O duhovni razsežnosti alpinizma

Če je geslo prvih alpinistov, Angležev Hudsona in Kennedyja, kjer je volja, tam je pot, v alpinističnih podvigih podčrtovalo predvsem močno voljo, ki kljubuje izjemnim naporom hoje po robu oziroma adrenalinske bližine smrti, v sodobnem alpinizmu prevladuje druga, globlja in subtilnejša maksima, pot. V slovenski alpinistični literaturi jo je najodmevneje izrazil leta 1983 pod plazom na Manasluju tragično preminuli mladi vrhunski slovenski alpinist Nejc Zaplotnik, čigar znamenita, velikokrat ponatisnjena in navajana Pot iz leta 1981 je klasika ne le slovenske alpinistične literature, temveč slovi kot tako rekoč biblija alpinističnega duha. Ni pomemben cilj, pomembna je pot, je spoznanje, s pomočjo katerega se je možno približati tisti srži, ki žene alpiniste v osvajanje visokih, za običajne smrtnike (pre)nevarnih gorskih vrhov, v osvajanje nekoristnega sveta, z zavedanjem tveganja lastnega življenja. Povedano drugače, z Zaplotnikovim zastavkom – Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi. – se je mogoče približati religiozni razsežnosti alpinizma.

Tisti razsežnosti, ki se je pokazala, ko je dr. Henrik Tuma uvidel, da je alpiniste treba glede na njihov razlog plezanja razdeliti v več tipov: športnega, estetskega, etičnega in religioznega. In tiste razsežnosti, ki so jo po Zaplotniku iskali ter v zapisih in knjigah problematizirali neredki drugi alpinisti. Na primer Iztok Tomazin v knjigi Korak do sanj leta 1989, kjer je zapisal: Cilja ni. Je le vse, kar srečaš, začutiš in spoznaš na poti do cilja. Ali Tomo Virk v znamenitem eseju Religiozna razsežnost alpinizma ali sodobno iskanje Grala, prvič objavljenem leta 1992 v časniku Slovenec, kjer alpiniste razume kot sodobne iskalce Grala – Gral kot pobudnik poti, simbol človekovega iskanja večnosti –, pri tem pa srž religiozne razsežnosti alpinizma primerja s hrepenenjsko žalostjo nedosegljivega cilja ljubezni. Cilj se nenehno izmika, je torej le navidezen; ko ga alpinist »doseže«, se mu razodene spoznanje, da je pot tista, ki je večna in edina izpolnjujoča, nenehna pot v naročje večnosti, s čimer ta cilj dobi jasne obrise nedosegljivega Drugega, transcendence. In prav v tej brezpogojni ljubezni, v hrepenenju po večnosti, se razodeva religiozna razsežnost alpinizma, ki ji, kot nedvoumno pokaže Naveza, sledita avtorja.

Iztok Tomazin in Tomo Virk, ki svoja občutenja alpinistične poti tudi redno zapisujeta, sta se na tovrstno avanturo tokrat podala v navezi. Poleg visokogorske naveze, v kateri vztrajata že več kot tri desetletja, je izšla še njuna Naveza, zajetna knjiga, v kateri popisujeta izkušnje in vsakokratna občutenja z dolgoletnih skupnih alpinističnih izzivov.

Oba sta letnik 1960, strastna alpinista in pogosta zapisovalca tovrstnih izkušenj, vrhunska strokovnjaka na svojih področjih, individualista, perfekcionista v najčistejšem pomenu besede, iskalca nedosegljivega, pa vendar različna. Specialist družinske in urgentne medicine dr. Iztok Tomazin, gorski reševalec, reševalec letalec, začetnik prostega plezanja pri nas, avtor številnih knjig, tudi o alpinizmu. Kot vrhunski alpinist je osvojil pet osemtisočakov in z enega tudi smučal. Dr. Tomo Virk, redni profesor na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete v Ljubljani, literarni zgodovinar, esejist, prevajalec, urednik in alpinist, kot nekdanji alpski smučar dobitnik več zlatih medalj z državnih prvenstev SFRJ, je opravil skoraj 500 alpinističnih vzponov, od tega 20 prvenstvenih in ob številnih avtorskih ter prevodnih knjigah s področja literarne vede objavil tudi več alpinističnih spisov.

V že tako bogat nabor slovenske alpinistične literature sta avtorja dodala novo, vznemirljivo delo. V njem ni, kot običajno, v ospredju posameznik, ki si prizadeva osvojiti ekstremno visoko goro, temveč gre za odnos soplezalcev, ki se zavedata, da sta ob plezanju v navezi odgovorna ne zgolj za lastno, temveč tudi za soplezalčevo življenje. Odnos prijateljev, ki ju povezuje edinstvena izkušnja gore, prepletena s podobnimi eksistencialnimi razmisleki in hrepenenjsko strukturo, z zavedanjem bistva poti in tistega, kar se na tej poti zgodi. Ali, kot zapiše Virk: Zavezanost drugemu in drugim, predvsem mojim najbližjim, se je vsaj za nekaj časa podredila zavezanosti Drugemu, težko ubesedljivemu in misljivemu, a nezadržno privlačnemu in izpolnjujočemu. Tu sva se z Iztokom že zelo kmalu srečala in našla.

V izmenjujočih se izpovednih spominih, od prvega srečanja med služenjem vojaščine v nekdanji skupni državi, ki sta jo prav zaradi smučarske oziroma gorske izkušnje preživljala v zasneženem gorskem svetu Slovenije, do tesnega prijateljstva in globljih, eksistencialnih spoznanj v času dolgoletnega skupnega plezanja bralca skozi iskrene, razodevajoče in vseskozi s humorjem prežete, predvsem pa intimne alpinistične izkušnje vodita izjemna alpinista, misleca, človeka. Ob tem razmišljata o prijateljstvu, družini, naravi, etiki, hrepenenju, lastni volji in omejitvah, življenju in smrti, preseganju in minevanju. Predvsem pa sebi ter drug drugemu poskušata odgovarjati na temeljno vprašanje, ki si ga bržkone zastavlja vsak alpinist: kaj je tisto, kar posameznika žene v tvegano in brezkompromisno početje? Kdo je pravzaprav alpinist? Ekstremni športnik, adrenalinski odvisnež, neodgovoren izzivalec nesreče, latenten samomorilec, brezobziren sebičnež do bližnjih? Ali pa gre pri osvajanju gore za nekaj povsem drugega?

Kot je v svoji prepoznavno stvarni in odkriti izpovedni maniri zapisal Virk, je v alpinizem vstopil iz čiste ljubezni do gora in plezanja, iz nekakšnega religioznega hrepenenja po občutjih presežnosti, iz naravnanosti duhovnega iskanja in doživljanja nečesa, česar nisem občutil dosti drugače od tega, kar sem iskal in me je navduševalo v res veliki umetnosti. (…) Čeprav so tudi mene težki plezalni vzponi zanimali mnogo bolj kot lahki, me je pri tem privlačilo edinole notranje zadoščenje ob uspehu. Prav duhovna razsežnost alpinizma, ki jo je začutil ob Tomazinovih sicer športnih motivih in ambicijah, ga je pritegnila. Njuni pogovori v prvih letih skupnega plezanja so potekali pod okriljem paradigme neizpolnljive želje, hrepenenja in nedokončljive poti, pa ob izkušnji slutnje presežnega, ki se nama je obema oglašala v gorah, še posebej v povezavi s plezanjem. (…) Ko se pasivni meditaciji in absorbiranju avre naravne veličastnosti pridruži še dejaven ples v strmi steni, ko se ob poskusu zlitja z Vsem soočiš tudi z možnostjo odsotnosti vsega, z Ničem, se duhovni vzpon še stopnjuje: pogosto sproži ekstatična duševna razpoloženja, pesniški navdih in modrostne uvide, ki se lahko pri primerno nadarjenih posameznikih prelijejo v učinkovito ubeseditev, tako kot na primer v Iztokovi pesmi Vhod: Na snežnih gorah / bivanja biserni prah / globoko v Zasmrt / zeva mamljivo odprt. / Zdaj še zastira ga strah.

Kot je razvidno iz navedka, ki predstavlja zgolj enega izmed številnih uvidov, posejanih v knjigi, Tomazinova in Virkova Naveza razkriva njuno težnjo po preseganju vsakdanje stvarnosti, iskanju globljih občutij ob specifičnem stiku z naravo, soočanju s samim seboj in z lastnimi (tudi navideznimi) omejitvami. Razkriva njuno soočanje z brezkompromisnostjo, intenzivno avtorefleksijo, doživljanjem presežnih občutij, sledenjem duhovni razsežnosti alpinizma in še marsikaj. Zanimivost knjige je izbiranje istih poti, ki jih avtorja popisujeta v kronološko enakem vrstnem redu, tako da jih pred bralca skorajda istočasno postavljata iz dveh perspektiv, kar daje bralski izkušnji mamljivo in neprecenljivo draž. Njuni vzponi in padci, vsakokratna fascinacija z goro, občutja neizrekljive polnosti, soočanje z objektivnimi in subjektivnimi nevarnostmi ter neobhodnim zavedanjem, da bo čas botroval k vse nižjim in manj zahtevnim vzponom, se odstira na podoben, pa vendarle različen način. Če je Virk morda do neke mere zadržan, a še vedno odkrit in neposreden, predvsem pa nekoliko globlji, je Tomazin v primerjavi z njim za spoznanje mehkejši in bolj liričen. Ne glede na to pa skozi njune uvide pronica tudi metaforičnost, skorajda pesniškost, predvsem pa globoka intuitivnost, kar daje delu posebno, magično privlačnost. Nemara podobno tisti, ki jo je mali princ razodel lisici.

Z dodanima obsežnima sklopoma predvsem gorniških fotografij, prav tako avtorjev Tomazina in Virka, je Naveza zgodba o osebnostnem zorenju dveh dolgoletnih alpinistov in prodornih mislecev. V tem smislu gre, kot je povedal Virk v pogovoru o knjigi, pogojno rečeno, za razvojni roman. Predvsem pa gre za izvirno gorniško avtobiografijo, ki prinaša dragocene uvide v skrivnostni svet pogosto nerazumljenega alpinizma in ga postavlja na mesto, ki mu pripada.