»Svet brez sveta Grkov je katastrofa.«
Martin Heidegger
Diogen Laertski je svetovni dogodek, ki je razkril zgodovino, ta pa ga je zastrla. Tukaj ga odstiramo.
Meso Življenj filozofov
Diogen Laertski (prva polovica 3. st. n. št.) je po podatkih, s katerimi razpolagamo, napisal eno samo delo z zgovornim naslovom Življenja in misli velikih filozofov. Na kratko, gre za biografsko-doksografski kompendij, sestavljen iz desetih knjig, v njem pa so predstavljena življenja (bios) in misli (doxa) preko 80 filozofov, ki izhajajo iz vseh antičnih filozofskih tradicij in šol. Med znamenitimi filozofi, kot so Tales, Platon in Aristotel, najdemo nekatere manj znane in tudi povsem obskurne, izvemo pa še nekaj informacij o filozofih, ki jim avtor ni namenil lastnih poglavij (hegeziaki, anikerejci, Teodor Ateist, Pejzaj idr.). Laertski pri tem razdeli starogrško filozofijo na dve glavni filozofski šoli, na jonsko (I.–VII. knjiga) in na italsko (VIII.–X. knjiga). V prvi knjigi obravnava sedem modrecev, v drugi predsokratike, Sokrata in njegove privržence, tretjo knjigo nameni v celoti Platonu, v četrti obdela platonsko Akademijo in jo razdeli na tri ere (staro, srednjo in novo Akademijo; periodizacija je v uporabi še danes), peta zajame Aristotela in peripatetike, šesta kinike in sedma stoike. V osmi knjigi predstavi pitagorejce, v deveti eleate, atomiste, skeptike idr., zadnja knjiga pa je zopet osredotočena na enega samega avtorja, Epikurja. Richard Hope je v svoji pionirski, a kompilaciji nenaklonjeni študiji izračunal, da je Laertski vanjo vključil 1186 eksplicitnih povzetkov in citatov iz zavidljivih 365 del 250 avtorjev.
Glavnino številnih poglavij Življenj filozofov tvorijo antični retorični prijemi, ki jih je mogoče z rahlim semantičnim zadržkom uvrstiti v anekdotično (chreiatično) in aforistično (gnomično) literaturo. Brez obilice specifičnih in ilustrativnih (biografskih) anekdot iz življenj filozofov, ki so jih Grki imenovali chreia, in kratkih izrekov, aforizmov, imenovanih gnome, bi od dela ostalo samo objedeno in nerabno okostje. Chreia obravnava kak pomenljiv dogodek, pri tem pa navadno karakterizira in razgalja prepričanja, principe, filozofsko držo, habitus, emotivni ustroj ali lastnosti filozofa oziroma filozofov, ki v njej nastopajo. Tipična chreia je lakoničen dvogovor med dvema filozofoma oziroma med filozofom in meščanom, mogočnikom, kraljem ali sužnjem, lahko pa opisuje tudi dejanja, ki niso verbalne narave. Najznamenitejša je bržkone ta, v kateri kinik Diogen iz Sinope na ponudbo Aleksandra Velikega, da mu izpolni katerokoli željo, odvrne, naj se mu umakne s sonca. Takšno chreio, ki se začne s provokativnim vprašanjem ali dejanjem, zaključi pa z jedrnato, bistro, zbadljivo repliko, so Grki imenovali apotegma in je še posebej značilna za kinično in kirenaično tradicijo. Laertski pogosto navaja tudi t. i. Apomnemoneum, tj. memorabilije, spominjanja, zapisana ali govorjena pričevanja tistih, ki so bili navzoči ob takšnih in podobnih dogodkih. Po drugi strani največ maksim, poučnih izrekov oziroma gnom Laertski pripiše sedmerici modrih (npr.: »govor [je] odraz dejanja«; DL, I, 58); v delo pa je vključil tudi 52 avtorskih epigramov (to so navadno kratke, ostre, duhovite pesmi, puščice); številni od njih opisujejo okoliščine smrti antičnih filozofov, po lastnih besedah pa naj bi napisal tudi zbirko epigramov, imenovano Vsestišje, ki se ni ohranila.
Čenčač in veliki ignoramus
S preučevanjem dela Življenja filozofov se ukvarjajo različne filozofske, filološke in historiološke discipline, a poglavitni pristop k delu je bil do nedavnega osredotočen na iskanje in preverjanje virov, iz katerih je Laertski črpal. Zato predstavlja najsplošnejši kamen spotike ravno problematičnost uporabljenih podatkov. Nekatere vire navaja in povzema, druge preprosto zamolči, tretje pripiše napačnim avtorjem, nekaj jih napačno povzame itn. Številni od izbranih virov pa se niti niso ohranili, da bi jih bilo mogoče preveriti, predvsem pa se ni ohranilo nobeno boljše, starejše, obsežnejše in preglednejše dokso-biografsko delo. Zaradi vsega tega je delo v splošnem ocenjeno kot neverodostojno.
Moderna historiografija filozofije zavrača delo tudi zaradi doksografskega izražanja (ne)filozofskih mnenj oziroma stališč, ki jih še bolj kakor nezanesljivost, bremeni njihova fragmentarnost, nepovezanost in dozdevna nefilozofskost, pri čemer zlasti anekdotam in biografskim elementom ne pripisuje posebne filozofske vrednosti. Oster očitek namenja tudi Diogenovemu vzpostavljanju pedagoških nasledstev (diadohai) med posameznimi filozofi oziroma filozofskimi šolami, saj te povezave marsikje niso obstajale. Namesto tega bi moral iskati teoretske sorodnosti ter razlike med njimi, kot to počnejo moderne zgodovine filozofije. V luči teh opažanj Življenja filozofov ne morejo biti »prava« zgodovina filozofije.
Ocene in komentarji, ki so nastajali v zadnjem stoletju, nas prepričujejo o tem, da je Laertski »zadosti nespameten« (H. Richards, 1904), da ni filozof, pač pa filolog (K. Reich, 1921) in »veliki ignoramus« (W. Jaeger, 1944), da je doksografijo spravil na slab glas (Rorty, 1984), da je njegovo delo »zgolj krparija zgodnejše vednosti[…], komaj kaj več kakor zbirka naključno nametanih izvlečkov« (J. Burden, 1920), »čenčavo in neinteligentno« (J. Barnes in J. Annas, 1985), največji tabloid antičnega sveta (G. A. Scott, podobno W.A. Percy, 1996), njegovi epigrami pa tako zanič, da se neki zgodovinar zahvaljuje Apolonu in muzam, ker so dovolili, da je celotna zbirka utonila v pozabo. Vsi, razen nekaj najzoprnejših izjemnežev, pa priznavajo delu neprecenljivo dokumentarno vrednost za naše poznavanje antične filozofije. A ta ambivalentna sodba ostaja, kot bomo videli, ujeta na stopnji določene ozkoglednosti, nezmožne razbrati kvaliteto dela onkraj njegove faktografske veljave.
Prva zgodovina filozofije
Moderna presoja Življenj filozofov namreč spregleda nekaj pomembnih faktorjev. Kot prvo, ne upošteva družbeno-zgodovinskega konteksta dela niti dejstva, da knjiga ni dočakala avtorjeve redakcije. V marsikateri sodobni, strokovni ali nemara znanstveni razpravi ne bi pred opravljeno redakcijo našli bistveno nič manj napak pri citiranju, kljub temu da sodobni avtorji razpolagajo z najnovejšo tehnologijo in imajo neprimerljivo širši ter hitrejši dostop do literature. Poleg tega zanemarja davek, ki ga je terjalo turbulentno nachleben dela: večstoletna pozaba dela, številna prepisovanja, prevajanja, interpretiranja in kompiliranja (obstaja več kot 100 različnih manuskriptov), pogosta krnjenja stavkov, vstavljanja vrinkov in izpuščanja obscenih mest ter ne nazadnje izguba originala – po besedah neznanega pisca iz 14. stoletja je bilo delo še v njegovem času obsežnejše, kot je danes. Glavnina modernih ocenjevalcev vnaprej zavzame stališče, da bi avtor moral poznati, omeniti oziroma upoštevati neko idejo, teorijo ali metodologijo, nato pa ga kritizirajo, ker tega ni naredil. Tako postane Laertski kriv, da ni upošteval znanstvenoraziskovalne metodologije, da ni bil dosleden pri navajanju virov, da ni napisal znanstvene, dovolj strokovne oziroma prave zgodovine filozofije in tako dalje, čeravno ničesar od tega ni mogel poznati, ker je na te koncepcije moralo človeštvo počakati še poldrugo tisočletje.
Čeprav sta bila od zgodnje sholastike dalje Platon in Aristotel edina duumvira filozofije, je mesto najvplivnejšega zgodovinarja filozofije pripadlo Diogenu Laertskemu. O njegovem še zdaleč ne nezanemarljivem vplivu na evropsko filozofijo in idejno-zgodovinski razvoj povedo komentatorji in pisci spremnih besed prevodnih edicij bore malo. Pri tem ne mislim (le) na bogato vsebino kompendija, ki so jo kasnejši zgodovinarji, filozofi, renesančniki in humanisti drug za drugim ekstenzivno vpijali in iz načrpanega izgrajevali lastno mišljenje, temveč tudi na njegovo formo, ki je za več stoletij ukalupila način podajanja filozofije zgodovine. Po Diogenovi dokso-biografski, aforistično-anekdotični šabloni je nastajala srednjeveška in renesančna Historia philosophica, predhodnica moderne zgodovine filozofije, in Diogenovo predlogo lahko zasledujemo pri večini kasnejših piscev zgodovin filozofije, delujočih od trinajstega do sedemnajstega stoletja. Številni med njimi so delo označevali za največjo in najboljšo zgodovino filozofije.
Sodobna kritična revalorizacija, ki upošteva idejno-zgodovinski in historiografski kontekst, sklene, da »[n]e more biti nobenega dvoma, da je zgodovinski pregled Diogena Laertskega treba prištevati k delom, ki so tekom stoletij krožila najširše« (Bottin F. idr.). Epohalni vpliv dela, ki je v tem obdobju tako na vsebinski kot formalni ravni etabliralo zgodovinopisje filozofije, je Richard Hope neobzirno označil za »eno do anomalij zgodovine«. A dejstvo, ki mu je šlo najbolj v nos, da so Življenja filozofov zasedla tako relevanten položaj po spletu zgodovinskih naključjih (poenostavljeno, ker ni preživelo nobeno manj fragmentirano in obsežnejše delo) in ne zaradi atributov strokovnosti, znanstvenosti ter avtentičnosti – ki jih kritikastri iščejo tam, kjer jih v takšnih okoliščinah niti ne more biti –, ne more izbrisati pomena in odločilnosti dela za razvoj in samodojemanje filozofije ter posledično za potek evropskega sveta in toto. Življenja filozofov so monumentalno delo tako v zgodovinsko-filozofskem kot historiografskem smislu in čeprav naši prevajalci zapišejo, da Življenja filozofov (sama po sebi) »nisounikum«, jih je za unikum naredila zgodovina.
Antična filozofija – življenje in misel
Ena pomembnejših značilnosti – in za naš razmislek tudi najpomenljivejša –, tega svojstvenega ter edinstvenega dela, je združevanje biografskega in doksografskega pisanja. Ali bolje to, kar takšna združitev pomeni za (samo)razumevanje filozofije. Dogodki, popisani v anekdotah, namreč razkrivajo dvoje: 1. kako je določen filozof živel in 2. kakšni so njegovi filozofski nazori. A ta pripoved ne poteka paralelno, kjer bi imeli na eni strani navajanje trivialnih dejstev o filozofovem življenju in na drugi oris njegove filozofije, ampak Laertski to dvoje podaja kot eno. Poglavje o kirenaiku Aristipu tako konča z besedami, da je popisal njegovo življenje (DL, II, 85), čeprav nam je pravzaprav predočil njegovo filozofijo. Ko govorimo o antični filozofiji, moramo namreč imeti pred očmi, da se je ta pogosto manifestirala v obliki »filozofskih šol« (pitagorejci, kirenaiki, kiniki, stoiki, pironisti, epikurejci itd.), katerih privrženci so filozofijo ne samo vzneseno ubesedovali, zapisovali in učili, marveč enako ali še strastneje živeli. Pierre Hadot npr. v svoji odmevni študiji Kaj je antična filozofija? prepričljivo pokaže, da antična filozofska teorija še ni ločena od prakse, »da je treba filozofski diskurz razumeti z vidika načina življenja, čigar sredstvo in hkrati izraz je, in potemtakem tudi, da je filozofija res predvsem način življenja, ki pa je tesno povezan s filozofskim diskurzom«. Malokje se v takšni meri, nikjer pa v takšnem obsegu, odstirajo filozofski načini življenja kakor v Življenjih filozofov. Za antični pogled na filozofijo, ki ga Laertski najbolj uteleša v anekdotah – čeprav je s časovno razdaljo in predelovanjem teksta njihova filozofska vsebina ponekod nekoliko zvodenela –, je življenje filozofa neločljivo zvezano z njegovo filozofijo.
V oklepaje je mogoče postaviti celo vprašanje avtentifikacije, saj to ali je Piron dejansko živel pri svoji sestri, na trgu prodajal piščance in umival prašiča, pri tem pa bil do vsega in vseh okoli sebe popolnoma ravnodušen (DL, IX, 66), niti ni toliko pomembno, kakor to, da so pironisti v liku svojega učitelja prepoznali praktični izraz in samopotrditev njegove filozofije (neopredeljenost do reči, ker reči niso opredeljive) ter po njem tudi tako živeli – torej neprizadeto. Ne nazadnje je Enesidem ustanovil pironistično šolo šele tri stoletja po Pironovi smrti in je svojega protoskeptičnega mojstra poznal zgolj iz zapisov in pripovedovanj. Na podlagi tega dejstva bi smeli sklepati, da je moral učiteljev nauk učinkovati na privržence tudi oziroma predvsem zato, ker ga je mogoče praktično živeti. Iz dejanja in duševnega stanja kakega filozofa, iz njegovega soočenja z opozicijskimi filozofi ali z nefilozofi (ki so se v zgodovini pogosto izkazali za hujše nasprotnike), iz govoric o njem, dovtipov in drugih anekdotično-biografskih dejstev lahko izluščimo filozofovo idejno podobo, ki je, čeprav morebiti zgodovinsko netočna, učinkovala zelo realno, tako da je spodbujala, navdihovala, prepričevala in učila določen način filozofskega življenja. Nekaterim šolam je uspevalo pridobivati svoje privržence še dolgo po smrti utemeljiteljev: kinizem in platonizem sta se obdržala sedem stoletij, peripatetiki šest, stoicizem pet in epikurejstvo štiri stoletja, nekatere pa so po zaslugi Laertskega prehajale v kasnejše filozofske tokove in ubežale izginotju.
Filozofija je v Grčiji in v heleniziranemu Rimu ljubezen do modrosti, zato se mora, če naj to ostane, udejanjiti v življenju, saj modrost pomeni vsekakor tudi modro delovanje. Ker je antična filozofska teorija neločljivo zvezana z življenjsko prakso, se misel inkarnira v življenje, doxa prehajav bios, filozofova dejanja pa izražajo njegovo filozofijo: ko Diogen iz Sinope odvrže svojo edino skodelo, ker vidi dečka, kako zajema vodo z rokami, ali ko si Sokrat na tržnici ogleduje raznovrstno blago, pri tem pa zadovoljno ugotavlja, koliko stvari ne potrebuje, se anekdotična biografija preliva z doksografijo, skupaj pa prikažeta poenotenje filozofske teorije s prakso. Filozofija, ki »se ukvarja z življenjem in vsem, kar je povezano z nami« (Laertski tako označi etiko, enega od treh področij filozofije, DL, I,18), se v antiki zlasti živi; filozofsko, značajno, pokončno življenje je preizkusni kamen, ki prekali ali stre vsako filozofsko doktrino.
Zlitje biosa in doxe ni skoraj nikjer očitnejše kot v Platonovih dialogih (zlasti v Apologiji in Fajdonu), s katerimi je ovekovečil svojega učitelja Sokrata kot transhistorični prototip filozofa, ki filozofijo živi. Sokrat, ki ga od ljubezni do modrosti ne odvrne niti grozeča smrt, še danes, že poltretje tisočletje navdihuje mlado in staro k filozofskemu, (sebe)raziskujočemu, načelnemu in pravičnemu življenju. A po prikazu Laertskega je tisti filozof, ki je najbolj eno s filozofijo – kinik Diogen iz Sinope. Razmislek o tem edinstvenem posamezniku – ki ga je Platon počastil tako, da ga je označil za zblaznelega Sokrata (iz neznanega razloga so naši prevajalci ta filozofsko nadvse pomenljiv del opustili in ga premaknili v opombo), Aleksander Veliki pa z besedami, da bi, če ne bi bil Aleksander, najraje bil Diogen iz Sinope – bi krepko presegel že tako velikodušno odmerjen prostor za objavo našega zapisa. Nekatera mesta v knjigi nam razkrivajo, da zaseda ta filozof, ki je danes (marsikje celo v filozofski literaturi) skrčen na groteskno karikaturo brezdomnega, v sodu prebivajočega ekscentrika in ekshibicionista, zelo pomembno mesto v panteonu starogrške filozofije. V delu zasledimo tudi namige, da je Platon izdal nauke in modus vivendi svojega učitelja in da je pravi Sokratov naslednik Antisten, filozofska dediščina pa je po Antistenovi smrti prešla na njegovega učenca, kinika Diogena. Ti trije so za razliko od Platona Lebensphilosophen, če uporabimo Sloterdijkovo oznako za filozofe, ki filozofije ne pišejo, pač pa živijo. (Prenos filozofskega nasledstva na Antistipa podpirajo tudi Ksenofonovi memoari, Platonovo izdajstvo pa je ekspliciral Karl Popper v Odprti družbi.) Platon je opustil sokratski ideal živete, raziskujoče filozofije in pretendiral na filozofski prestol, ki mu ni pripadal, svojega učitelja pa je dokončno izdal, ko ga je v Državi zlorabil za legitimizacijo nedemokratične, totalitarne družbene ureditve z vladarjem-filozofom na čelu. Že Laertski oriše žolčno nasprotovanje, v katero sta se zapletala prestolonaslednika filozofije, in čeprav Platonova zapisana filozofija še danes slavi zmago nad živeto filozofijo učitelju zvestega Diogena iz Sinope, pripade v Življenjih filozofov zmagoslavje slednji.
Smrt dokso-biografske zgodovine filozofije
Iz Ko je Jacob Brucker s svojim prelomnim delom Historia critica philosophiae, (1742) postavil temelje novonastajajoči moderni disciplini zgodovini filozofije, je istočasno zadal pogubni udarec historiografskemu dominiju Življenj filozofov. Biografske podatke o filozofih je namreč zavrnil kot filozofsko nepomembne, namesto fragmentiranih, gnomičnih in apotegmatičnih filozofskih misli (mnenj) pa je zahteval sistematizirano prikazovanje filozofskih doktrin. Uvedel je metodološki koncept filozofskega sistema, ki implicira, da mora filozofija obstajati v obliki kompleksnega sistem notranje urejenih, medsebojno povezanih filozofskih doktrin, tisti misleci, ki svojih misli niso uredili v sistem, oziroma jih vanj ne morejo urediti zgodovinarji filozofije, pa niso prepoznani kot (pravi) filozofi. S tem je prišlo do zgodovinskega preloma v razumevanju bistva filozofije. Zgodovinarji so retrogradno »iskali« filozofske sisteme, pri tem pa pregnali življenjske filozofe, kot so Sokrat, Antisten, Diogen iz Sinope in Aristip iz Kirene, iz atrija filozofske galerije v njena zakotja; podobna usoda pa je doletela tudi kasnejše mislece, katerih misli ni bilo mogoče koherentno sistematizirati, npr. Giordana Bruna, Pica della Mirandola in druge italijanske renesančne sinkretike. Dokso-biografska zgodovina filozofije je umrla, na njenem pogorišču pa sta vstali filozofija kot sistem in moderna disciplina zgodovine filozofije. Tako se je horizont zgodovinskofilozofskega raziskovanja zopet zožil na »očeta« pisane filozofije, Platona in Aristotela, ki v modernih zgodovinskih pregledih in obravnavah še vedno zasedata daleč največ prostora. To se pri nas odraža tudi v usmeritvi študija filozofije, ki večino antičnih filozofov, ki so pripadali preostalim filozofskih šolam, ošvrkne z zgolj bežnim pogledom, nekatere pa preprosto zamolči. Modificirane oblike Bruckerjeve historiografske metode (Hegel, Cassirer, Gadamer) so uravnavale zgodovine filozofije vse do prve polovice 20. stoletja, ko so jih začele nadomeščati splošne zgodovine filozofije, zgrajene na drugačnih metodah, ter novonastali interdisciplini, zgodovina idej in intelektualna zgodovina, ki jemljeta v premislek biografski, družbeni, kulturni in zgodovinski kontekst, v katerem so ideje nastajale.
A nekateri filozofi so že v 18. in 19. stoletju ostro nastopili proti temeljnemu konceptu »filozofskega sistema«, med njimi Kierkegaard in Nietzsche, ki so ju Življenja filozofov korenito zaznamovala.
Potomstvo Laertskega
Ideja o prepletenosti življenja s filozofskim mišljenjem je prek Laertskega našla pot v Nietzschejevo filozofijo, ter tako ubežala usodi svoje nosilke dokso-biografske zgodovine filozofije. Nietzsche, ki je bil izvrsten poznavalec Laertskega (tri obsežne viroslovne študije Življenj filozofov zavzemajo polovico njegovega filološkega opusa, s prvo pa si je prislužil profesuro v Baslu), je delo uporabljal kot primarni vir informacij o starogrški filozofiji, intenzivno srečanje pa je pustilo v mladem filologu tudi trajnejši filozofski pečat. Na njegovem prikazu Sokrata je Nietzsche zasnoval svojo notorično kritiko tega filozofa, bržkone pa se je navdihoval tudi pri ostrem nasprotovanju Platonu in njegovi filozofiji, ki ga v Življenjih v učinkoviti maniri kinizma izvaja že Diogen iz Sinope. Od Laertskega se je Nietzsche navzel zavedanja pomena korelacije med filozofom kot osebo in filozofovo doktrino ter se v delu Filozofija v tragični dobi Grkov (ki ga ni nikoli dokončal) lotil psihobiografsko-filozofske obravnave predsokratikov kot osebnosti. Psihologizacijsko metodo, ki preiskuje razmerja med filozofijo ter ravnanjem, odzivi in izrečenimi besedami njenega avtorja v spontanih življenjskih situacijah in konfliktih, je Nietzsche izpeljal ravno iz združevanja biografije in doksografije, filozofa in filozofije v anekdotah. Ne preseneča torej, da sta filozofa Kierkegaard in Nietzsche, ki jima danes priznavamo praočetovstvo t. i. filozofije življenja, na svoji poti izhajala ravno iz Življenj filozofov. Nietzsche, znan po svoji zajedljivosti do filozofov, je Laertskega sicer res označil za zaspaneta ter predrznega in nepremišljenega kradljivca, a se njegov dolg in navezanost nanj kažeta v tem, da se je v pismu prijatelju in kolegu filologu podpisal kot »Diogenes Laertiades«, kar pomeni sin oziroma tisti, ki je zrasel iz Diogena Laertskega.
Skratk, brez panegiričnega sentimenta lahko rečemo, da so Življenja in misli velikih filozofov navdihujoča knjiga, ki nas nagovarja k razširitvi moderne perspektive, k prevpraševanju lastnih stališč in ravnanj ter ne nazadnje k nujnemu premisleku, kaj je filozofija in kaj pomeni biti filozof. Filozofija, skrita v knjigah s sedmimi pečati, v akademskih kabinetih in na simpozijih, bo ostajala nerazumljena in zasmehovana – kot taka pa bo težko pritegovala k ljubezni do modrosti. To, da je filozofija lahko še kako živa in dostopna vsakomur, nam malokdo odkriva bolje kakor Laertski. Prevod tega neusahljivega izvira starogrške filozofije v slovenščino jo čudovito približa tudi domačemu bralstvu.
Opis knjige se na strani založbe zaključi z besedami, da je knjiga deziderat (knjiga želja) za vsakogar, ki ga filozofija zanima ali se z njo ukvarja. Za tiste, ki nas raziskovanje vodi v antično filozofijo, pa je magnum opus Diogena Laertskega nujnost. Kot nekje zapiše Nietzsche: Laertski je »varuh draguljev […], nočni stražar zgodovine grške filozofije: nihče ne more vstopiti vanjo brez njegovega ključa«.
Diogen Laertski: Življenja in misli znamenitih filozofov. Prevod: Živa Borak, Gregor Pobežin, Matej Hriberšek. Ljubljana: Beletrina, 2015. 671 strani, 39 €.