»Še vedno nisi mrtev. Še vedno nisi sam.« (Osip Mandelštam)
Danes mu je umrl najboljši prijatelj. Mogoče včeraj, kaj on ve. Prejel je nočni telefonski klic bivše punce: »Vladimir.« To pomeni smrt. Mogoče je umrl že včeraj.
Zakaj – se verjetno sprašujete – bi ga o smrti najboljšega prijatelja obvestila bivša punca? Ker smo v francoskem romanu Alkohol in nostalgija Mathiasa Énarda, v katerem se prijateljstvo med dvema fantoma zgodi kot spremljevalni program ljubezni do iste punce. Če ste gledali Bertollucijeve Sanjače ali pa Truffautjevo klasiko Jules in Jim,(da ne govorimo o Hladnikovem Peščenem gradu), si situacijo lahko približno predstavljate. Fatalka, ki ljubi dva fanta, je v našem primeru Jeanne, francoska študentka ruščine na izmenjavi v Moskvi. V Vladimirja, »kozaka s strastjo do književnosti«, se zaljubi v Moskvi. Z wannabe pisateljem Mathiasom, alter egom avtorja romana, bralcem Kerouaca, Cendrarsa in Carverja, je še iz Pariza. Ta tako zelo ljubi Bospor v njenih očeh, da mu ne preostane drugega, kot da se odpravi k njej v Moskvo, in ne preostane mu drugega, kot da se tam še sam na smrt zaljubi v njenega novega fanta Vladimirja, ki v očeh svetoboljnega Francoza dobi narativne razsežnosti, ki so primerljive samo z opusom likov ruske literature. Občudovani Vladimir je Volodja, Vlado, Tolstojev Andrej Bolkonski, Pierre Bezuhov, ko ga ob striptizetah obhaja neskončna žalost, in majhen ruski deček, ko ga rojstna hiša Maksima Gorkega spominja na dom. Žalostni trio leto dni prebiva v sartrovski verziji Trainspottinga – ljubezen in Moskva nista kraja za mevže – vendar pa vmes pijejo vodko na krhko zdravje Dostojevskega, jedo boršč in zeljno solato v ruski restavraciji s hitro prehrano in se pogovarjajo o Beatlesih. Oslabljeni Mathias nato zadrogiran, utrujen in zapuščen zapusti Moskvo in se vrne šele, ko si Vladimir vzame življenje. Énardjev roman je tako – kakor Prešernov Krst pri Savici – slovo od prijatelja in pomiritev z nesrečno ljubeznijo.
Žalovanje je dolgo kot transibirska železnica, po kateri se vrba žalujka odpelje po poteh nostalgije in tovarištva. Veliki hrupni vlaki čez Rusijo mu prikličejo nazaj tisto praznino, ki sledi misli: »Zdaj sem čisto sam.« Skozi Nižni Novgorod, mimo Gulaga Perm-36, edinega muzeja gulaga, mimo 17. julija 1918 in dinastije Romanovih, skozi Moskvo mimo hiše Nabokova, stanovanja Anne Ahmatove, blizu Lubjanke – sedeža KGB, skozi Perm, Jekaterinburg in Sankt Peterburg, mimo oktobrske revolucije in državljanske vojne, mimo peronov, na katerih ga ne čakata Vladimir in Jeanne, ampak samo več in več kilometrov. Mesta ob železniški progi pripeljejo s seboj romane, v katerih je o Rusiji bral, preden jo je videl – vsa literatura se izrašča okoli njega, vse, kar je bilo nekoč oporna točka njegovega preživetja v moskovskih nočeh, zdaj sproti postaja zgodovina njunega prijateljstva. Napisi mest skozi okno njegovega kupeja so označevalci nečesa končno tako žalostnega, kot so od nekdaj žalostne njegove misli, ki se zdaj v ritmu zavojev tirnic zlivajo z rusko zgodovino, naravo in dušo. Kot so revolucionarji morali ljubiti revolucijo, je moral on neizmerno ljubiti Volodjo, in kot bi revolucionarji za revolucijo umrli, bi on zdaj umrl za svojega prijatelja. Ne pelje se, da bi Volodjo pokopal, ampak da bi še sam izginil na poti.
Na tej poti se za hip spomnimo brezimnega človeka iz ruske zgodovine: »prijaznega brkatega revolucionarja«, voznika, ki ravnokar pomorjene Romanove pelje do mesta njihovega pokopa. Je mogoče, da med to vožnjo – kakor Mathias med svojo vožnjo po transibirski železnici – začuti nostalgijo po dobi, katere žrtev je bil? Morda je nostalgija podvrsta kantovske sublimnosti – varna majhnost pred veličino in usodnostjo koncev. Varna majhnost potniškega vagona, iz katerega se z vožnjo, gibljivostjo, premikanjem in trajanjem zoperstavljamo obstanku in nepremičnosti velikih, nepovratnih koncev. Romanovi so mrtvi, moskovske noči minule in prijatelj mrtev, soj luči mladostniške dekadence je ugasnil.
Mathias ravno z nostalgijo po prijatelju lahko preraste vlogo stockholmskega sindromaša v odnosu do lastne zgodovine. Prijateljstvo zanj postane lekcija iz ponižnosti pred preteklim sabo in tistim nepremagljivim poletjem, ki se lahko zgodi samo v najhujši mersauljevski zimi. V knjigi J. D. Salingerja Raise High the Roof Beam, Carpenters and Seymour: An Introduction najdemo pojem paranoika-v-obratno-smer, ki sumi, da ljudje za njegovim hrbtom naklepajo njegovo srečo. To je morda najboljša definicija prijatelja; osebe, ki v nedomačnem svetu, v katerem je vse izgubljeno, vse mrtvo, za našim hrbtom naklepa našo srečo, uspe sanjati še za nas, nas z vso silo potegne iz osame in s tem življenje postavi nasproti smrti. Takšnemu prijatelju bi, če bi bilo življenje literatura, v medklicu dahnili to potovanje nima nobenega smisla, ostani z menoj, vendar pa v romanu namesto nas to krikne Jeanne. Ona je tako tisti lik iz romana, ki ve, da še nisi mrtev, če še nisi sam – tudi kadar kloniš pred grozečo sedanjostjo. Na viški gimnaziji smo imeli nekoč v gosteh Tomaža Šalamuna. Poleg branja svoje poezije nam je povedal, da bomo odrasli, ko se bomo veselili zmag svojih prijateljev toliko, kot se veselimo svojih zmag. Tomažu Šalamunu bi bila Vladimir in Jeanne gotovo pri srcu.
*Mathias Énard bo letos otvoril festival Literature sveta Fabula. Slavnostno odprtje bo 4. marca ob 20.00 v Klubu Cankarjevega doma. Brezplačne vstopnice že lahko dvignete na blagajni. Vabljeni!
