Pred kakšnima dvema letoma, menda ravno v času, ko se začenja topiti led in s strešnikov padajo veliki kosi snega, je v eno luksuznih ljubljanskih trgovin z oblačili stopil »temnopolti moški«. Recimo, da mu je ime Fadul. Zaradi usnjenega plašča, ki ga je nosil, je pritegnil poglede varnostnikov. V trgovino je stopil skoraj naključno, po navdihu, v tistem prepišnem obdobju je pomislil na šal, mogoče še kaj drugega, znašel pa se je s srajco, kavbojkami in puloverjem v rokah (tedaj so bili v izteku vsesplošni popusti).
Naj je že tolikokrat ob pomerjanju oblačil v trgovini v svojo bližino priklical varnostnike, v tistem trenutku je njegova previdnost, recimo stalna pozornost, da legitimira svoja dejanja, popustila. V že omenjeni trgovini kasneje ni našel nobenega primernega oblačila. Šali so bili predragi, hlače so mu bile prekratke, srajco je vrnil na police, ostalo pustil v kabini. Ko je stopil iz trgovine in ob izhodu pozdravil varnostnika, ni slutil, da je naredil karkoli narobe. Zdelo se mu je, da je ravnal običajno, v skladu z vedenjskim vzorcem tukajšnjih prebivalcev. Kako zelo se je motil, se je pokazalo čez približno mesec dni, ko je eden izmed varnostnikov – ki je Fadula že dlje časa opazoval, se s svojimi kolegi glede njega (in posebej njegovih mestoma resda ekstravagantnih oblačil) slišal po telefonu, si zapisal številko registrske tablice njegovega avtomobila – za njim poslal tiralico. Mimo trgovine se je Fadul navadno sprehajal z družino, toda varnostnik je čakal na priložnost, ko ga bo ujel samega. Nekega popoldneva so policisti tako prejeli opozorilo, da je »temnopolti moški« stopil v prodajno galerijo z oblačili, iz nje ukradel usnjeno jakno in zbežal s »kraja zločina«.
Primer je končal na sodišču. Fadul je bil po pregledu videoposnetka, ki ga je montiral sam varnostnik in v katerem je vidna zgolj Fadulova prisotnost v trgovini, nikakor pa noben odvzem, kaj šele nasilna prisvojitev tuje lastnine, po hitrem postopku obtožen kraje jakne. Kazen, ki mu je bila dodeljena, približno desetkrat presega vrednost domnevno ukradenega predmeta. Ko je Fadul svojega odvetnika vprašal, kako je mogoče, da je tovrsten primer pristal na sodišču, brez dokazov in osnovan zgolj na indicih, ki naj bi kazali na prestopek (»ob neznanem kraju, v neznanem času, prejel neznano vsoto denarja«, če še pomnite), je ta skomignil z rameni. Obema je bilo jasno le to, da je bilo Fadulu dejanje tatvine podtaknjeno in da se je znašel v veliko večji zgodbi, kot jo je v tistem hipu lahko zaobsegel. Ključno je bilo, da je tožeča stranka imela zaledje v tem, kar imenujemo dogajanje v posttranzicijski družbi.
Vesna V. Godina v knjigi Zablode postsocializma trdi, da tovrstno aktiviranje tipičnih stalinističnih mehanizmov obvladovanja posameznikov in družbe, s tem pa tudi (re)aktiviranje značilnih mehanizmov personalne servilnosti, ni naključje, temveč da gre za eno pomembnejših alinej tranzicijskega projekta. Ena njenih najbolj intrigantnih tez je, da je projekt slovenskega postsocializma doživel fiasko, ker ukinitev državne in družbene lastnine ter njena pretvorba v privatno lastnino, kar je ustvarilo nove nacionalne ekonomske elite, »ki delujejo v tesni povezanosti z mednarodnim kapitalom, pogosto v škodo lastnih držav«, ni potekala transparentno. Drugi ključni moment v tranzicijskem dogajanju pa naj bi bil obračun s staro elito iz socializma. V značilno antropološkem horizontu Godina sklene, da je zahteva po radikalni ukinitvi starih elit ter s tem uvajanje postopkov, ki to eliminacijo omogočajo, v resnici ponavljanje Marxovih idej, kaj je treba storiti z vladajočim razredom pretekle zgodovinske epohe, ko pride do zamenjave produkcijskih odnosov. »Staremu vladajočemu razredu je treba zato, da se lahko uveljavi nova faza zgodovinskega razvoja,« zapiše Godina, »odvzeti pravice in privilegije, treba ga je ukiniti kot vladajoči razred.«
Ves trik je v tem, da je bil sistem najprej vzpostavljen za eliminacijo starih šefov v samoupravnem sistemu, po radiacijski logiki pa se je razširil na celotno populacijo. Sejanje negotovosti, občutka ogroženosti in strahu med tako rekoč vsemi ljudmi, ki so se bolj ali manj naključno znašli na tem geografskem prostoru, se poslužuje mehanizmov nasilja v imenu varnosti, čeprav gre za preživetveno strategijo novih elit, ki pozornost od svojega pogosto le napol legalnega početja skušajo odvrniti s stereotipizacijo in kriminalizacijo bodisi nezaposlenih v državi bodisi »drugačnih«. Gre za svojevrstno mašinerijo, znotraj kolesja katere se lahko, če seveda sklepamo po zgoraj navedenih prakticiranih kriterijih, saj nenadoma nihče več ni čist, bodisi Slovenec ali Neslovenec, avtohtoni ali neavtohtoni habitant, znajde vsakdo.
Obsežna in kljub akademsko zastavljenemu diskurzu berljiva knjiga Vesne V. Godina je aplikativna še v drugo smer. Ko spregovori o naraščanju revščine in odvisnosti v vseh postsocialističnih državah, kar naj bi bilo posledica deindustrializacije, krčenja kmetijske proizvodnje, naraščanja števila nezaposlenih in nizkih dohodkov zaposlenih, vemo, da so poostreni kaznovalni mehanizmi tudi posledica naraščanja kriminala, povečane stopnje nasilja, uporabe drog, brezdomstva, alkoholizma. Država, ki jo vodijo gospodarske in politične elite, z raznoraznimi mehanizmi skuša intervenirati in zaščititi tiste, ki se nahajajo na pravi strani. Toda ne glede na to, ali vzrok institucionalno represivnih prijemov prihaja »od zgoraj« ali »od spodaj«, Slovenija se je znašla v magičnem postkolonialnem klobuku. Godina spregovori o »tipu odvisnosti postsocialističnega zaledja od kapitalskih centrov«, ki ga je treba razumeti kot nov tip kolonializma. Imenuje ga neoneokolonializem. Gre za postsocialistični tip kolonializma, ki ne ustreza klasičnemu kolonializmu niti neokolonializmu. V ospredju ni zasedba kolonialnih ozemelj, temveč ekonomska, politična in družbena odvisnost od kapitalskih centrov, »ki so jih nekdanje socialistične države izbrale prostovoljno, zaslepljene z ideološko predpostavko, da jim bo uvoz zahodnega kapitalizma prinesel ponovitev razvoja zahodnih družb«.
Šele ko se razgleda po širšem postsocialističnem bazenu in povzame, da je treba tranzicijo v postsocialističnih državah razumeti kot »proces strukturnega prilagajanja teh držav poziciji svetovne periferije«, lucidno in s posamičnimi primeri zavrne ekonomski vidik razvoja; kot antropologinja išče ideološke in druge dimenzije transformacije v teh družbah. Za Slovenijo ugotovi, da je kljub vsebovanim elementom nekolonializma in neonekolonializma, vezana na unikatne zgodovinsko-kulturne kontekste. V sledečih poglavjih jo zanimajo značilni zgodovinsko oblikovani slovenski »tiri«, kot to imenuje, ki določajo današnje procese v slovenski družbi. Eden izmed takšnih tirov je »toleriranje majhnih in netoleriranje velikih neenakosti«; egalitarnost in nerazslojenost naj bi bili značilni že za staroslovansko družbo (če ne bi bil varnostnik državljan ene izmed bivših republik, bi bilo tudi to aplikativno za »naš« primer, tako pa se pokaže, da avtorica svoje izsledke izpeljuje na etnični čistosti). Godina ob tem ugotavlja še odsotnost centralnih nivojev oblasti in zaradi tega samoupravo nižjih družbenih enot, izkušnjo odsotnosti enotnega pravnega reda in preživetveno-samooskrbno logiko, ki je v diametralnem nasprotju s kapitalističnim načinom delovanja. Skratka, vse to jo napeljuje na zaključek o poslovenjeni verziji kapitalizma.
Popisovanje tovrstnih zgodovinsko pogojenih preživetvenih in prilagoditvenih strategij ljudi v postsocialistični Sloveniji med drugim kaže, in ne glede na to, v kolikšni meri je bila že v preteklosti vrhovna instanca države za Slovence le oddaljena entiteta, na entropijo institucij in države kot take. V Sloveniji trenutno poteka ne proces oživljanja socializma, kot trdijo nekateri, pač pa »refevdalizacije«, kar pomeni, da je država v svoji skrbi zase le oddaljena pika na horizontu. Drastično zmanjšanje preskrbljenosti z javnimi dobrinami, kot pravi avtorica knjige Zablode postsocializma, degradira »menda državljane« in jih spreminja v »brezmočne žrtve«. Vse to kaže na to (in menda moj zaključek ne bo razumljen kot ekscesen), da institucije, kot so sodišča, prirejajo farso, oziroma da se, kot ugotavlja že Godina, pravne norme prilagaja konkretnim interesom. Univerzalni pravni red se kot elastiko zvije in se ga – še posebej v recesijskih časih, ko je občutek ogroženosti tako na individualni kot institucionalni ravni še bolj izrazit – razsodi v prid strani, ki je bolj »lokalno prilagojena«. Čeprav sta bili v tem primeru obe stranki neslovenske narodnosti, se je sodilo v prid tiste, ki je, ne glede na vse ostale elemente, bolj »(po)slovenjena« (Fadulu se je sodilo o tem, kolikšne so njegove prilagoditvene kvalitete, znanje slovenščine itd.). To pomeni, da se je ob odsotnosti dokazov o kraji omenjenega predmeta presojalo o Fadulovi ne dejanski, temveč potencialni kriminalnosti, kar navsezadnje vodi k stereotipom, česa so zmožni »temnopolti«, kot se je stalno skliceval varnostnik.
Družbeni vakuum, v katerem smo se očitno znašli vsi, ne samo Fadul, porodi občutek nezaupanja (dalo bi se celo reči, da gre za razočaranje, da država in oblast ne izvajata svoje vloge). Če sem sama do tistega trenutka, ko sem opazovala, kako je osem policistov Fadula stisnilo ob steno, začelo kričati, ali govori slovensko, si nataknilo rokavice ter začelo večurno preiskavo, še verjela, da se nahajam na pravem kraju, da se vsak dan zbudim v resničnem mestu, me je tisti trenutek zadel občutek, da je Kopitarjeva, do kamor je varnostniku uspelo zasledovati Fadula in tam priklicati policijo, začela lebdeti. Med možnostmi odziva na težavo, ki se pojavlja v tej državi, sem se torej odzvala z nezaupanjem. Godina v svoji knjigi, ki se mestoma bere kot sicer akademsko zasnovana kriminalka, omenja imeni dveh avtorjev, Giordana in Kostovo, ki navajata, da v večini postsocialističnih držav to niti ni tako redek pojav: »Pojavlja se situacija, ‘ko država znova in znova ne uspe realizirati svojih temeljnih dolžnosti, še posebej dolžnosti oblikovanja pogojev, ki zagotavljajo ‘prostor miru’, v katerem lahko ljudje zaradi ‘vladavine zakona’ zaupajo drug drugemu.«
Kaj nam torej še ostane? Naj zveni še tako »slovensko« oziroma zvoženo na tir iskanja pravice v oddaljeni avtoriteti – evropsko mednarodno sodišče. Zaradi jakne, ki presega vrednost nekaj čez tristo evrov in za katero sploh nihče, še najmanj Fadul in tožeča stranka, ne ve, kako je videti (siva, rjava, zelenkasta, morda kodrlajsasta?). »Na srečo je Slovenija del širše institucionalne mreže,« mi je dejal Fadul. Jaz temu ne bi rekla sreča, bolj izguba še zadnje suverenosti države, ki, če sem nekoliko melodramatična, samo še navidezno samostojno odloča o svoji sedanjosti in prihodnosti.
Vesna V. Godina: Zablode postsocializma. Beletrina (Knjižna zbirka Koda), Ljubljana 2014. 286 strani, 24 €.
