Ne bo nas premamilo, da bi zgodbe, ki so objavljene v zborniku Monte Cristo, kolesa, kurent: Nova mariborska zgodba (Litera, 2012), umestili v vsem znano mariborsko zgodbo z naslovom Gotov si. Vizionarska knjiga, ki v svojih nedrjih združuje različne mariborske avtorje mlajše generacije, je bolj plod dolgoletnega zatiranja, ki ga občuti vsak občan tega mesta – pa naj bo to nekdanji delavec propadle Tovarne avtomobilov Maribor (Nekaj o Mariboru), tekstilna delavka iz nekdanjega MTT-ja (Kolo), delavka nesojene tovarne ženske obutve Lilet (Obsedenost v času krize), večerni potniki na avtobusni postaji (To so čudovito napravili), mariborski nogometni navijači, slabo plačani novinarji (Kurent) ali meščani, ki so se zaradi golega preživetja pripravljeni ukvarjati s tako eksotičnimi dejavnostmi, kot so borilne veščine (Tranzicijski junak) in uporaba sobnega solarija (Na zeleno vejo).
Zgodbe razkrivajo žalostne podobe tranzicijskega mesta; razpadlih, čez noč zaprtih tovarn, iz katerih so direktorji izčrpali, kar se je izčrpati dalo, ter delavce pustili brez kruha. In slehernika, ki mu preostanejo samo še delo na črno, alkoholizem, voajerizem, navijaštvo ali kriminal, njegova poštenost pa prinaša le obilo grenkih preizkušenj in zavedanje o lastni nemoči. Zgodbe o mestu, ki ga je ubranil Rudolf Maister in ga niti najhujše bombardiranje v zgodovini Slovenije ni dotolklo, pričajo o tem, kako neoliberalistični model kapitalizma, ki se vzpostavlja po Evropi, za seboj pušča opustošenje, primerljivo z napadi iz časa druge svetovne vojne. Ljudje, ki kljub izgubi službe ne izgubljajo svojega ponosa, se z nadčloveškimi napori trudijo obdržati dostojanstvo in voljo do življenja, kakršno jim je ostalo. Malenkosti, opolzki hobiji in tiha zadoščenja so vse, kar v vsakdanjosti ostaja, s tem pa tudi avtorjem zgodb, ki se na več mestih prav perverzno naslajajo nad svojimi liki. V groteskni zgodbi z naslovom Nekaj o Mariboru se tako Tadej Golob, ki ga poznamo kot kresnikovega nagrajenca (Svinjske nogice), skupaj s protagonistoma Grofom Monte Cristom in Godzilo »izživlja« nad uveljavljenim mariborskim pisateljem Dragom Jančarjem, ki je v času Evropske prestolnice kulture svoja dela ovekovečil s postavitvijo svetlobnih napisov: »… Godzila dvigne desno zadnjo taco in spusti reko žuberečega urina čez bronasti odlitek mariborskega umetnika … Edino to ga moti pri njem, pri vsej njegovi generaciji, ta neka mistična zaverovanost, prepričanost, da je vse, kar pade od njega, umetnost sama od sebe. An sich. Onkraj dvoma.« Golob za opisovanje literarne elite uporablja sočne izraze, kot so »stari prdci« in »plesnivi fosili«, ter se preko ciničnega razmišljanja glavnega junaka sprašuje, zakaj nekateri med njimi v svojih romanih tako radi opisujejo vojno, če takrat sploh še niso bili rojeni. Zgodba Tadeja Goloba je kljub bizarni, ironični in znanstvenofantastični vsebini ena od najbolj prepričljivih in neposrednih zgodb v celotni knjigi, saj skozi posrečeno uporabo metafor, parodij in duhovitih dialogov prikaže občutke ljudi, ki živijo v tem »opustošenem« mestu.
Po drugi strani so v zborniku tudi zgodbe, ki v prvi vrsti izpostavljajo socialni čut in prikazujejo ljudi iz mesa in krvi, ki se zavedajo, da potrošništvu ne morejo ubežati, lahko pa ga obrnejo sebi v prid. V zgodbi Kolo Orlanda Uršiča lahko sledimo tekstilni delavki, ki si ne more privoščiti nakupa drage jakne, vendar pa ji po sili razmer nagradni žreb omogoči uresničitev želje, ki jo altruistično zamenja z uresničitvijo želje svoje hčerke. Plemenito žrtvovanje lastnih želja in interesov, ki smo mu priča že od samih začetkov slovenske literature, je v zgodbi sicer lepo nakazano, a drugo, svežo, sporočilno vrednost iščemo zaman. Razmišljanje delavke, ki že celo življenje dela za druge, je prikazano prepričljivo in jasno, vendar pa nam njen zaključek ne ponuja nekega zadoščenja, ali če hočete, presežka, v smislu prekinitve s starimi vzorci potrošniške miselnosti. Povsem drugačen pogled na potrošništvo nam predstavlja zgodba Banane, Milka in debela Berta pisateljice Janje Vidmar, ki na simpatičen način opiše tihotapljenje kavbojk čez avstrijsko mejo v času socializma. Avtorica nam s pomočjo štajerskega dialekta prikaže razmišljanje dveh najstnic, ki sta v zameno za najnovejšo modno muho pripravljeni zatajiti družino ter odmisliti etične vrednote in lastne principe, saj je statusni simbol pomembnejši od vseh drugih simbolov in prepričanj. Odlika dramaturško razgibane zgodbe so tudi duhoviti dialogi in spremni teksti, s pomočjo katerih nas avtorica ponese v 80. leta 20. stoletja in nam prikaže vrednostni sistem tedanjih najstnic: »Ko se bo doma prikazala brez rame in kave, bo postala brezdomka v originalnih leviskah. Še prej pa bosta z mamo imeli težko šolo, ata pa jo bo nabil z mlinčkom za kavo.« O odraščanju sredi »tranzicijskega« Maribora spregovori tudi avtor mlajše generacije, Andrej Predin, ki se v Novo mariborsko zgodbo uvršča z odlomkom iz svojega prvenca Na zeleno vejo. Tako kot Vidmarjeva se tudi on loti odraščanja, vstopa v potrošniško družbo in nenehnega potrjevanja pubertetniškega dostojanstva na izvirno duhovit način: »Jedilnica je zmeraj polna samohranilk, ljubimk poročenih moških in duševnih bolnic. Solarij jih pridno scvre, in vsakič, ko se katera na sveže pečena vrne iz dnevne sobe, ji mama zastavi ključno vprašanje: »Kak je blo? Vedno isto: »Kak je blo?« Vsakič enak odgovor: »Čuj, super je blo!«.
V povsem drugačen tematski sklop bi lahko uvrstili zgodbo Kurent pesnice in pisateljice Lučke Zorko in zgodbo Okno literarnega urednika in pisatelja Roberta Titana Felixa. Nezdružljivo razmerje med razumom in goni, racionalnim in iracionalnim, je pri teh dveh zgodbah namreč v ospredju, zato ne bi zgrešili, če bi se lotili njihove obravnave s psihoanalitičnega vidika. V prvi zgodbi je protagonist mlad novinar, ki se odpravi na festival Lent, kjer želi narediti poročilo za radijsko oddajo. Vendar pa ga strah kurenta, ki se pojavi na različnih nepričakovanih lokacijah, ga prisili v beg in soočenje s samim seboj oz. svojim potlačenim latentnim materialom, ki prileze na plano. Občutek nelagodja in nedomačnosti (»das Unheimeliche«), ki se razvije ob pogledu na kurenta, razkrije strah pred smrtjo in iracionalnimi vsebinami, ki doživijo svojo transformacijo v erotični navezi med protagonistom in znanko, ki je udeleženka festivala. Čeprav je avtorica svoj iracionalni svet, v katerem kraljujejo temačne metafore, uspešno prenesla iz poezije v prozo, pa v omenjeni zgodbi rdeča nit pripovedi zelo variira, saj z navajanjem nepomembnih informacij odvrne bralca od sledenja podatkom, ki so najbolj pomembni za samo zgodbo, le-to pa raztegne do maksimalnih razsežnosti. Kratka zgodba z naslovom Okno je glede tega veliko bolj konsistentna, saj se avtor drži osrednje pripovedne linije in zminimalizira vse dejavnike, ki so obrobni oz. manj pomembni za glavni razplet zgodbe. Tako uspe avtorju s povsem nedolžno pripovedjo o moškem, ki v zapuščeni stavbi zagleda fantomsko žensko iz svojih sanj, prebuditi v gledalcu svojevrstno identifikacijo in potlačeno željo po nedosežni femme fatale, ter jo obenem prizemljiti z dokaj banalnim zaključkom, v katerem pride do spolne združitve z njegovo dejansko partnerko. Iracionalna občutja do fantazmagoričnega spolnega objekta se tako spremenijo v povsem ubesedljiva in uresničljiva občutja do stalne spremljevalke iz mesa in krvi, ki mu že s svojo prisotnostjo pomaga razbliniti dvome in nejasnosti.
Seveda pa lahko ob branju Nove mariborske zgodbe tudi odmislite vse literarne aspekte in se prepustite zgodbam opustošenega mesta prevaranih ljudi. Morda boste odsev literarnih junakov uzrli tudi na obrazih ljudi z ulice, ki zahtevajo, naj bo sveta, ki so jim ga oblastniki ponujali zadnje desetletje, konec. Da je ta svet gotof in je napočil čas za novega in boljšega.
Petra Vidali (ur.): Monte Cristo, kolesa, kurent: Nova mariborska zgodba. Založba Litera, 2012. 19,90 €.
