Ameriški pesnik Karl Shapiro v pesmi AutoWreck (1941) razbija enakost človeških smrti, ko piše, da »… smrt v vojni je od roke; / samomor ima vzrok in mrtvorojstvo logiko; / in rak, preprost kot roža, cvete.« Toda smrt v prometni nesreči »povabi okultni um, / razveljavi našo fiziko s posmehom / in razprši vse, kar vedeli smo o razpletu / čez prikladno, zlobno kamnje.«
Sodobniki se v vsakdanjem življenju intuitivno zavedamo tega, čemur lahko rečemo »pluralnost smrti«, denimo tedaj, ko nas vest o »tragični« smrti neznanega otroka potare bolj kakor o »naravni« smrti starostnika. Tako obstaja med primeroma nekakšna razlika, da je izguba mladega življenja drugačna od izgube h koncu iztekajočega se življenja, in iz te razlike izhaja naše drugačno vrednotenje enega in drugega. Že (iz)živeto življenje je namreč že imelo in izrabljalo temeljno možnost doživljanja različnih bivanjskih izkustev, možnost načrtovanja in uresničevanja načrtov, možnost rasti, delovanja, vplivanja in spreminjanja življenjskega sveta ter ustvarjanja smisla. Medtem pa je otrokova smrt v odsotnosti soteriološke obljube na vnovič podarjeno možnost nesmiselna, je nasilni rop nedoživetih let. To, kar je v (tej) primerjavi merilo presoje, ni torej enakost med pojavoma, marveč razlika med njima. Pa vendar bi bila brez določene enakosti obeh primerov, brez strukturalnih, formalnih, genealoških, etioloških ali funkcionalnih stičišč, brez množic stičnih točk, presekov, enakih ali podobnih elementov – in to velja za primerjanje kot tako – smiselna primerjava (taka, ki nam smisel razkriva, ne pa zakriva) nemogoča.
»Primerjati«, se glasi Leibnizova jedrnata definicija, pomeni »ugotavljati, v čem se dvoje ujema in v čem se razlikuje, tako da se iz enega spoznanega spozna drugo«. Primerjanje, ki izenačuje pojavnost smrtne bolezni s pojavnostjo smrtne nesreče ali smrti v vojni, je prav tako pomanjkljivo kot izenačevanje cunamija v Zahodni Bengaliji, potresa v osrednji Turčiji ali sovjetskega sistema gulagov, saj obe izenačevanji spregledata singularnost posameznega in konkretnega primera: edinstvene lastnosti comparanduma (»primerjanca«) je mogoče razbrati šele v razlikah med comparandi.
Primerjava je nujna za razumevanje preteklosti, piše največji nizozemski zgodovinar Johan Huizinga, kajti »Cezarja razumem le, ker ga lahko primerjam z Aleksandrom in Napoleonom«. Tisto, kar iščemo, je »lik Cezarja, kakršen je v svoji enkratnosti: kakor se razlikuje od neštetih drugih likov in kakor je podoben nekaterim«. Tudi utemeljitelj analovske šole Marc Bloch si je prizadeval za zgodovinsko perspektivo, ki uporablja »najučinkovitejšo med vsemi čarovniškimi palicami – primerjalno metodo«, njeno nalogo pa prepoznal v odkrivanju »originalnosti« v primerjanih pojavih.
Traktorist
Ameriški novinar Harrisson E. Salisbury je o knjigi sovjetskega disidentskega zgodovinarja Roja Medvedova Let History Judge (1972) zapisal, da jo je po branju odložil »z enakim občutkom srepe groze, ki nas prevzame, ko beremo o cunamiju v Zahodni Bengaliji, o potresu v osrednji Turčiji ali o epidemiji kolere v predkomunistični Kitajski«. A čeprav je naše občutje in doživljanje enako ob spoznavanju različnih preteklih katastrofalnih dogodkov, ki so imeli podobno uničujoče posledice za številna človeška življenja, iz tega ne sledi, da so enaki tudi sami dogodki.
Karlo Štajner, ki je moral zaradi svojega komunističnega udejstvovanja prebegniti iz Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Sovjetsko zvezo, je v avtobiografskem delu 7000 dni v Sibiriji označil začetek in konec svojega skoraj dvajset let dolgega ujetništva v sovjetskih delovnih taboriščih z dvema pomenljivima opazkama. Ob branju izmišljene obtožbe, ki mu je očitala sodelovanje pri atentatu na Stalinovega največjega političnega rivala Sergeja Kirova, je spoznal, »da je tisti, ki ga zapro, že vnaprej kriv, táko je neomajno načelo NKVD. Sojenje je le formalnost, prevara, nič več. … Sojenje je bilo končano v manj kot dvajsetih minutah, brez državnega tožilca in obrambe.« Skoraj dve desetletji kasneje, v času Hruščove otoplitve po Stalinovi smrti, je Štajner kot izgnanec po prestani taboriščni kazni urejal vse potrebno za »rehabilitacijo« in šele takrat je »[p]rvič … odhajal iz poslopja sovjetske ustanove z občutkom, da nisem bil priča komedije in da se je državni tožilec zares trudil, da bi popravil hud zločin, katerega žrtev sem bil«.
O absurdnosti lažnih obtožb in montiranih sodnih procesov govori anekdota, ki jo je v svoji avtobiografiji Potovanje v vrtinec (1967) zapisala partijka in profesorica pedagogike Evgenija Ginzburg, še ena številnih žrtev Stalinove velike čistke, po krivem obsojena zaradi sodelovanja v trockistični protirevolucionarni organizaciji, ki da naj bi izvedla likvidacijo Kirova. Ginzburgova, sprva nastanjena v slovitem tranzitnem zaporu Butirka, v stolpu Pugačova, imenovanem po njegovem najslovitejšem stanovalcu – voditelju velikega kmečkega upora v 18. st., zoper »krepostničestvo« (tlačanstvo) – poroča o pogovoru s starejšo sozapornico. »Babuška Nastja«, preprosta petinšestdesetletna ženica, doma z obmoskovskega podeželja, ki je bila zaprta zaradi obtožbe »trockističnega terorizma«, se je približala Evgeniji in jo vprašala, ali je morda tudi ona »ena tistih traktoristov [sic]«. Ko je Evgenija odgovorila, da so si obtožbe izmislili zasliševalci in sodniki in da so zato oni »teroristi«, je babuška Nastja nadaljevala: »Tudi obtožbe o meni so si izmislili, prišteli so me k onim traktoristom. Toda Bog mi je priča, da nikoli nisem šla niti blizu teh prekletih stvari. Ne vem, kako so sploh prišli na to idejo … starim ženskam sploh ne dovolijo voziti traktorjev.«
Sovražnik ljudstva
Nikita Sergejevič Hruščov je v svojem tajnem govoru Kult osebnosti in njegove posledice, ki ga je prebral na dvajsetem kongresu Komunistične partije Sovjetske zveze leta 1956, podal pomenljivo razjasnitev koncepta »sovražnik ljudstva«. To, da naj bi po besedah Hruščova koncept »sovražnik ljudstva« ustvaril Stalin (čeravno ga je moč zaslediti v Leninovem dekretu), ni tako pomembno kot priznanje, da je ta izraz »avtomatično izključil potrebo po dokazovanju ideoloških napak posameznika ali skupine v preiskavi. Ta koncept je omogočil uporabo najhujše represije, ki je kršila vse norme revolucionarne zakonitosti, proti vsakomur, ki je kakorkoli nasprotoval Stalinu, proti tem, ki so bili zgolj osumljeni naklepanja sovražnih dejanj, in tudi proti tem, ki so bili na slabem glasu. … Formula “sovražnik ljudstva” je bila posebej ustvarjena z namenom fizičnega uničenja takih posameznikov.«
Soroden koncept je termin »razredni sovražnik«, ki je v marksistični misli primarno označeval »buržoazijo«. Marx in Engels tako pišeta v Komunističnem manifestu (1848), da se vsa družba »čedalje bolj cepi v dva velika sovražna tabora, v dva velika, neposredno drug nasproti drugemu stoječa razreda: buržoazija in proletariat.« Lenin bo kasneje v depeši O kompromisih (1917), k »razrednim sovražnikom« samoumevno prišteval »anarhistične in individualistične« menjševike in »maloburžoazno« Socialistično revolucionarno stranko – »levo opozicijo«, sestavljeno iz anarhistov, socialistov in komunistov z manj avtoritarnimi prepričanji.
Eden teh »levih komunistov« Karl Kautsky je v posredni zvezi z (zlo)rabo pojmovanja razrednega sovražnika v spisu Terorizem in komunizem (1919) boljševikom očital, da je buržoazija »v Sovjetski republiki razumljena kot posebna človeška vrsta, katere temeljne značilnosti so neizbrisljive. Tako kot črnec ostane črnec in Mongol ostane Mongol, ne glede na to, kakšnega videza je in kako se oblači, tako tudi buržuj ostane buržuj, četudi postane berač ali živi od svojega dela«. Namesto, da bi nekdanji buržuji, potem ko so po razlastitvi brez kompenzacije prenehali biti buržuji, mogli postali enakovreden del proletarskega razreda, so »prisiljeni k delu, toda brez pravice do izbire dela, ki ga razumejo in ki najbolj ustreza njihovim sposobnostim. Nasprotno, prisiljeni so opravljati najbolj umazana in najspornejša dela, v zameno pa ne dobijo večjih porcij, temveč najmanjše, ki redko zadostujejo za pomiritev lakote. Njihove porcije so velike le eno četrtino porcij vojakov in delavcev, zaposlenih v tovarnah Sovjetske republike. … Zato ne vidimo nobenega znamenja o izboljšanju stanja proletariata, grajenju “nove in višje oblike življenja”, temveč samo žejo po maščevanju v imenu proletariata v njeni najprimitivnejši obliki.«
Leta 1933 je Kautsky na novo ocenil stanje v Sovjetski zvezi, zdaj že s Stalinom na oblasti, in zapisal, da se je »z vsakim letom od vrhunca 1917 položaj ruskega delavskega razreda drastično slabšal. Ni se pomaknil bližje socializmu, marveč se vztrajno odmika stran od njega in izgublja v vseh vidikih sposobnost samoodločanja v procesu dela. Državno suženjstvo ne postane socializem zgolj zato, ker se goniči sužnjev poimenujejo za komuniste«.
Štajner, Ginzburgova, pisatelj Isaak Babel, ki so ga na smrt obsodili in ustrelili v Butirki, in babuška Nastja so bili krivoma obsojeni kot »sovražniki ljudstva«.
Podčlovek
»Podčlovek« (der Untermensch) je termin, s katerim so nacistični rasni ideologi označevali »manjvredne ljudi«, ki niso pripadali »arijski rasi«, zlasti Jude, Rome in nekatere Slovane. Najbolj razdelano opredelitev »podčloveka« podaja notorični nacistični pamflet Der Untermensch (1942), ki ga je uredil vrhovni poveljnik zločinske organizacije SS, Heinrich Himmler, odgovoren za nadzor nad delovnimi in uničevalnimi taborišči. V propagandni, s fotografskim materialom in z retoriko dehumanizacije bogato opremljeni publikaciji beremo, da je »boj med človekom in podčlovekom … zgodovinsko pravilo« in »naravni potek življenja … kot boj kužnih bakterij proti zdravemu telesu«. Podčlovek je »največji sovražnik dominantne vrste na Zemlji, človeštva. Podčlovek je biološko bitje, ki ga je ustvarila narava, ima roke, noge, oči in usta, celo nekaj, kar je podobno možganom. Toda to grozno bitje je le delno človeško bitje«, je »grozljiv stvor«, v čigar notranjosti divjajo »okrutni kaos, nebrzdane strasti, brezimna volja do uničevanja, primitivno poželenje, brezsramna nizkotnost«. Podčlovek, beremo v tej zloglasni esesovski publikaciji, neizmerno sovraži človeka, svetlobo, znanje, vse dobro in sveto ter pod vodstvom »večnega Juda« spletkari in rovari, da bi uničil človeško vrsto in vse njene civilizacijske stvaritve. Povsod seje »apokalipso, ogenj, smrt, posilstva in umore«, njegov poslednji cilj je izničenje človeškega napredka in veličine, popoln kaos.
Metafizični antisemitizem nacizma konstruira človeško realnost kot manihejski boj arijskega duha dobrega in judovskega duha zlobe, kot metafizično vojno, v kateri smrtni sovražnik ostane sovražnik tudi po tem, ko je poražen.
O pretresljivi izkušnji, ki jo je doživel v enem od hčerinskih kampov Auschwitza, imenovanem Monowitz-Buna, v svojih memoarjih Noč poroča takrat mladoletni Elie Wiesel:
Esesovci so se zdeli bolj zaskrbljeni, bolj vznemirjeni kot ponavadi. Obesiti otroka pred tisoči gledalcev ni bila majhna stvar. Vodja taborišča je prebral obsodbo. Vse oči so bile uprte v otroka. Bil je mrtvaško bled, skoraj miren, grizel si je ustnice. Zakrivala ga je senca vešal.
Lagerkapo je tokrat odklonil pomoč rablju. Nadomestili so ga trije esesovci.
…
»Kje je milostljivi Bog, kje je On?« je vprašal nekdo za menoj.
Na znak so prevrnili vse tri stole.
…
Potem se je začel obhod. Odrasla nista več živela. Jezika sta jima odebeljena in pomodrela visela iz ust. Tretja vrv pa ni bila negibna. Ker je bil tako lahek, je otrok še vedno živel.
Več kot pol ure je ostal tako in se pred našimi očmi v agoniji boril med življenjem in smrtjo. In mi smo ga morali gledati naravnost v obraz. Bil je še živ, ko sem šel mimo njega. Njegov jezik je bil še vedno rdeč, njegove oči še niso ugasnile.
Isti človek za menoj je vprašal: »Za božjo voljo, kje je Bog?«
In v sebi sem zaslišal glas, ki je odgovoril:
»Kje je On? Tukaj je – tu visi na teh vešalih…«
V pošastnem kompleksu Auschwitza so nacisti umorili dvesto tisoč otrok. Taboriščnik Jacques-Adolphe Altman, s tetovirano številko 173708, je pričal: »Videl sem, kako so esesovci metali dojenčke in majhne otroke še žive v plamene. Groza vse grozot!«
Elie Wiesel poroča: »Dojenčke so metali v ognjene jarke … Nisem rekel, da še žive, toda to sem tedaj mislil. Toda potem sem se prepričal: ne, bili so mrtvi, drugače bi zagotovo izgubil razum. Pa vendar so jih videli tudi drugi taboriščniki: bili so živi, ko so jih vrgli v plamene. Zgodovinarji, med njimi Telford Taylor, so to potrdili.« Taylor povzema v svojih memoarih Anatomija nurnberškega sojenja pričanje Severine Šmaglenskaje: »Novorojene otroke judovskih mater so takoj umorili in dojenčke, ki so jih ob prihodu v taborišče določili za eksterminacijo, so pogosto vrgli v krematorijske peči brez predhodne zadušitve v plinskih celicah.«
Spor o razliki
V osemdesetih letih minulega stoletja se je v Nemčiji razvnel tako imenovani Historikerstreit, spor zgodovinarjev, ki ga je zanetil kontroverzni zgodovinar Ernst Nolte, ko je v feljtonu Preteklost, ki noče iti stran moralno izenačil sovjetske in nacistične zločine ter holokavst predstavil kot razumljivo, a pretirano reakcijo Nemcev na »razredni genocid« in »aziatsko barbarstvo« boljševikov kot neke vrste preventivno samoobrambo pred »aziatskimi hordami« (izraz, ki ga Nolte prevzame od nacistov). Nolte je tudi trdil, da so nacistični lagerji posnetek sovjetskih gulagov in s sodelavci apeliral k opustitvi »obsedenosti Nemcev s krivdo« glede nacistične preteklosti. Habermas, Kocka, Broszat, Mommsen in nekateri drugi prominentni zgodovinarji so ovrgli revizionistične trditve Nolteja in njegovih konservativnih sodelavcev, ki so z relativizacijo zločinske preteklosti skušali zgraditi na zgodovinskem ponosu temelječo nacionalno nemško identiteto.
Odločilno razliko, edinstvenost, ki jo je moč najti v primerjavi holokavsta in nacistične Nemčije z drugimi avtoritarnimi in »totalitarnimi« režimi ter njihovimi zločini, pa je najjasneje izpostavil Eberhard Jäckel, ki je odvrnil, da je »nacistični pomor judov edinstven, saj se ni nikoli prej nobena nacija z avtoriteto svojega voditelja odločila in razglasila, da bo pobila, temeljito, kolikor je mogoče, določeno skupino ljudi, vključujoč stare ljudi, ženske, otroke in dojenčke, ter to odločitev dejansko izpeljala z uporabo vseh sredstev vladajoče moči na svojo razpolago«. Enačenju zločinstva Hitlerja in Stalina nasprotuje tudi Dovid Katz, oster kritik tako imenovane teorije »dvojnega holokavsta«, po kateri danes posega zlasti del politične desnice postsocialističnih držav nekdanjega Vzhodnega bloka in Jugoslavije z namenom , da bi relativizirali zgodovinsko krivdo ideološko sorodnih kolaborantov z nacističnim okupatorjem in izvrševalcev medvojnih hudodelstev zoper etnične manjšine in politične nasprotnike. Kotz tako zapiše, da je samo za holokavst značilno »načrtno iztrebljenje celotne rase. Nekaj zelo drugačnega, onkraj politike, je na delu, ko skušajo ljudje pomoriti vse dojenčke neke rase.«
V tem lahko razpoznamo najpomembnejšo razliko med sovjetskim konceptom »sovražnik ljudstva« in nacističnim »podčlovekom«.
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«
