Pri založbi Mladinska knjiga sta letos izšli dve knjižni deli, povezani z ameriško pesnico ter pisateljico Sylvio Plath: v ponatisu prevoda Andreja Blatnika lahko znova beremo njen roman Stekleni zvon, v prevodu Lucije Stupice pa so izdali tudi roman Evforija švedske pisateljice Elin Cullhed, za katerega je dobila eno najbolj prominentnih švedskih literarnih nagrad, Augustovo nagrado. Tovrstna »dvojna pozornost«, usmerjena v Sylvio Plath, je gotovo dobrodošla poteza, saj gre nedvomno za avtorico, ki je zaznamovala, pustila svoj odtis ne le na feminističnih branjih literature, ampak je imela izjemen pomen za poezijo ter književnost samo. Njeni teksti so predočali podobo ženske, nesrečno ujete v vzorce patriarhalne represije svojega časa, razgaljali so rane žene v stiski, obsojene na obupen zakon, z omejeno možnostjo lastne kreativnosti. Prav tako predstavljajo njena besedila dragocen, senzibilen, čuječ in literarno unikaten vpogled v boleče labirinte tistih, ki trpijo za duševnimi boleznimi oziroma motnjami, še posebej pa roman Stekleni zvon razgalja krutosti (nekdanjega) kliničnega psihiatričnega zdravljenja. Stvaritve Sylvie Plath so s svojimi topikami več kot aktualne še danes, saj vzpostavljajo dialoge s perečimi, kdaj pa kdaj še vedno tabu problematikami.
Kmalu po svojem izidu in tragični smrti Sylvie Plath je roman Stekleni zvon (s tančico fikcije prekrit avotbiorafski zapis) postal izjemno priljubljena, tako rekoč kultna knjiga, ki so jo za svojo vzele feministike_ti, družbeni_e obstranci_ke, psihoanalitiki_čarke, itd. Njen kulturni pomen mnogi poznavalci_ke in teoretiki_čarke primerjajo s Salingerjevo knjigo Varuh v rži: obe deli izpričujeta pot zlomljenega, oviranega prehoda v odraslost, nagovarjata posameznike_ce, ki so tako ali drugače dobili status odpadnika_ce, obstranca_ke. A Stekleni zvon je na svoj način surovejši, bolj naostren; seveda, Varuh v rži je zgodba mladostnika, ujetega v družbene norme in kapitalistično utesnjenost, je nemirna zgodba uporniške hoje po robu, pa vendar je moškemu liku dana neke vrste (čeravno deviantna) svoboda, opcija izbire. Kar pa Stekleni zvon pokaže z zgodbo Esther Greenwood, je to, da ženske v petdesetih letih, predvsem tiste, ki so želele razvijati svojo kreativnost, niso imele zares prave izbire. Pravzaprav ni tako nenavadno, da je Stekleni zvon izšel isto leto kot Ženstvena skrivnost (Feminine Mystique) feministične avtorice Betty Friedan, ki je v knjigi med drugim opozarjala, kako so že priborjene pravice ameriških žensk po drugi svetovni (po vrnitvi moških iz vojne) počasi izginjale; ženskam je bil omejen dostop do višje izobrazbe, sodelovanja v produkciji, politiki, imele so manj lastnine, spodbujala se je predvsem njihova vloga gospodinje itd. Stekleni zvon je psihološko in literarno pretanjeno izrisan dokument svojega časa, podan skozi oči dekleta, ki, razpeta med nujo, normo in željo, poskuša ustrezati (spolnim) konstruktom svojega časa, a v vse večji frustraciji svoje neizpolnjenosti drsi proti samodestruktivnosti. Plath pelje svojo protagnistko skozi različne pasti in spektre življenja, skozi zgovorne, pomenljive dogodke, ki zrcalijo patriarhalno strukturo neke dobe: tako na začetku spremljamo Esther, ki skuša uspeti pri modni reviji, se prilagoditi svetu zabav, površinskosti, slediti takratnim standardom ženske lepote, nato s tesnobo opazujemo njena srečevanja s (predatorskimi) moškimi, ki vključujejo alkoholiziranje in zlorabo, dokler se z vso grenkobo ne soočimo z njenim psihičnim zlomom, ko ni sprejeta na pisateljski tečaj in se mora vrniti domov k svoji mami.
En izmed najbolj intrigantnih pojavov pri sami strukturi oziroma razvijanju romana Stekleni zvon je nekakšna negotovost, če beremo (mladostni) bildungsroman ali pravzaprav anti-bildungsroman. Da, junakinja gotovo »premosti« določene depresivne epizode, »preživi« psihiatrično zdravljenje, ki je že v startu (z neprimerno rabo elektrokonvulzivne terapije) privedlo do poslabšanja njenega počutja in posledičnega samomora, a konec daje neprijeten vtis, da se je pravi pekel za Esther šele začel, da bo znova nastopilo neurje po začasnem zatišju. Pa ne le zato, ker bralci_ke poznamo bridki konec Sylvie Plath, ampak ravno zaradi pisateljičine dvoumnosti, neizrečenosti, trpkosti, s katero zaokroži tudi roman. Ne navsezadnje daje knjiga mestoma vtis nezanesljive pripovedovalke, ki se izgublja v izkrivljeni realnosti svojih duševnih muk, nekoga, ki občasno namenoma skriva svoje misli, namene, zaradi česar je Stekleni zvon tudi poseben. Od nezainteresirane, skorajda »šolske« pripovedovalke do intenzivnega vpisanovanja doživetij in dogodkov: roman nas s svojimi valovanji in nihaji drži v napetosti vse do konca. Stekleni zvon pa, kot že rečeno, ni zgolj subtilno izrisovanje neke mentalne teksture, temveč je svojevrstno pričevanje svoje dobe, kritični pogled na norme petdesetih. Čeprav bi z distance lahko dejali, da smo v teku zgodbe skupaj z Esther zaprti pod steklenim zvonom, v njeno zadušljivo sfero, pa je knjiga prežeta z duhom hladne vojne; začne se ravno z usmrtitvijo zakoncev Rosenberg, domnevnih sovjetskih vohunov, v (romanseknem) zraku, atmosferi pa skozi pripoved vznika nekakšno občutje paranoje, negotovosti. Upodabljanje dogajanj znotraj psihiatrične ustanove, v kateri se nahaja Esther, pa z vsem nelagodjem ilustrira pomen (takratnega) psihiatričnega nadzora in represije, še posebej pa poudari odnos psihiatričnega diskurza do žensk, ki se jim je zlahka pripisala nevroza ali kakršna koli druga duševna motnja (sploh če so izstopale iz narativov, okvirov svojega časa), pokaže pa tudi, kako so nekatere psihične bolezni, depresije v bistvu izvirale iz omejitev, ki so bile vsiljene takratnim ženskam. Plath je vsekakor bila pronicljiva opazovalka človeške psihe, njeno zanimanje za duševnost ni bilo zgolj laično ali površinsko. To je spektakularno dokazala tudi v kratki zgodbi Johnny Panika in Biblija sanj (Johnny panic and the Bible of Dreams), ki na halucinatoren, skorajda fantazijski način pelje v podzemlje človeške psihe, v blodnjak sanj, potlačitev in strahu.
Roman Evforija, ki ga je elegantno poslovenila Lucija Stupica, pa se za razliko od Steklenega zvona ukvarja z zadnjim letom življenja Sylvie Plath, posveča se intenzivnemu notranjemu vrenju, mukam, ki so imele v pesteh pisateljico v obdobju pred njenim samomorom. Delo se predstavlja s klasično, preprosto strukturo prvoosebne (romaneskne) pripovedi, kjer skozi Sylvijine skorajda dnevniške misli, čustvovanja, doživljanja njenih interakcij z možem ter okolico linearno – z izjemo začetka, ki nastopa kot nekakšna Sylvijina pisna polemika s samomorom – v hitrem, berljivem tempu drsimo skozi dogodke v letu 1962. Seveda se tu in tam vključijo kakšni spomini in retrospekcije, vendar so vpeljani organsko, se hitro odvrtijo in ne motijo ravnega teka naracije. Tako na prvi vtis se zdi, kot da želi Cullhed predočiti, oživiti, na novo napisati pestrost, napetost Sylvijinega notranjega življenja, da si želi domisliti, o(s)misliti (skrivna) razmišljanja, prebliske njenega uma, duha, ki so morda ostali izzvzeti iz njenega dnevniškega, epistolarnega ali fikcijskega pisanja. Zlahka zaznamo tudi pisateljičin namen, da poudari Sylviino »borbo« z materinstvom, ki je mestoma nihala med popolno predanostjo hčeri in sinu ter občutkom ujetosti v to isto materinstvo in nesrečen, neenakopraven zakon s pesnikom Tedom Hughesom. Vendar onkraj občutljivosti za protagonistkino notranjost oziroma doživljanje ter gladko naracijo roman ne ponuja posebnega presežka. Seveda, roman lahko predstavlja zanimiv, svojevrsten vpogled v zadnje leto pisateljičinega življenja za tiste, ki morda z njo niso podrobno ali posebej seznanjeni, sicer pa je Evforija zgolj še en biografski zarez v persono Sylvie Plath, katere življenjsko zgodbo se je seciralo, preobračalo in analiziralo vse od njene tragične prezgodnje smrti. Zdi se, da je bila le redkokatera avtorica deležna takšnega obširnega voajerizma, kopanja po vsakem intimnem detajlu, dejanju in gesti, pri čemer je literarnost njenih del ostala v senci psihoanalitičnih, feminističnih, biografskih prekopavanj. Evforija v tem kontekstu ni neka izjema. V bistvu bi jo lahko primerjali s kritično medlo sprejetim filmom Sylvia (2003), ki je računal predvsem na turbolentno zgodbo toksičnega, a poetično plodnega zakona med Tedom Hughesom in Sylvio Plath, ter končno pustil gledalce_ke zgolj z idejami ženske viktimizacije in nerazumljengea, zatiranega genija ženske pesnice (Frieda Hughes, hči Sylvie in Teda, se je na ekranizacijo življenjske zgodbe svojih staršev odzvala s pikro pesmijo, ki obtožuje ustvarjalce filma – parafraziram –, da se hranijo s samomorom Sylvie Plath, nesrečo njene družine). Onkraj fokusiranja na biografske detajle ter »zoomiranja« čustvenih panoram se Evforija tako ne dvigne nad povprečje. In če se nam skozi branje sestavlja vtis, da poskuša Cullhed s svojim stilskim pristopom rekonstruirati, »emulirati« oziroma apropriirati govorico Sylvie Plath, se potem kaj hitro pojavi tudi spremljevalna misel, da je ta pisava slogovno šibkejša od težko ulovljive manire ameriške pesnice. Plath nas uspe v svoji fikciji, avtobiografskem pisanju in končno tudi poeziji osvojiti z rabo oziroma nenavadnim prepletom intenzivitete in distanciranosti, z vpeljavo čustvenosti, uravnane z racionalnim skeniranjem situacije, z nihanjem med maničnim zagonom misli in hladnim, skorajda nezainteresiranim dokumentiranjem. Cullhed tukaj ne zadane zares srži »plathovščine«, prevladuje predvsem nepremišljena vznesenost, naslovna evforičnost; tudi traba metaforičnih mrež in simbolov, ki skušajo zadeti pesničin notranji in poetični imaginarij, pojenja v neprepričljivosti, oziroma ne premore pesniške sile Sylvie Plath. Kakopak Sylvia v svojem interiernem monologu, v svojih mislih verjetno ni neprenehoma nizala genialnih stavkov, ironično-duhovitih, zaostreno surovih domislic o svojem življenju; a pri Evforiji se ne zdi, da bi pisateljica želela ujeti neke morebitne nepopolnosti Sylvie Plath – v vrtincu kaotične eksistence, izgubljanja v domestičnem okolju hoče pokazati ravno na njenega pozabljenega genija. A včasih pri poizkušanju ostrenja, preobražanja Sylviine persone, kombinirane z »njeno« govorico, zaide v banalnost, celo nekakšno vulgarnost, ki bi jo pri Plath sicer lahko pričakovali, a bi jo le ta zaobrnila z duhovitostjo, hladno, precizno umnostjo. Sama bi rekla, da še nihče ni napisal boljše zgodbe o Sylvii Plath, kot jo je skonstruirala ona sama. Pa ne govorim o njeni osebi ali osebnosti, ki je za nas druge tako ali tako neulovljiva, ampak o personi, ki reprezentira tako njeno delo, ustvarjalnost, kot tudi žensko v svojem času. Stekleni zvon je unikatna reprezentacija ženske, ki se boji uporabljati svoj glas, a ga vseeno zapisuje, je avtofikcijska transkripcija nekega realnega doživetja, ki deluje dnevniško, a je s svojimi poudarjenimi, pomenljivimi dogodki izrazito povedno poročilo svojega časa – od represivne zgodbe vzgajanja idelane ženske oziroma moške sopotnice, preko dominantnih psihiatričnih diskurzov nadzorovanja ženskega telesa in uma, do (jalovih) poskusov spolnega osvobajanja. Če je Plath s Steklenim zvonom, navidez drobno in krhko zgodbo, uspel veliki met povednosti in tlakovanja (novih) literarnih smernic (gotovo je odprla pot za mnoga kasnejša literarna dela s podobnimi podlagami in tematikami, kot je na primer Prekinjeno deklištvo Susane Kaysen), je Evforija preprosto inteziven utrip izseka iz njenega življenja, ki ne premore tolikšnih različnih (družbeno kritičnih) implikacij – onkraj osnovne zgodbe o domestični viktimizaciji. Seveda Evforije ne bomo odpravili_e kot nekvalitetnega čtiva – zagotovo je branje, ki te posrka vase. A končno te tudi hitro po branju izpusti, pušča v senci neponovljivih del Sylvie Plath.
