AirBeletrina - O čem govorim, ko govorim o Tour de France
Kritika 3. 8. 2018

O čem govorim, ko govorim o Tour de France

Prevod skandinavske kolesarske kriminalke o Tour de France Mrtvi tek je prišel ob ravno pravem času, ko je Primož Roglič nizal uspeh za uspehom. Sicer gre za športno kriminalko, ki niso tako redke, spomnimo se le na serijo o Myronu Bolitarju Harlana Cobena ali pa na hokejsko zgodbo Mi smo medvedi! Fredrika Backmana. Koncept je preprost: zgodi se kriminalno dejanje, ki je tesno povezano z neko športno panogo, po navadi preko igralcev ali trenerjev.

Pri Mrtvem teku gre za sum ali prirejanja stav ali dopinga, kar takoj spomni na neslavni padec Lancea Armstronga. Aust na začetku nanj samo namigne: »Ne nazadnje pa se človek lahko vpraša, ali nismo mi tisti, ki smo bili opeharjeni. Mi, ki smo do nedavnega verjeli, da imamo opravka z odličnim športnikom in velikim človekom.« S tem avtor sicer vpelje svojega fiktivnega padlega angela, kolesarja Erika Norseja, ki je povzročil smrt svoje punce zaradi vožnje pod vplivom alkohola. Časopisni članki, ki pričajo o nesreči, sojenju in zaporni kazni, ustvarijo vtis napetosti in skrivnostnosti, vendar pa gre Aust kasneje s samo Armstrongovo referenco malo predaleč, saj ga poimensko navaja in spiše čisto nepotreben moralistični monolog.

Da bi se Erik odkupil za svoje pretekle napake, se mora torej pod krinko udeležiti Tour de France in razkriti, kakšen zločin se pripravlja v ozadju. Da bi to lahko storil, mora seveda spoznati vse tekmovalce in njihove ekipe, kar ni ravno malo ljudi – na koncu knjige nas čaka kar tristranski seznam nastopajočih. Ironično na ta problem pomisli tudi Erik: »Opazil sem, da je veliko imen, ki jih je bilo treba imeti v mislih, vendar sem pomislil, da bo to v naslednjih dneh šlo lažje.« Največkrat omenja kolesarje iz svojega moštva ter nekatere večje favorite, ki se jih hitro navadimo, a gre še vedno za ogromno število ljudi, kar se najbolj pozna pri kasnejših razkritjih – ker se ni mogoče enako povezati z vsemi, ti je za usode nekaterih precej vseeno, zato razne aretacije niti niso takšen šok. Škoda je tudi, da ni nobenih večjih preobratov (razen ene zelo zabavne izjeme), veliko je tudi zamujenih priložnosti, sploh v povezavi z Erikovo simpatijo. Tudi epilog je za kriminalko precej medel.

Zgodba poteka linearno, od prve do zadnje etape. Vsaka ima svojo ilustracijo, ki prikazuje zemljevid poti, razgibanost terena (gore, gozd, jezero itd.) in dolžino v kilometrih. Na koncu vsake etape so zapisani tudi vmesni rezultati kolesarjev (ne vseh, ampak vodilnih desetih in Erikov rezultat), da je dirko lažje spremljati. Linearnost se prekinja le s poglavji o Erikovi preteklosti, kar naj bi nas držalo v napetosti, toda njegova predzgodba je preveč predvidljiva, zato fokus ostaja na samem Touru in borbi za majice, s čimer ni nič narobe. Kolikor namreč Aust popušča pri kriminalki, nadoknadi pri športnem vidiku. Vse etape so opisane podrobno in zanimivo, saj zna s sprotnim poudarjanjem zaostankov ustvarjati občutek tekmovalnosti.

Ker je protagonist hkrati udeleženec Toura, dobimo edinstven pogled od znotraj, kar je veliko bolj »zares«, kot če bi Aust uvedel nekega preiskovalca. Vidimo lahko različne dele tekmovanja, tudi take, ki gledalcem niso vedno vidni – sponzorje, dnevno rutino, prehrano, počitke, strategije, analize, konflikte … V knjigi so sproti povsem nevsiljivo omenjeni tudi resnični podatki, ki se nanašajo na statistike prejšnjih Tourov, na nekatere kolesarje in njihove posebne dosežke, skupaj s podrobnimi opisi vseh potekov pa gre za pravo kolesarsko enciklopedijo, ki skozi napeto zgodbo nauči veliko o samem športu. Poseben plus je tudi pogled v Erikove misli, kjer se srečamo z raznimi dilemami, s strahom pred padcem in poškodbo, z rivalstvom, zamerami, najbolj pa z davkom, ki ga terja nadčloveški napor tako zahtevne dirke.

Aust se drži načela »pokaži, ne govori«, kar je opaziti na Erikovi poti, ki je precej trnova ter do konca Toura prepredena s krči, šoki, iztrošenostjo in težkimi nogami, zato gre za enega boljših opisov fizične izčrpanosti, s tem pa tudi za zelo verodostojen prikaz tekmovanja takšnega ranga.

Mrtvi tek je tako popolna knjiga za nekoga, ki se želi na hiter in zanimiv naučiti čim več o najprestižnejši kolesarski dirki na svetu, malo manj pa bo prepričala ljubitelje napetih kriminalk, saj jih bo kolesarski balast na trenutke dušil. Aust ni uspel najti pravega ravnovesja med obema aspektoma, kar je škoda, saj je sama dirka res premišljena in razdelana. Priznati je pač treba, da Aust dobro ve, o čem govori, ko govori o Tour de France.

 

 

Kurt Aust, Mrtvi tek. Ljubljana: Beletrina, 2018. 452 str., 29,00€. Prevedla Irena Mihelj.