»Veste, kje je Slovenija?« Kaj ne bi vedeli! Da jih vprašujem kaj takega! »V Sloveniji bi radi bolje poznali, kakšna je naša zemlja, kako živijo njeni ljudje. Ogledat si grem, da napišem knjigo. Morda bom še vas omenil, kako smo se srečali v našem glavnem mestu.« (Jože Pahor: »Hodil sem po zemlji naši. Potopis po Jugoslaviji«, 1951)
Kaj je meja? Kaj je tisto, kar po prečkanju nenadoma spremeni resničnost okoli nas? Ali pa se zdi, da se sploh ne spremeni, in šele po določenem času prodorno in pozorno oko opazovalca začne zaznavati posamezne majhne razlike, iz katerih je spleten »svet« na drugi strani meje. Ali pa morda ta »drugačnost«, ki je le posledica prečkanja meje, ni nič drugega kot materializiran dokaz našega dojemanja te drugačnosti?
To so vprašanja, ki sem si jih zastavljal – in si jih še vedno zastavljam – skoraj vsakič, ko se soočim z mejo in še posebej s sindromom meje.
V mislih jih obračam v krajih, kot je estonsko-latvijska Valga/Valka, kjer sem večkrat opazoval simbiozo mesta, ki ga deli meja, ki poteka po pločnikih, dvoriščih in ulicah, pa tudi po starem pokopališču, ločuje hiše in skladišča, dve luteranski cerkvi, dve zgodovinski mestni hiši, železniško postajo od potnikov iz sosednje države in nakupovalna središča od njihovih strank – kjer latvijska resničnost neopazno prehaja v estonsko in obratno.
Pa tudi v Talinu, ko sem gledal obzorje, ki neizogibno nosi misli proti drugi – helsinški – obali Finskega zaliva.
Ali na stenah gradu v estonskem mestu Narva, s katerega je jasno vidna vsa »veličina« Rusije, ki se kaže v njeni popolni nemoči, da bi uredila javni prostor v Ivangorodu na drugem bregu mejne reke. Ali pa v Malhovicah pri Przemyślu, kjer se pogled plazi po blagih hribih na levi, dokler se ne zatakne pri Nižankovicah na ukrajinski strani meje. Ali pri prečkanju najbolj idiličnega prehoda na celotni poljsko-ukrajinski meji v beščadskem kraju Krościenko pri Ustrzykih Dolnih.
Ali na samotnem peronu sredi gozdov v litvanskem mestecu Mockava, ko na poti iz Vilne v Krakov prestopam iz vagona litovskih železnic LTG Link na poljski vlak PKP Intercity. Ali celo na lenobno sončno popoldne v slovenskem Piranu, kjer na s soncem ogretem in od časa ter stotisočerih korakov ošiljenem kamnitem nasipu Punte opazujem valove piranskega zaliva in poslušam krike galebov ter večjezični hrup okoli sebe in se čudim, kaj dela to idilo ob Jadranskem morju tukaj tako slovensko, medtem ko je na levi v Savudriji hrvaška in na desni v Trstu italijanska.
V krajih, kot sta Gorica in Nova Gorica na italijansko-slovenski meji ter na mostovih Prijateljstva ali Svobode čez Olšo – ki povezujejo (ločujejo) Cieszyn in Český Těšín – pa ta vprašanja že dobivajo obliko skorajda obsedenosti ali vsaj manifesta. Ko obiščem ta mesta, se ne morem znebiti občutka, da meja in vprašanja, ki jih seveda sproža že s samo svojo prisotnostjo, določajo resničnost bolj pomembno kot katerakoli nacionalna pripoved, ki ju domnevno ločuje. Ne vem, kako se z njo spopadajo ljudje, ki jih sindrom meje zaznamuje že s samim dejstvom, da živijo v takšnem Českem Těšínu (kot moj prijatelj Roman) ali Novi Gorici (kot moj prijatelj Miha).
Vendar se je s tem treba nekako spoprijeti, že zato, da poskusimo opisati pojav izginjajoče meje – ki, čeprav je nevidna, v resnici nikjer ne izgine in še naprej postavlja številna vprašanja, na katera moramo še vedno iskati odgovore.
Danes je nedelja
»Oggi è domenica!« mi je rekla gospa na blagajni v najbolj nenavadni stavbi avtobusne postaje na tej zemljepisni širini, ki se nahaja v temnih hangarjih, samo par korakov od stare habsburške železniške postaje v Trstu. Na križišču tik ob postaji je stal prometni znak, ki je označeval smer – Slovenia. Od tam sem se z vlakom pripeljal s severozahoda in tja sem se spet odpravil – na severovzhod. Tokrat je bil Trst, mesto, ki gotovo je vredno najmanj posebnega eseja, če sploh ne desetine romanov, le postanek na moji poti iz Slovenije v Slovenijo.
Tistega nedeljskega zimskega dneva sem videl že več znakov z imenom države, ne pa določenega mesta. Pred pogovorom z gospo na blagajni tržaške avtobusne postaje sem se zjutraj zbudil v Solkanu tik ob Novi Gorici, s pogledom skozi okno sobe neposredno na hribe na italijanski strani meje. Pihal je hladen in močan veter. V slovenščini mu pravijo burja, v italijanščini bora, v hrvaščini pa bura. Polkna so škripala, na sosednjem trgu so sunki burje premetavali prazno papirnato vrečko iz Lidla, na parkirišču pa je stal star Seat z ljubljanskimi tablicami in popisan z napisom »Stop lažnim medijem!« in prečrtanim piktogramom koronavirusa.
Državno mejo med Republiko Slovenijo in Republiko Italijo sem tistega dneva – tako kot dan prej – večkrat prečkal na različnih, včasih precej neopaznih mestih. Včasih sem to storil tudi v domišljiji, ki me je popeljala v preteklost. Recimo v čas, ko so mednarodni prehod v Rožni dolini med desetdnevno vojno konec junija 1991 poskušale zavzeti oklepne enote Jugoslovanske ljudske armade. Gledal sem nekdanje stavbe mejne postaje, kjer je sedaj kavarna, v kateri so pri mizicah, ne da bi se zmenili za burjo, obiskovalci pili jutranjo kavo, gledal sem prometne znake, ki so poleg smeri proti Italiji kazali tudi pot do Ljubljane prek ozemlja sosednje države – in v mislih so se mi pojavile črno-bele fotografije tega kraja z gorečim tankom in možmi v uniformah slovenske Teritorialne obrambe, ki so sneli veliko belo tablo z napisom Socialistična federativna republika Jugoslavija, medtem ko je druga, z napisom Republika Slovenija, že stala poleg.
Drugje, tik ob stavbi nekdanje carinske postaje in tabli, ki je označevala, da je Italija oddaljena le 50 metrov, je pokopališče Miren, katerega območje je leta 1947 prečkala tako imenovana Bela črta/linea Bianca, s katero so ameriški in britanski vojaki, sprva neposredno na tla z navadno belo oljno barvo označili novonastalo mejo na tem območju, ki je delila Gorico in njeno okolico, pa tudi celotno sporno ozemlje med Italijo in Jugoslavijo do Istre. V skladu s črto na zemljevidu, ki je bila na terenu tudi dejansko vidna, je na pokopališču Miren meja dobesedno potekala med grobovi (ponekod tudi čez nagrobnike) in po diagonali presekala pokopališče. Šele po podpisu Osimskega sporazuma leta 1975, ki je dokončno uredil mejo med Italijo in SFRJ, je bila mejna črta popravljena tudi na pokopališču Miren, tako da so vsi grobovi nazadnje ostali na jugoslovanski strani, mrtvi pa so končno dobili mir.
Še južneje od Mirna, visoko na kraških gričih, poraslih z mrtvim gozdom, požganim po lanskoletnih požarih, je burja rjovela in udarjala ob sive stene visokega stolpa z veliko slovensko zastavo na vrhu. Pomnik miru na Cerju je v notranjosti gostil muzejski razstavi, med drugim posvečeni bitkam za slovensko severno mejo v letih od 1918 do 1920, ki jih je na Koroškem in Štajerskem vodil general Rudolf Maister, in desetdnevni vojni od 27. do 7. julija 1991. Na severu je bil med zasneženimi vrhovi dobro viden Triglav, na jugu pa obala – Monfalcone oziroma Tržič, Duino (Devin) in Tržaški zaliv.
Premikanje mejnih kamnov na Koroškem
O Rudolfu Maistru sem imel priložnost ponovno razmišljati po vrnitvi iz Slovenije, marca v poljskim Przemyślu, kjer je, kot se je izkazalo, opravljal vojaško službo v Festung Przemyśl in ostal v trdnjavi tudi med ruskim obleganjem jeseni 1914 in pozimi 1915. Maister je izkušnje, ki jih je pridobil na galicijski fronti, uporabil po vrnitvi domov po veliki vojni – in prav njegov vojaški genij je postavil severno mejo Slovenije tja, kjer je danes.
Zgodovina Koroške pa je tudi primer tega, da se je mejno vprašanje skušalo (podobno kot v Šleziji) rešiti ne le z vojaško akcijo, temveč tudi s plebiscitom.
V ta namen sta po razpadu avstro-ogrske monarhije novoustanovljena Republika Avstrija in Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) sklenili sporazum, po katerem je bila Koroška razdeljena na območje A, ki je bilo pod nadzorom SHS, in območje B, ki je bilo pod upravo Republike Avstrije. Najprej naj bi glasovanje potekalo v coni A, in če bi tam zmagala »jugoslovanska« možnost (ideja o enotnosti južnih Slovanov se je tako že omenjala, čeprav se je s tem imenom uresničila šele leta 1929), bi glasovanje potekalo tudi v coni B. Na plebiscitu v coni A, ki je potekal 10. oktobra 1920, se je skoraj 60 odstotkov volivcev izreklo za priključitev k Avstriji, zato plebiscita v coni B sploh ni bilo, državna meja pa je bila postavljena na vrhove Karavank, kjer je tudi ostala do danes.
Vendar tudi ta plebiscit ni prinesel dokončne rešitve mejnega vprašanja v teh krajih, saj ni spremenil etnične in jezikovne stvarnosti, ki je bila med drugim tudi ta, da velik del prebivalstva na tem območju ni bil nemško govoreč. Tudi ni spremenil dejstva, da je znaten del prebivalstva v Mariboru, Celju ali Laškem (po nemško Marburg, Zilli in Tüffer) govoril nemško in ne slovensko, slovenske vasi pa so segale vse do Celovca in Gradca, torej daleč na avstrijsko ozemlje, od meje, določene na plebiscitu.
Na plebiscitu je večina prebivalcev 18 občin na južnem Koroškem glasovala za priključitev h Kraljevini SHS, med drugim tudi prebivalci vasi Libeliče, ki se niso strinjali z rezultati plebiscita in novim sporazumom. Libeliški prebivalci so zato kljub obljubam avstrijske vlade o gospodarskih subvencijah in ugodnih posojilih bojkotirali nemške trgovine, se zbirali na protestnih shodih in vsako noč tiho prestavljali mejne kamne, ki so bili pod vasjo, v samo vas ter tako premikali državno mejo. Čez dan so mejni stražarji in lokalni avstrijski uradniki kamne vrnili na svoje mesto. Takšno neprekinjeno premikanje mejnih kamnov je trajalo do dve leti, v tem času pa je prišla mednarodna komisija, da bi pregledala te zdaj znane mejne kamne in določila natančen potek meje. Po pogajanjih in pogovorih so bile sprejete nekatere prilagoditve meje, pri čemer je vas Libeliče končno postala del Kraljevine SHS, Avstrija pa je v zameno dobila enako veliko območje na levem bregu Drave s pretežno nemško govorečima naseljema Rabenstein (Rabštajn pri Labotu) in Lorenzenberg (Šentlovrenc). Zaradi vztrajnosti slovenskih prebivalcev je vas Libeliče 1. oktobra 1922 uradno postala del Kraljevine SHS.
V času, ko je na Koroškem, Krasu in obali potekal boj za mejo, pa je bila zadeva na severnem Primorskem že odločena – ta območja so pripadla Kraljevini Italiji, do delitve Gorice (oziroma do ustanovitve Nove Gorice ob starem mestnem jedru na jugoslovanski strani meje) pa bo prišlo šele po drugi svetovni vojni.
Potovanje iz Slovenije v Slovenijo
Prebivalci Nove Gorice italijanski del mesta še danes imenujejo »stara Gorica«. Na že omenjeni zimski dan sem se zjutraj zbudil v Novi Gorici, kasneje pa sedel na klopci v »stari« Gorici, ob čudovitem parku v slogu stare monarhije, ki je umrla pred več kot sto leti. Na eni strani je bila nakupovalna dvorana, malo naprej impozantna stavba pošte, očiten primer fašistične arhitekture iz tridesetih let, na drugi strani, na vogalu, čudovita stavba, ki jo je zasnoval Maks Fabiani – tako imenovani Trgovski dom, prva večnamenska moderna stavba v mestu, zgrajena med letoma 1903 in 1905, še ena mojstrovina – skupaj s Slovenskim narodnim domom v Trstu – uglednega arhitekta s preloma stoletja, katerega identiteta se ni ujemala z okvirom meja, določenih po prvi svetovni vojni.
Na železniški postaji v Gorici so stali uniformirani karabinjerji in selektivno preverjali vozovnice in dokumente tistih, ki so vstopali na peron. Zahtevali so mojo osebno izkaznico, jo nejeverno pogledali in preverili podatke na prenosnem terminalu. Z nasmehom sem vprašal, kakšen je namen tega, in pokazal svojo novinarsko izkaznico. Prav tako z nasmehom so mi odgovorili, da gre za preventivne ukrepe proti ilegalni migraciji. Med vzajemnimi nasmehi sem vprašal, ali sem videti kot rifugiato illegale, na kar so mi okorno odgovorili, da zagotovo nisem videti kot upokojenka in mati z otrokom.
V Trstu sem se po prehodu skozi veličastne dvorane – čeprav prazne in še vedno spopadajoče se z večno, nikoli končano prenovo – zgodovinske železniške postaje in se po pozdravu kipa cesarice Elizabete na zdaj skrajno praznem trgu nasproti (na njem ni bilo ne običajnih obiskovalcev ne vseprisotnih galebov) podal v hangarje sosednje avtobusne postaje ter pri okencu blagajne v hromeči italijanščini prosil za vozovnico do Kopra oziroma Capodistrie v Sloveniji.
»Dopotutto, oggi è domenica!« je strogo rekla gospa na okencu. »Gli bus per Capodistria non circolano al domenica,« je dodala v odgovor na moje neumno vprašanje: »Cosa, per favore?«
Tako je Koper ostal nedosegljiv 20 kilometrov južneje, jaz pa sem v naglici pozdravil vlak IC Emona avstrijskih železnic ÖBB, ki je peljal na Dunaj, njegova pot pa je med drugim vodila skozi Ljubljano in Maribor. Kot je bilo pričakovati, tik pred odhodom ni bilo mogoče kupiti vozovnice za ta vlak niti na avtomatu Trenitalia niti ne na blagajni, kjer so mi svetovali, naj jo kupim neposredno na vlaku.
Italijanski železničar je na mojo prošnjo le zamahnil z roko in mi rekel, naj se obrnem na slovenske kolege, ki bodo prevzeli vlak v Opčinah. Kondukter slovenskih železnic se je pojavil v vagonu šele, ko je ta odpeljal z mejne postaje Sežana na slovenski strani, in mi po poslušanju moje zgodbe izdal vozovnico za odsek.
Po odhodu s Krasa, že za Sežano, je v slovenskih hribih počasi začelo snežiti, in ko se je vlak že približal Postojni, je pokrajina postala povsem zimska. Medtem ko sem sedel v praktično praznem vagonu, sem skozi okna opazoval mimobežeče zasnežene vrhove, doline, vasi in mesta, vlak pa je vozil skozi en predor za drugim. Naenkrat sem zaspal in sanjal o Kekcu – ki je bil, meni neznano zakaj, strojevodja vlaka in je vozil parni stroj, ki je skozi Alpe proti Triglavu vlekel nek majhen, staromoden, skoraj igračkast vlak, pri tem pa občasno glasno kričal: »Srečno, Kekec!« Skozi vagone tega miniaturnega vlaka pa se je v zeleni uniformi Slovenskih železnic sprehajala kot nevihta temna teta Pehta in potnike v treh jezikih opozarjala, da je danes nedelja: »Spoštovani potniki, danes je nedelja! Gentili passeggeri, oggi è domenica! Liebe Fahrgäste, heute ist Sonntag!«
Zbudil sem se malo pred Ljubljano. Na peronu je na vlak čakalo kar nekaj potnikov, poleg je stal IC do Kopra, prav tako z vidno množico potnikov okrog. No, ja, nedelja, sem si mislil in se s perona spustil v predor, se stopil v ljubljansko meglo in v množico na postajnem trgu, v kateri je bilo največ potnikov, ki so ravno precej kaotično in hrupno nalagali svojo prtljago v velik rumeni avtobus z napisom »Firenze-Bologna-Venezia-Trst-Ljubljana-Zagreb-Beograd-Niš-Tetovo«. Tako vozniki, ki so ob njih kadili cigarete, kot potniki so govorili večinoma albansko.
Iz Ljubljane v Zagreb
Nekaj dni pozneje sem se spet peljal z vlakom – tokrat iz Ljubljane v Zagreb. Slovenska prestolnica je od hrvaške oddaljena manj kot 150 kilometrov, z železnico pa je pot dolga nekaj več kot dve uri. To nikakor ni bilo moje prvo potovanje z vlakom na tej relaciji. Od prejšnjih pa se je razlikovalo po tem, da se je Hrvaška 1. januarja pridružila schengenskemu območju, kar je pomenilo, da je odpadel mejni nadzor.
Kot ponavadi v podobnih situacijah, ko prečkaš nevidno mejo, sem refleksno poskušal ujeti nekaj podrobnosti, detajlov, opaznih na terenu, ki bi mi omogočili jasno prepoznati realnost, reči, da je tu še vedno Slovenija, in o, tu že pa imamo nedvomno opraviti s Hrvaško.
V primeru slovensko-hrvaške meje moram reči, da je to veliko lažja naloga kot na primer na slovensko-avstrijski meji (kjer največkrat pomagajo le oznake v ustreznem jeziku) ali na slovensko-italijanski meji (kjer je otipljiv označevalec razlike običajno slabša kakovost cestišča na italijanski strani). Hrvaška stvarnost je preprosto videti vizualno slabša od slovenske – tako hiše v vaseh, mimo katerih smo se peljali, kot stanje infrastrukture, razlika med slovensko konvencionalno ljubeznijo do »reda« in (prav tako konvencionalnim) lahkotnim neredom hrvaške resničnosti je res opazna.
Moj prijatelj Luka – zgodovinar, raziskovalec in publicist na moje vprašanje, kaj je razlog za tako opazno razliko med sosednjima državama, ki bi na videz morali imeti toliko skupnega, najprej opozori na zgodovinske vidike in spomni, da je bila »Slovenija dolgo časa, od 9. stoletja, del Svetega rimskega cesarstva in njegova najjužnejša meja, od 13. stoletja pa je bila del Avstrije«, – za razliko od Hrvaške, ki je »bila od leta 1102 in vse do leta 1918 združena v personalni uniji z Madžarsko, tako da je bila tudi v habsburški dualistični monarhiji del Madžarske«. Pri tem Luka poudarja, da slovenske dežele niso bile toliko »pod avstrijsko jurisdikcijo«, ampak so preprosto »bile Avstrija« – Maribor na primer je bil pod habsburško oblastjo in je delil skupno usodo z Dunajem dlje kot Salzburg ali Innsbruck. Geografija, zgodovina, gospodarstvo – vse to vpliva na družbo, trdi Luka, in težko se z njim ne strinjam.
Miljenko Jergović, znani hrvaški pisatelj, doma iz Sarajeva, že več let Zagrebčan, ki je običajno zelo kritičen do hrvaške družbe in s katerim se pogovarjam v kavarni hotela Dubrovnik blizu osrednjega zagrebškega trga bana Jelačića, je prepričan, da je razloge za razlike med Hrvaško in Slovenijo treba iskati tako v devetdesetih letih prejšnjega stoletja kot v kulturnih razlikah.
»Prvič, v Sloveniji leta 1991 ni bilo prave vojne,« trdi Miljenko, »in prav to je velika in splošno razumljiva razlika med Slovenijo in vsemi drugimi državami Jugoslavije.« Po Jergovićevem mnenju pravzaprav na podoben način obstaja enaka razlika med Švico na eni strani in Nemčijo ali Francijo na drugi, kar se čuti tudi še danes. Švica ni imela izkušnje druge svetovne vojne, zato je bila njihova zgodovina drugačna. »V našem kontekstu,« – trdi pisatelj – »to pomeni, da je Slovenija neprimerljivo manj prežeta z neumnim balkanskim nacionalnim šovinizmom kot vse druge države, ki so skupaj tvorile Jugoslavijo, je manj klerikalna, vpliv katoliške cerkve je manjši kot na Hrvaškem. Vse to Slovenijo radikalno razlikuje in oddaljuje od Hrvaške. Hkrati pa je treba povedati tudi to, da Slovenci od leta 1991 pravzaprav niso našli nobenega prepričljivega razloga, da bi iskali in našli skupne interese in linije identifikacije s Hrvati ali drugimi nekdanjimi Jugoslovani. Namesto tega so slovenske elite iskale – in našle – vire svoje identifikacije v Avstriji ali Italiji. Čas bo pokazal, ali so imele prav,« zaključuje Jergović.
Esad Babačić, ikona slovenske punk in alternativne scene, pisatelj, režiser in pesnik, Ljubljančan hrvaško-bosanskih korenin, mi je na vprašanje o mentalnih razlikah, o katerih je govoril Jergović, povedal, da sta po njegovem mnenju glavni razliki med Slovenci in južnimi sosedi včasih pretiran in celo obsesiven kult dela in manjša prisotnost »slovanskega elementa« pri Slovencih. Po njegovem mnenju so Slovenci delovni ljudje, ki v sebi nosijo tudi rahel »južnjaški impulz«, vendar to ne more spremeniti introvertiranosti, ki prevladuje v njihovi identiteti. V nekem smislu gre za nemško lastnost, ki jo je slovenska kultura globoko vsrkala vase, meni Babačić in s tem potrjuje veljavnost vseh stereotipnih jugoslovanskih šal o Slovencih. Esad ta pojav poetično ujame kot »element kaotične slovanskosti«, ki se je na teh tleh združil s trdo germansko strukturo. Vseeno pa nam ta »slovanski element«, ki dremlje v nas, še vedno ne daje miru, ugotavlja Babačić.
»Slovanski element«, ki dremlje znotraj in ga Slovenci tako učinkovito zatirajo, se pri Hrvatih dejansko kaže veliko bolj jasno. Prav zato imam jaz zelo osebno stališče do Zagreba –njegova nedvomna (in zelo priljubljena) srednjeevropskost je zelo pogosto v nasprotju z nekoliko kaotičnim odnosom do stvarnosti, zlasti do javnih prostorov. Zaradi tega imam precej ambivalentne občutke, kar je morda največja razlika med hrvaško prestolnico in Ljubljano, kjer tega občutka neusklajenosti sploh nimam.
Slovanski element pri Slovencih
Slovenija in Hrvaška – dve slovanski državi, ki sta si kulturno blizu, z dokaj podobnima (čeprav možnosti medsebojnega sporazumevanja ne dopuščata v celoti) jezikoma, ki sta bili stoletja skupaj v habsburški monarhiji, skupaj predstavljali najbolj razviti del Jugoslavije, razglasili neodvisnost na isti dan – 25. junija 1991 – sta si danes paradoksalno precej oddaljeni. Večino medsebojnih odnosov med državama določajo politična in ne kulturna vprašanja. Ker je znanje hrvaškega jezika med Slovenci vendarle bolj razširjeno kot znanje slovenščine med Hrvati, je hrvaška popularna kultura (predvsem v obliki popularne glasbe) še vedno do neke mere prisotna v slovenskem javnem prostoru. Dolga leta pa je bil najvidnejši označevalec slovensko-hrvaških medsebojnih odnosov mejni spor, ki se je nanašal na morsko mejo v Piranskem zalivu in potek meje v Istri ob reki Dragonji. Ta je večinoma temeljila na podatkih iz cesarsko-kraljevega katastra izpred prve svetovne vojne. Drugod to ni predstavljalo težave, saj so podatki katastra odražali tudi nekdanjo notranjo mejo med Cislitavijo in Translitavijo, pri čemer so na severni strani ostale avstrijske kronske dežele, na južni pa hrvaške komitate, ki so pripadale Štefanovi kroni. Vendar ne v Istri, ki je pred prvo svetovno vojno skoraj v celoti pripadala Avstriji, med vojnama pa Italiji, med Italijo in Jugoslavijo pa je bila razdeljena šele po koncu druge svetovne vojne in kasnejši ukinitvi Svobodnega Tržaškega ozemlja v skladu z njegovo razdelitvijo na cono A (vključena v Italijo) in cono B (vključena v Jugoslavijo). Takrat je bila prav cona B razdeljena med zvezni republiki SFRJ Hrvaško (večji del) in Slovenijo (manjši del), tako da je problem nastal šele, ko sta obe republiki zapustili SFRJ in začeli samostojen obstoj.
Za veliko večino Slovencev je Hrvaška predvsem počitniška destinacija ob Jadranskem morju. Po statističnih podatkih Hrvaške turistične organizacije so slovenski državljani v sosednji državi v rekreativne namene prespali kar 10,1 milijona noči in so v tem pogledu na drugem mestu med obiskovalci Hrvaške – takoj za turisti iz Nemčije (24,9 milijona) in pred Avstrijo (8,2 milijona). Precej Slovencev ima na Hrvaškem nepremičnine, večinoma na obali, v Istri in Dalmaciji, zato bi – če sklepamo po pozornosti, ki jo slovenski mediji namenjajo vstopu Hrvaške v schengensko območje – lahko ugotovili, da je bilo izginotje mejnih ovir 1. januarja pomembnejše za Slovence kot za Hrvate.
Tudi jaz sem velikokrat opazoval kolone vozil proti hrvaški meji, ki so se na vrhuncu poletne sezone včasih raztezale na kilometre daleč in so se začele celo na avtocesti pri Novem mestu. Prav tako sem imel priložnost opazovati, kako natančno in pedantno se je izvajala mejna kontrola, tudi recimo v Piranu, ko se je tam v pristanišču ustavil katamaran, ki bil je na poti iz hrvaškega Rovinja v italijanski Trst.
Izginotje ene najstarejših evropskih meja
Kaj se bo zdaj, po tako dolgo pričakovani odpravi mejnega nadzora med Slovenijo in Hrvaško, spremenilo pri vseh tistih, ki so preklinjali mejo, ki jim je stala na poti do plaž Istre ali Dalmacije?
Luka meni, da so vsakodnevne čezmejne vezi kljub vsemu še vedno precej močne, in misli, da bodo zdaj, ko je padla schengenska meja, še močnejše.
»Ne pozabi, da je bila to stara meja, morda primerljiva z mejo med Španijo in Portugalsko, ki prav tako deli dva sorodna naroda,« trdi Luka. Ustvarila je dve ločeni družbi, ki sta se razvijali vzporedno in vendar ločeno. Paradoksalno je tudi to, da ta meja še nikoli v sodobni zgodovini ni bila tako ‘ostra’, kot je bila v zadnjih tridesetih letih zaradi Schengena, še prej – po osamosvojitvi – pa zaradi slabih odnosov med državama, carin, nadzora, mejnih sporov itd. Prehodi te meje so bili slabši kot pred sto leti, pred nastankom Jugoslavije, zato imamo zdaj povsem novo realnost,« sklene Luka.
Miljenko Jergović pa je veliko manj optimističen: »Opazujem, kako hrvaški mejni policisti, ki so včasih nadlegovali migrante na državnih mejah, zdaj delujejo po vsem hrvaškem ozemlju. Nasploh je to še en žalosten primer zamude pri procesih evrointegracije na Hrvaškem. Če so državljani držav, ki so se uniji pridružile na začetku novega tisočletja, od tega imeli resnično oprijemljive koristi, hrvaški državljani tega zdaj večinoma ne občutijo,« ugotavlja.
Pisatelj, ki se je med najinim pogovorom ob koncu januarja ravno vrnil iz Berlina, kjer je moral na letališču še vedno skozi pasovno kontrolo (kontrola zračnega in pomorskega prometa je bila odpravljena šele konec marca in v začetku aprila), mi je s hudomušnim nasmehom povedal, da se tudi takrat, ko bodo leti v Beograd, Skopje in Sarajevo na nekoliko bolj oddaljenih letaliških terminalih kot leti v Zagreb, po njegovem mnenju ne bo nič spremenilo. »Kakšna bo razlika?« me vpraša. »Morda bo ponudba v brezcarinski trgovini bogatejša? Če se bo to zgodilo, dvomim, da bom zaradi tega občutil kakšno čustvo,« zaključi pisatelj.
Kako je tamo?
Na njegove besede sem pomislil, ko sem se z večernim vlakom vračal v Ljubljano, z nočnim Intercityjem do Züricha, s katerim sem na tej relaciji potoval že večkrat, in zgodbe, povezane s temi potovanji, so morda dovolj za samostojno zbirko zgodb.
Spomnim se na primer skoraj identičnega potovanja s tem vlakom v temnem in meglenem januarskem večeru v predkovidnem letu 2020, ko je vagon počasi drvel skozi prostrana predmestja Zagreba, ki so se kopala v megli in mrzlem zraku, proti bližnji meji s Slovenijo. V kupeju sem bil sam in tudi v celotnem vagonu ni bilo veliko potnikov.
V utripajoči svetlobi sem bral svojo najnovejšo pridobitev iz ljubljanskih antikvariatov – knjigo Miloša Mikelna Jugoslavija za začetnike, ki je izšla leta 1967.
»Bosanske soteske in srbski samostani so polni Francozov in Angležev – mi pa poznamo tržaške trgovine bolje kot sarajevsko čaršijo, videli smo že Seynod in Montblanc, Vrbasa in Rugova pa ne. Evropa je odkrila Jugoslavijo – zadnji čas je, da jo začnemo odkrivati tudi mi, Jugoslovani.«
O potovalnih preferencah Slovencev je Mikeln pisal leta 1967 v okviru pogleda na domači turizem v Jugoslaviji, prav na tem notranjem nasprotju na črti »Slovenci – ostala Jugoslavija« temelji tudi vsa ta zabavna kombinacija parodičnega vodnika, cestnega romana in replike romana Jeroma K. Jeroma Trije gospodje v čolnu (ne računajoč psa). Opisuje vtise treh Ljubljančanov, ki se odločijo za daljši pohod »po jugi«, da bi videli, kakšno je življenje »tamo dole« – kot Slovenci pogosto imenujejo dežele južno od slovensko-hrvaške meje – in ali je res tako drugačno od njihove stvarnosti v deželi »na sončni strani Alp«.
Razmišljal sem o tem, kako malo se je od leta 1967 v tem pogledu pravzaprav spremenilo in kako se je zgodovina pred kratkim na svojevrsten način ponovila, saj so mi moji navdušeni ljubljanski prijatelji ravno pred kratkim pripovedovali, kako so nedavno obiskali Skopje ali Novi Sad.
V moj kupe je pokukal hrvaški graničar, izročil sem mu potni list, izmenjala sva nekaj stavkov o megli, vremenu in drugih banalnostih. Policist je iz dolgčasa zamahnil z mojim potnim listom, dokler ni v njem opazil makedonskega in albanskega žiga, kar je pritegnilo njegovo pozornost.
»Sveti Naum,« je prebral makedonsko ime prehoda z Albanijo ob Ohridskem jezeru.
»Oh, jeste li bili u Makedoniji u Ohridu?« je vprašal, očitno presenečen.
»Da, bio sam.«
Hrvat si je še malo ogledal moj potni list in mi ga vrnil ter mi zastavil vprašanje, ki je bilo fenomenalno v svoji preprostosti in podtonu, pri tem pa malo znižal glas, komaj šepetajoč: »Kako je tamo?«
Kako je tam? Kaj naj odgovorim?
Za kratek trenutek so se mi v mislih zavrtele podobe dih jemajoče pokrajine Ohridskega jezera, ki ga obdaja gorska veriga Galičica, in kadri iz filma Karaula režiserja Rajka Grlića iz leta 2006, posnetega po romanu Anteja Tomića Ništa nas ne smije iznenaditi.
Grlić in Tomić sta Hrvata, film in roman pa pripovedujeta o mejni postaji Jugoslovanske ljudske armade v gorah nad Ohridskim jezerom, ki v osemdesetih letih varuje mejo s skrivnostno, neznano in nepredvidljivo (pa zaradi tega tudi »nevarno«) Albanijo na drugi strani jezera.
Razmišljal sem o absurdnosti vprašanja »Kako je tam?«, ki mi ga je postavil hrvaški mejni policist na nočnem vlaku iz Zagreba v Zürich, ko sem stal nekje v januarskem mraku in megli na meji s Slovenijo.
»Sjajno, svakako preporučujem,« sem na koncu odgovoril precej banalno.
O tem kratkem pogovoru sem razmišljal tudi tokrat, vendar na vlaku, ki je prav tako počasi drvel s postaje Zagreb Gavni kolodvor proti meji s Slovenijo, na poti mimo Zapadnega kolodvora, Kustosic, Gajnic, Podsuseda, in potem, ko je že zapustil Zagreb postaji Zaprešić in Brdovec, dokler ni zavil na mejno postajo Savski Marof in nato – brez postanka, ker nihče ni več preverjal dokumentov – dosegel prvo postajo na slovenski strani meje v Dobovi, kjer je na vlak vstopila slovenska sprevodniška ekipa.
Nekje za Sevnico (na katero se navezuje še ena moja zbirka železniških zgodb) se je dež, ki se je začel, ko sem bil še v Zagrebu, spremenil v moker sneg, v gorah za postajo Zidani Most pa se je začelo pravo snežno neurje.
Ko sem prispel v Ljubljano, je bilo mesto pokrito s snegom, avtobusi pa so se na križišču ob železniški postaji s težavo prebijali skozi snežne zamete.
Ko sem se naslednji dan v kavarni pogovarjal s prijateljem iz Ljubljane o svojem potovanju v Zagreb, je dolgo poslušal moje argumente o meji in razliki v mentaliteti med Slovenci in Hrvati. Potem je skomignil z rameni in rekel: »Škoda, da nisem vedel, da greš tja, v predalu imam še nekaj hrvaških kun, lahko bi jih zamenjal za evre.«
Kasneje sem sedel v kavarni ob etnografskem muzeju v bližini Sokolskega doma in urejal besedilo na računalniku, vendar sem imel v očeh še vedno dve meji – tisto v zimski noči na vlaku med Hrvaško in Slovenijo ter mejo v svežem spomladanskem jutru ob s soncem obsijanem Ohridskem jezeru, ko se je na albanskem prehodu Tushemisht mejni policist skušal šaliti z nekaj splošnimi slovanskimi besedami.
Kako je tamo?
Ob tem spominu sem iz denarnice potegnil bankovec za deset makedonskih dinarjev. Bil je res lep. Na plastičnem bankovcu so bili upodobljeni bizantinski mozaiki iz zgodnjesrednjeveškega samostana tik ob meji, na drugi strani bankovca pa je bila stilizirana podoba pava. Pavi so živeli v samostanskih vrtovih svetega Nauma in se čutili kot pravi gospodarji tega kraja. Tako ponosno in pogumno so se sprehajali med samostanskim obzidjem, ki je gledalo na dih jemajočo panoramo jezera. Kot da ne bi obstajali samo ta samostan, jezero, gore in zasneženi vrhovi, Makedonija in Albanija, ampak tudi ta smešna človeška vrsta in meje, ki jih je izumila.