa se odvija delirij detajlov. Toda spet – ne gre za osamljene male reči, ki nikogar ne brigajo in so resnično dolgočasne. Pod površino in v detajle gre prav zato, da nam z vsako zgodbo pokaže, kako je v resnici za nekoga vselej pomembna. To pa je karseda lepo.
Iskrene čestitke, Alice!
V slovenščini lahko preberete dve zbirki Alice Munro:
Preveč sreče. Prevedla Jana Ambrožič, založba Miš 2010.
Sovraži me, rad me ima, dvori mi, ljubezen da, mož in žena sva. Prevedla Katja Šaponjić, založba Litera 2010.
Preberite tudi kratko zgodbo Alice Munro v angleščini: http://www.lrb.co.uk/v20/n15/alice-munro/queenie