Naposled je konec ugibanj, ki so se zadnji teden razpihovala v medijih – Nobelovo nagrado za literaturo za leto 2021 prejme pisatelj Abdulrazak Gurnah za literaturo, ki »brezkopromisno in sočutno obravnava penetracijo učinkov kolonializma in usodo beguncev med kulturami in kontinenti.« Gre za avtorja, rojenega v Zanzibarju in živečega v Veliki Britaniji, ki ga po podatkih cobissa v slovenščino še niso prevajali. Je univerzitetni profesor, leta 1994 pa je bil med kandidati za nagradi booker in whitbread z romanom Paradise.
Gurnah je avtor desetih romanov in več zbirk kratkih zgodb. Njegov prvi roman, Memory of Departure, je bil objavljen leta 1987. V njem se avtor ukvarja z željo oditi od doma in z občutki prisile in krivde. Te teme se sicer pogosto pojavljajo v Gurnahovih delih. Njegova romana Pilgrims Way in Dottie obravnavata življenja migrantov v Angliji. Že omenjeni roman Paradise je postavljen v kolonialne čase v Vzhodno Afriko. Sledita mu romana Admiring Silence in By the Sea. Njegov roman Desertion je bil nominiran za nagrado Commonweltha. Njegov zadnji roman Afterlives pa govori o človeku, ki so ga nemške kolonialne čete ukradle staršem, sedaj pa se po letih borbe proti lastnim ljudem vrača v domačo vas.
Kot je dejal vodja Nobelovega komiteja Anders Olsson, se Gurnahova dela izobigajo stereotipnim opisom in odpirajo naš pogled na kulturno raznoliko Vzhodno Afriko, ki je v drugih delih sveta precej neznana. Gre šele za šestega Nobelovega nagrajenca iz Afrike. Pred njim je nagrado dobil Wole Soyinka leta 1986. Je tudi prvi temnopolt pisatelj po Toni Morrison, ki je nagrado dobila leta 1993.
Na družbenih omrežjih so se ob razglasitvi Gurnaha za letošnjega Nobelovega nagrajenca za literaturo po pričakovanjih vsuli komentarji. Mnogi, tudi strastni in poklicni bralci priznavajo, da Gurnahove literature še niso brali. Je pa seveda sedaj odlična priložnost, da ga spoznamo.
Dobitnik Nobelove nagrade za literaturo je do zadnjega popolna skrivnost, zato ugibanj ne manjka. Letos so bili visoko na stavnicah japonski pisatelj Haruki Murakami, Kenijec Ngũgĩ wa Thiong’o, romunski pisatelj Mircea Carterescu, ruska romanopiska Ljudmila Ulicka, norveški pisatelj in dramatik Jon Fosse, francoska pisateljica Annie Ernaux, kanadska pesnica Anne Carson, kanadska pisateljica Margaret Atwood, pisateljica Maryse Condé iz otoka Gvadelup, antigovsko-ameriška pisateljica Jamaica Kincaid …
Pojavljali pa so se tudi glasovi literarnih strokovnjakov, ki so menili, da bi nagrado moral dobiti norveški pisatelj Karl Ove Knausgård, indijsko-britanski pisatelj Salman Rushdie, nigerijska pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie, ameriški pisatelj Stephen King, francoski pisatelj Michel Houellebecq, španski pisatelj Javier Marias, italijanski pisatelj Claudio Magris, indijski pisatelj Vikram Seth, mozambiški pisatelj Mia Couto, italijanska pisateljica, ki piše pod psevdonimom Elena Ferrante, madžarski pisatelj Peter Nadas …
Omenimo, da je bil letos za nagrado predlagan tudi slovenski pisatelj Drago Jančar. Nominirance namreč predlagajo literarni strokovnjaki in akademske ustanove z vsega sveta, Jančarja pa sta predlagala Društvo slovenskih pisateljev in Slovenski center Pen.
Švedska kraljeva akademija do januarja običajno prejme okoli 200 ali 300 predlogov, ki jih do poletja Nobelov komite zoži na pet. Teh pet avtorjev nato temeljito preštudira in predebatira pet članov komiteja. Svoje ugotovitve predstavijo celotni Kraljevi akademiji, ki konec septembra glasuje, kdo dobi nagrado. Ves postopek se odvija v popolni tajnosti. Osemnajstčlanska akademija se drži strogih ukrepov, s katerimi poskušajo preprečiti, da bi v javnost pricurljal kakršenkoli namig o avtorjih in avtoricah, ki jih obravnavajo za nagrado. Med drugim se o pisateljih in pisateljicah pogovarjajo v šifrah, platnice knjig, ki jih berejo, pa prekrijejo z lažnimi platnicami. Naslednjih 50 let ostane skrito, o katerih knjigah in avtorjih so razpravljali.
Glede na to, da je Švedska akademija v zadnjih 120 letih okronala veliko pisateljev iz Evrope in Severne Amerike, so mnogi pričakovali, da se bo izvila iz zahodnocentičnosti in letos nagradila avtorja ali avtorico iz Azije ali Afrike, kar se je naposled res zgodilo. Največ nagrad so do sedaj so dobili Francozi, in sicer 15. Dobilo jo je tudi 101 moški in le 16 žensk. Povprečen Nobelovec za literaturo je torej bel moški iz Evrope, ki morda nikoli ne bo postal literarni klasik. Seznam velikanov svetovne literature, ki nagrade niso dobili, je dolg. Na njem so Borges, Čehov, Joyce, Kafka, Nabokov, Orwell, Tolstoj, Proust, Ibsen, Strindberg, Lorca, Brecht, Ahmatova, Ionesco, Rilke, Roth …
Na izbiro nagrajenca je letos morda vplivalo tudi dejstvo, da so Švedsko kraljevo akademijo v zadnjih letih reformirali, saj je bila leta 2017 središče škandala zaradi spolnih zlorab. Vodja Nobelovega komiteja Anders Olsson je leta 2019 dejal, da bodo spremenili svojo evropocentrično perspektivo in se razgledali po svetu. Te obljube pri prvih treh nagrajencih niso izpolnili, saj so za leto 2018 nagradili poljsko pisateljico Olgo Tokarczuk, leta 2019 avstrijskega pisatelja Petra Handkeja in lani ameriško pesnico Louise Glück. Predvsem izbira Handkeja je dvignila ogromno prahu, mnogi se nikakor niso mogli strinjati, da tako ugledno priznanje dobi nekdo, ki je simpatiziral z Miloševićem in zanikal genocid v Bosni.
Zaradi epidemije koronavirusa bo nagrada podeljena v državi, od koder izvira nagrajenec, ceremonija v Stockholmu odpade. Je pa nagrada vredna 10 milijonov švedskih kron oziroma malo manj kot milijon evrov.
