Dokaj bogati beri prevodnih izdaj proznih del eminentnega ruskega klasika prozaista, pesnika in dramatika A. P. Čehova (1860–1904) pri nas je LUD Šerpa dodalo prvo slovensko izdajo avtorjevega edinega romana Drama na lovu. V prevodu Boruta Kraševca smo Slovenci dobili nov sveženj dialoga z »najbolj ruskim in najbolj evropejskim ustvarjalcem med ruskimi geniji klasične ruske literature«, kot se je izrazil Aleksander Skaza v obširnem spremnem besedilu k izboru avtorjeve kratke proze, novel in povesti z naslovom Dama s psičkom, ki je v prevodu Marjana Poljanca leta 2004 izšel pri takratni ljubljanski Študentski založbi. Zajetno delo, ki zaobjame avtorjevih triindvajset proznih besedil, nastalih oz. objavljenih med letoma 1880 in 1903, je sledilo Izbranim delom iz leta 1950 in 1955 ter Novelam iz leta 1967. Beletrina je leta 2020 v prevodu Boruta Kraševca izdala še tri novele Čehova, nastale med letoma 1891 in 1895.
Tudi te Novele, ki jih je s spremno besedo pospremil Miha Javornik, so podobno kot v prejšnjem navedenem izboru zvečine grajene po modelu t. i. lejkinske scenke, ki mu je Čehov prozaist v osemdesetih letih 19. stoletja dosledno sledil. Prizorček, scenka, imenovana po enem najpopularnejših ruskih humoristov Nikolaju Lejkinu iz šestdesetih let 19. stoletja, ki je sledil strategiji gogoljevskih kratkih prizorov in ustvarjal anekdote, je z osredotočenostjo na epizodno upodobitev človeka v vsakdanjem življenjskem okolju pripravljal podlago za kasnejša dela s prepoznavno čehovsko atmosfero, značilno ne le za avtorjeva prozna dela, temveč tudi za izjemne drame.
Zanimivo je dejstvo, da je Čehov osemdesetih letih 19. stoletja, v času nastajanja romana, zvečine objavljal v humorističnih časopisih, največ v časniku Drobci (Oskolki), ki ga je izdajal prav N. A. Lejkin, takrat najpomembnejši pisec humorističnih del. Vendar ima v nasprotju z enodimenzionalno »lejkinsko scenko« scenka mladega Čehova več ravni – socialno, emocionalno in poetsko raven, ki napoveduje omenjeno poznejšo čehovsko atmosfero in sugestijo. Od tod gre tudi razumeti presenetljivi preobrat v pisavi takrat štiriindvajsetletnega Čehova, ki je vzporedno s humorističnimi prizorčki v časniku Dnevne novice pod psevdonimom Antoša Čehonte med letoma 1884 in 1885 objavljal tudi daljše delo Drama na lovu. Četudi sodi po navedbah prevajalca to delo med bolj priljubljene avtorjeve naslove, ni bilo v obeh spremnih besedilih strokovnjakov niti omenjeno, kar dodatno priča o dobrodošli izdaji tega večplastnega, predvsem pa strukturno nenavadnega romana.
Dramo na lovu, ki jo njegov fiktivni avtor Kamišev mestoma označuje za povest in mestoma za roman, je prevajalec označil kot zmes psihološkega realizma, melodrame, kriminalnega romana in parodije nanj. »Precej očitno je, da je bila zastavljena kot dialog z umetniško poetiko Dostojevskega, predvsem z njegovimi »kriminalnimi« romani (Zločinom in kaznijo in Brati Karamazovimi), v manjši meri pa tudi z Zapiski iz podtalja in nekaterimi dramami Ostrovskega, katerih motive in odlomke parodično preigrava«, je zapisal. Zato ne čudi, da je roman v Rusiji doživel sedem ekranizacij.
Tudi v tem delu ostaja Čehov zvest svojemu zgodaj izoblikovanemu pisateljskemu nazoru; njegova pozornost je scela namenjena običajnemu življenju in preprostemu, »zunanjemu« in »notranjemu« človeku v njem, ki je zunaj katerekoli ideološke sheme v svoji nepopolni naravni in duhovni celovitosti. Njegova življenjska pot razen drobnih, na pogled nepomembnih postaj, upošteva tudi prvine naključja.
Zgodba je na pogled preprosta: nekdanji sodni preiskovalec Zinovjev, ki je tudi pripovedovalec zgodbe, predvsem pa značilni čehovljanski junak, ciničen, nihilističen, pretkan, strasten, izmuzljiv in omahljiv, prinese v branje knjižnemu uredniku zgodbo, ki jo potlej vzporedno z njim beremo tudi bralci. Ob tem ne gre spregledati, da je Zinovjev s svojimi značajskimi lastnostmi nekakšen predhodnik kasnejših protagonistov novelistike Čehova, značilnega za njegovo zrelo ustvarjalno obdobje, še posebej Ivana Lajevskega iz Dvoboja (1891), »neznanega človeka« Vladimira Ivaniča iz Pripovedi neznanega človeka (1893) in Alekseja Laptjeva iz Treh let (1895). Tudi Zinovjev spričo omahljivosti in posledičnih ležernosti ter nedejavnosti, pa tudi strasti in nezmožnosti samoobvladovanja podobno kot navedeni protagonisti iz Novel ne zmore ustvariti niti prave samopodobe, ki bi usmerjala njegova dejanja, niti pravega ljubezenskega odnosa. Kot je zapisal Miha Javornik v že omenjenem spremnem besedilu, je »pronicljivo beleženje tedanjega časa pri Čehovu znamenje propadanja klasične moške figure, ki jo v razvoju zamenja podoba novega, revolucionarnega človeka«.
Seveda so tudi ženske protagonistke Drame na lovu v podobnem nravstvenem in čustvenem krču, ki v veliki meri izhaja iz delno realiziranega ali nerealiziranega, nezadovoljujočega in še manj osrečujočega ljubezenskega razmerja. Kot taka izstopa prav osrednja protagonistka in motiv osrednjega zapleta, Zinovjeva ljubimka Olga, ki se kljub zaljubljenosti v Zinovjeva želi iz preračunljivih razlogov poročiti z njegovim prijateljem, bogatim grofom Karnejevom. Vendar to namero prepreči njena nenadna smrt kot posledica nasilnega dejanja. Tik pred smrtjo se za nekaj trenutkov zave, vendar morilčevega imena ne izda.
Četudi osrednji lik preiskuje umor, ki se nadgradi s še eno smrtjo, je v ospredju sicer kriminalne zgodbe bolj kot razmotavanje štrene o identiteti storilca psihološki profil preiskovalca umora in pripovedovalca Zinovjeva. Ta se osem let kasneje skozi umetelno izpisano pripoved, ki jo prinese uredniku, ujame v lastno zanko, ki jo tako njemu kot bralcu razkrije urednik.
Zanimiv in takrat inovativen pristop h kriminalnemu romanu, v katerem je preiskovalec umora hkrati tudi morilec in ki so ga kasneje privzemali številni drugi avtorji, od Agathe Christie do Patricka Modiana, dodaja v zdaj že bogat bralčev dialog s Čehovom novo, privlačno dimenzijo, ki ji je vredno prisluhniti.
Anton Pavlovič Čehov: Drama na lovu (LUD Šerpa, 2022, prevod Borut Kraševec)
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.