AirBeletrina - O čem govorijo romani, ki se potegujejo za nagrado booker?
Panorama 11. 10. 2022

O čem govorijo romani, ki se potegujejo za nagrado booker?

Nagrada booker, ki se podeljuje od leta 1953, kljub številnim aferam in očitkom o kolonialni nostalgičnosti še vedno velja za najprestižnejšo britansko literarno nagrado. Dolgo je veljalo, da se zanjo lahko potegujejo zgolj pisatelji in pisateljice iz Združenega kraljestva, Irske, držav Commonwealtha in Južnoafriške republike, od sprememb leta 2014 pa je lahko nagrajen katerikoli roman, izvorno napisan v angleškem jeziku. Lani je nagrado prejel roman The Promise južnoafriškega pisatelja Damona Galguta.

Spodaj je predstavljenih šest romanov, ki so se uvrstili v ožji krog nominirancev za letošnjo nagrado. Poleg njih so bili v prvem krogu nominirani še: The Colony Audrey Magee, After Sappho Selby Wynn Schwartz, Nightcrawling Leile Mottley, Maps of our Spectacular Bodies Maddie Mortimer, Case Study Graemea Macraea Burneta, Trust Hernana Diaza in Booth Karen Joy Fowler. Zmagovalni roman bo razglašen 17. oktobra.

(O Small Things Like These, The Trees in Seven Moons of Maali Almeida je pisal Martin Justin, o Oh, William!, Treacle Walker in Glory pa Liu Zakrajšek.)

Claire Keegan: Small Things Like These

Small Things Like This, ki je z dobrimi 70 stranmi glavnega teksta najkrajša nominirana knjiga v zgodovini nagrade booker, bi lažje označili za novelo kot za roman. Pripoveduje o Williamu Furlogu, ki z ženo in petimi hčerkami živi v majhnem mestecu New Ross na severovzhodu Irske. Kljub revnemu otroštvu, ki ga je preživel kot nezakonski sin hišne služkinje, mu gre kar dobro: kot vodja majhnega podjetja, ki prebivalcem dostavlja premog in druge dobrine, velja za spoštovanega člana skupnosti, nima dolgov, njegove hčere so bistre in delavne.

Večji del novele se osredotoča na dneve pred božičem, ko je Furlong razpet med družinskim vrvežem priprav na praznovanje in napornim delavnikom izpolnjevanja zadnjih naročil pred prazniki, v redkih mirnih trenutkih pa reflektira o praznini, s katero ga napolnjuje njegovo rutinsko življenje. Njegove refleksije še dodatno poglobi nenavaden prizor, na katerega naleti ob dostavi premoga v samostan, ki se pne na griču nad mestecem in v katerem nune vodijo pralnico in nekakšen vzgojni zavod za mlada dekleta brez družin. Ob iskanju nune, ki naj bi plačala premog, Furlong zatava v notranjost in najde skupino zanemarjenih deklet, ki na kolenih drgnejo tla, ko ga vidijo, pa ena od njih steče do njega in ga prosi, naj ji pomaga pobegniti do reke, da se bo lahko utopila. Prizor oriše konflikt, ki zaznamuje preostanek pripovedi: Furlong ve, da se v samostanu dogaja nekaj slabega, da dekleta, ki so zaprta v njem, trpijo, hkrati pa ne more storiti skoraj nič, ne da bi s tem tvegal svoj položaj v skupnosti.

S tem zastavkom Claire Keegan v jasnem, konciznem slogu razpira moralno vprašanje izbire med varno pasivnostjo in žrtvovanjem za drugega, pri čemer kljub jasni usmeritvi ne poenostavlja, moralizira ali ustvarja herojev. Hkrati pa opominja na kruto realnost irskih »pralnic sester magdalenk«, ki so od 18. do konca 20. stoletja delovale pod zavetjem katoliške cerkve in v katerih naj bi bilo po najbolj konservativnih ocenah zaprtih in v delo prisiljenih vsaj 10.000 deklic in žensk. Small Things Like These se tako odlikuje predvsem kot odmerjena, a pretresljiva mojstrovina pripovedne ekonomije.

Percival Everett: The Trees

V Moneyju, Misisipi, majhnem kraju sredi ničesar, se zgodi nenavadno krvav umor. Enega od lokalnih prebivalcev, Junorija Junoirja, žena najde pretepenega in zadavljenega z bodečo žico, poleg njega pa prav tako mrtvega temnopoltega moškega, ki v roki stiska odrezana Juniorjeva moda. Situacija postane še bolj nenavadna, ko truplo neznanega temnopoltega moškega čez noč izgine iz mrtvašnice in se naslednji dan pojavi ob truplu Wheata Bryanta, Juniorjevega soseda. Zaradi nenavadnosti in odmevnosti primera državna policija lokalnemu šerifu na pomoč kmalu pošlje posebna agenta, detektiva Jima Davisa in Eda Morgana, ko pa o podobnih umorih začnejo poročati tudi v drugih zveznih državah, se preiskavi pridruži še posebna agentka FBI Herberta Hind. Trije posebni agenti_ke, ki pomagajo pri primeru, so temnopolti, njihov odnos z lokalnimi belimi šerifi pa se še dodatno zaostri, ko se izkaže, da umirajo predvsem belci z družinsko zgodovino rasno motiviranega nasilja.

The Trees je tako polnovredna in žanrsko izpiljena kriminalka, ki prek elementov zgodovinskega, dokumentarnega, pa tudi spekulativnega romana raziskuje rasno nasilje, ki je ostalo stalnica življenja v Združenih državah tudi po odpravi suženjstva leta 1865. V roman je na primer tesno vpletena zgodba Emmetta Tilla, temnopoltega 14-letnega dečka iz Chicaga, ki je bil leta 1955 med obiskom sorodnikov linčan v Moneyju, ker naj bi ogovarjal 21-letno Carolyn Bryant. Pri tem roman opozarja na to, da linčanja niso izginila z odpravo segregacije leta 1965: Mama Z, 105-letna starka, ki zbira poročila o vseh linčanjih od njenega rojstva leta 1913, v to kategorijo uvršča tudi žrtve policijskega nasilja.

Postavitev romana v Money, Misisipi, kraj, »imenovan v vztrajni južnjaški tradiciji ironije«, ima poleg vsebinske navezave na zgodovino rasnega nasilja tudi komični efekt. Kljub več kot resni tematiki, ki se je Everett loteva, je njegov roman zaradi iskrivih dialogov, dinamike med temnopoltimi policisti in rasističnimi južnjaki in značilnega dialekta namreč tudi izjemno zabaven.

Shehan Karunatilaka: The Seven Moons of Maali Almeida

Začetek romana epskih razsežnosti The Seven Moons of Maali Almeida je precej presenetljiv. Najprej je tu drugoosebni pripovedni glas, ki neposredno nagovarja naslovnega junaka. Tega predstavi kot »fotografa, hazarderja, kurbirja«, ki je razkosan končal v zasmrajenem jezeru Beira sredi Colomba, glavnega mesta Šrilanke. Prav tako je nenavadno, da Almeida kljub svojem nesrečnemu koncu še vedno obstaja: znajde se v nekakšnem uradu, za pultom katerega sedi v belo oblečeno astralno bitje človeške podobe. To ga pošlje v 42. nadstropje na pregled ušes, ki naj bi razkril njegovo karmično zgodovino. Slika se kljub začetni dezorientaciji tako začne kmalu razjasnjevati: Almeida je v posmrtnem življenju, ima sedem dni oziroma »lun«, da uredi svoje posle »tam spodaj«, nato pa mora poiskati »luč«, ki bo določila njegovo posmrtno usodo.

Hkrati pa se tudi ta vsaj na prvi pogled klišejska zasnova kmalu izkaže za izvirno pripovedno strategijo. Očitna postaneta ironija in črni humor avtorja, Almeida pa bralca_ko popelje na vihravo potovanje po šrilanškem glavnem mestu sredi državljanske vojne. Roman je namreč postavljen na konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, na sam vrhunec bojev med singalsko vlado in tamilskimi separatisti, v katerih je od njihovega začetka, leta 1983, do konca, leta 2009, umrlo med 60.000 in 100.000 ljudi. Tako spoznamo vlado, v kateri sedijo vojni zločinci, Tamilske tigre, ki v boju za samostojno državo ne izbirajo sredstev, komunistične revolucionarje, indijske »mirovne« sile, kitajske trgovce z orožjem, agente CIE, ki neuradno vladno milico učijo mučenja, novinarje, ki sestankujejo z generali, odgovornimi za množične poboje civilistov. Povezujoča nit med njimi pa je škatla s fotografijami vojnih grozot in sestankov, ki se niso zgodili, na obstoj katere poskuša mrtvi Almeida opozoriti svoje žive prijatelje.

The Seven Moons of Maali Almeida se ne izmika neprijetnim podrobnostim in tako bralcem_kam predstavi kompleksen izsek iz šrilanške bližnje zgodovine, prepleten z mnogimi drugimi tematskimi nitmi, kot so gejevsko življenje v globoko homofobni družbi, vztrajnost medčloveškega nasilja in krutosti ter iskanje svojega mesta v dozdevno brezciljnem svetu.

 Elizabeth Strout: Oh, William!

Pisateljico Elizabeth Strout smo slovenski bralci spoznali predvsem z romanom Olive Kitteridge, za katerega je prejela Pulitzerjevo nagrado. Njen roman Oh, William! pa je dodatek trilogiji o Lucy Barton, pisateljici s travmatičnim otroštvom, ki smo jo lahko spoznali že v romanih Moje ime je Lucy Barton in Vse je mogoče. V romanu srečamo Lucy tik po izgubi njenega drugega moža. Vendar zgodba, ki jo pripoveduje, ne govori o njem, ampak o Lucyjinem prvem možu po imenu William, s katerim se ponovno povežeta pri njenih triinšestdesetih letih. Nekega dne jo William prosi, če bi ga spremljala na poti iskanja njegove izgubljene polsestre. Ko Lucy pristane, se v njej sproži plaz spominov na njun disfunkcionalni zakon, v katerem se je bojevala z občutkom odtujenosti. Čeprav je Lucy prepoznavna pisateljica, ki jo v knjižnicah prosijo za avtograme, ima globoke občutke manjvrednosti, ki povzročijo, da se ves čas vidi zgolj skozi oči drugih – predvsem skozi oči svojega bivšega moža. Ta občutek nevidnosti je povezan s težkim otroštvom, ki ga je prebila v revni družini, s starši, s katerimi si je obupno želela navezati stik, a se niso prikazali niti na dan njene poroke. Povezan pa je tudi z ekonomskim razredom, ki mu je pripadala, saj se roman ukvarja z dinamiko v odnosu, v katerem dve osebi izhajata iz drugačnega okolja. Lucy se spominja Williamove mame, ki ju je vodila na luksuzna potovanja, na katerih se je Lucy vselej počutila slabo, v strahu, da ne zna niti pravilno sedeti ob bazenu, saj v otroštvu ni hodila na počitnice, od doma pa je odšla s praznim kovčkom. Avtorica se v pripovedi ne poslužuje dolgih opisov, metaforike ali dramatičnih preobratov, ampak pripoveduje zelo izčiščeno. Celota deluje kot sprehod skozi najintimnejše misli pripovedovalke, ki skuša iz koščkov podob svojega življenja sestaviti celoto. Jasno in izjemno lucidno upovedovanje travme propadlega zakona ustvari močen kontrast z vsebino Lucyjine bolečine, ki jo skuša razumeti in osmisliti. Pravzaprav pa je v ospredju ves čas prav vprašanje, ali sploh lahko razumemo (in ljubimo) sebe in druge.

Alan Garner: Treacle Walker

Deček Joe živi v nenavadnem svetu, v katerem se neprenehoma ukrivljata čas in prostor. Nekega dne se pred njegovo hišo ustavi skrivnosten ulični prodajalec po imenu Treacle Walker, ki mu v zameno za staro pižamo in jagnječjo kost podari čudežne predmete, s katerimi lahko Joe skozi ogledalo v svoji sobi potuje v magične svetove. Joe ima sindrom lenega očesa, ambliopijo, zaradi katere nosi prevezo za oči. V močvirju blizu svojega doma sreča skrivnostnega moškega, ki mu razkrije, da lahko s svojim slabim očesom vidi svet, ki se razprostira v neskončnost. Joe minevanje časa meri glede na vlak, ki vsak dan prihrumi mimo. Kadar ga zasliši, ve, da je ura »zdaj«. Zdaj je očitno tudi edina časovna kategorija, ki jo priznava zgodba sama, saj se poigrava s krožnimi strukturami dogajanja in časovnosti, kjer se v enem poglavju dogajajo stvari, ki se nato dopolnijo v naslednjem. Joe recimo v svoji sobi sreča samega sebe – v naslednjem poglavju pa ga spremljamo, kako začudeno pogleda proti vratom, skozi katera vstopi. Koščki zgodbe se torej dogajajo sočasno, Joe pa potuje po nekakšni sanjski pokrajini, v katerem vse ostaja nedorečeno. Kje so njegovi starši, kdo je moški v močvirju, zakaj lahko Joe potuje skozi čas? Kljub svoji kratki dolžini, nas romanu uspe popeljati v zapleten notranji svet dečka, v katerem se vse dogaja brez zakonov kavzalnosti. Avtorjev izjemno bogat jezik učinkuje kot neustavljiv magnet, knjigo je namreč precej težko odložiti. Kljub zahtevni angleščini se bere izjemno lahkotno. Avtor pusti prostor otroški domišljiji, hkrati pa izjemno filozofsko obravnava človeško dojemanje časa, ki ni vselej linearno.

NoViolet Bulawayo: Glory

V državi po imenu Jijada živijo živali, ki so leta in leta trpele diktaturo. Nekega dne pa se zgodi čudež in končno odstavijo Očeta Naroda, ostarelega konja, ki je nameraval vladati večno. Državo pestijo revščina, spori in kolektivna travma nasilne revolucije leta 1983. Ko se končno zazdi, da bodo lahko prebivalci po zelo dolgem časa volili svojo vodjo, pa volitve, ki jih avtorica satirično poimenuje s ključnikom #svobodnepravičneinverodostojne volitve, ne uspejo in svojega predhodnika nasledi okruten Tuvius Delight Sasha. V državi ponovno vzniknejo vstaje, ki jo vržejo v vrtinec nasilja. V zgodbi sledimo mladi kozi po imenu Destiny, ki se po desetletju vrne v svojo domovino, da bi poiskala mamo, ki je ni videla od trenutka, ko je odšla od doma. Ko se vrne, spozna bolečo resnico o svoji družini in razočarano ugotovi, da se je njena domovina znašla sredi katastrofe.

V zgodbi gre za predelavo ideje Živalske farme, saj so njeni protagonisti živali – krave, kokoši, osli, konji, psi. Zgodba govori o mnogokrat težko opisljivih grozotah režimov, ki jim je mar zgolj za moč in denar. Da bi prikazala absurdnost države, podvržene samovolji najmočnejših, pa avtorica uporablja presenetljiv humor in ironijo. Tuvius se nekega dne prebudi in po sebi preimenuje vse ulice, nato pa kar prestolnico, ki postane Tuvy City in še vsa okoliška mesta. Kasneje izvemo, da je zatreskan v Siri na svojem telefonu, ki jo sprašuje, kako naj vlada brez upora ljudstva. Da bi izpadel načitan, si zgradi veliko knjižnico, vendar se niti enkrat samkrat ne dotakne nobene izmed knjig.

Roman obravnava mnoga vprašanja in z izjemno močnimi zgodbenimi elementi ironije in satire oriše stisko ljudi, ki se znajdejo v primežu nasilja.