Nož (odlomek na dan svetovnega izida knjige)

»Dejanja najbolje tolmačijo naše misli.«

Zgodilo se je 12. avgusta 2022. Tik preden je britansko-ameriški pisatelj indijskih korenin Salman Rushdie, eden najbolj spoštovanih sodobnih literatov in avtor znamenitega romana Otroci polnoči, nagrajenega z »bookerjem vseh bookerjev«, na enem svojih nastopov začel predavanje, je k njemu skočil napadalec z nožem.

Ko je Rushdie zagledal morilsko postavo, je takoj pomislil: Ti si torej to. Tu si. Njegova druga misel pa je bila: Zakaj zdaj? Ali res? Tako dolgo je že. Zakaj zdaj, po vseh teh letih? Napadalec ga je z nožem večkrat zabodel v trup, vrat in obraz ter ga hudo poškodoval. Rushdie je ob tem izgubil eno oko.

Vendar je preživel.

Namesto da bi se umaknil iz javnosti, je že kmalu napovedal, da bo o okoliščinah tega dramatičnega dogodka, z usodnimi posledicami za njegovo življenje, napisal knjigo. Čez čas je razkril tudi naslov: Knife: Meditations After an Attempted Murder (Nož: premišljevanja po poskusu umora). Iskreno in v neposrednem literarnem slogu popiše, kako je prišlo do brutalnega napada, kaj ta pomeni zanj kot človeka in knjižnega ustvarjalca, in kje je našel navdih ter moč za ponovni dvig v normalno življenje.

Nož je intimen in globoko izpovedni avtoportret, s katerim eden najboljših živečih pisateljev razmišlja o ključnih vprašanjih človekovega bivanja in ustvarjanja, so zapisali pri založbi UMco, kjer Nož danes v prevodu Sama Kuščerja izide sočasno z izvirnikom. Na dan svetovne premiere objavljamo odlomek:

Spominjam se, kako sem ležal na tleh in opazoval lužo svoje krvi, kako se širi od mene. Veliko krvi, sem si mislil. Potem sem pomislil: umiram. Ni se zdelo niti teatralno niti pretirano grozno. Zdelo se je pač verjetno. Tako je, zelo verjetno se to dogaja. Zdelo se je stvarno.

Redko lahko kdo opiše izkušnjo bližine smrti. Naj najprej povem, kaj se ni zgodilo. Ničesar nadnaravnega ni bilo. Nobene »luči na koncu predora«. Nikakršnega občutka, kako se dvigam iz lastnega telesa. Dejansko sem le redkokdaj občutil tolikšno povezanost s telesom. Moje telo je umiralo in me vleklo s seboj. Občutki so bili izrazito telesni. Pozneje, ko nisem bil več v nevarnosti, sem se spraševal, kdo ali kaj naj bi bil ta »jaz« v telesu, ki pa ni bil telo – to, kar je filozof Gilbert Ryle nekoč imenoval »duh v stroju«. Nikoli nisem verjel v nesmrtnost duše, moje doživetje v Chautauqui je to bolj ali manj potrdilo. »Jaz«, kdorkoli ali karkoli naj bi to že bilo, je bil vsekakor na robu smrti skupaj s svojim telesom. Včasih sem na pol v šali dejal, da naš občutek o obstoju breztelesnega »jaza« oziroma »sebe« lahko pomeni, da imamo minljivo dušo, bit ali zavest, ki stori konec skupaj z našim telesnim obstojem. Zdaj mislim, da to morda niti ni zgolj šala.

Ko sem ležal na tleh, nisem razmišljal o ničemer takšnem. Mučile so me neznosne misli, da bom umrl daleč stran od ljubljenih oseb, v družbi neznancev. Od vsega sem najmočneje občutil globoko osamljenost. Nikoli več ne bom videl Elize. Nikoli več ne bom videl svojih sinov, svoje sestre, njenih hčera.

Nekdo naj jim pove, sem skušal reči. Ne vem, ali me je kdo slišal ali razumel. Moj glas je bil slišati oddaljen, hreščeč, negotov, nejasen.

Videl sem kot skozi motno steklo, slišal sem nerazločno. Hrupno je bilo. Zavedal sem se skupine ljudi, ki me je obkrožala, visela nad menoj in v en glas kričala. Hrupen kup človeških bitij je pregrinjal mojo na trebuhu ležečo postavo. Kot kupolast pokrov za hrano. Kot da sem glavna jed na pladnju, krvav kos mesa, ki ga ohranjajo toplega.

Povedati moram o bolečini, kajti glede tega se moji spomini znatno razlikujejo od tega, kar se spominjajo drugi, med njimi tudi vsaj dva zdravnika. Ti so novinarjem povedali, da sem tulil od bolečine in nenehno ponavljal: Kaj je z mojo roko? Grozno me boli! V mojem spominu ni ničesar o bolečini. Morda sta šok in zaprepadenost prevpila moje dojemanje agonije. Ne vem. Zdi se, da je prišlo do prekinitve med mojim »zunanjim« jazom, jazom v svetu, ki je tulil, in tako naprej, ter »notranjim« jazom, jazom znotraj mene, ki je bil nekako odklopljen od čutov in je bil – vsaj zdaj tako menim – precej blizu delirija.

Če obrnemo ime konja Red Rum, ki je trikrat – leta ’73, ’74 in ’77 – zmagal na državni galopski dirki z ovirami, dobimo besedo »murder«. Takšne naključne neumnosti so se mi porajale v glavi. Slišal pa sem tudi nekaj govorjenja nad seboj.

»Odrežite mu obleko proč, da se bo videlo, kje so rane,« je nekdo zaklical.

Oh, sem si mislil, moj lepi suknjič Ralpha Laurena.

S škarjami – ali pa morda z nožem, dejansko se mi ne sanja – so mi odrezali obleko; resnično je bilo treba postoriti nekaj nujnih zadev. Jaz pa sem moral nujno nekaj reči.

»Moje kreditne kartice so v tistem žepu,« sem zamrmral komur koli, ki bi poslušal. »Moji domači ključi pa v drugem.«

Slišal sem, kako je nekdo rekel: Saj je vseeno.

Potem drugi glas: Kaj pa še, ali ne veste, kdo je to.

Verjetno sem umiral, tako da je bilo dejansko vseeno. Težko, da bom še kdaj potreboval ključe ali kreditne kartice.

Ko pa zdaj gledam nazaj in slišim svoj polomljeni glas, kako poudarja te vsakdanje pomembnosti, si mislim, da neki moj del, ki se je boril globoko v moji notranjosti, preprosto ni nameraval umreti in je povsem jasno načrtoval nadaljnjo uporabo tistih ključev in kartic v prihodnosti, na katero je tisti moj notranji del računal z vso voljo, ki jo je premogel.

Del mene je šepetal: Žívi! Žívi!