AirBeletrina - O kolonialnih vojakih
Kritika 1. 11. 2020

O kolonialnih vojakih

Afričani v prvi svetovni vojni. Fotografija: Wikipedija

Nedavni protesti, ki so sledili umoru Georgea Floyda v Združenih državah Amerike, so nas vnovično spomnili, da sta rasizem in ksenofobija strukturno globoko zakoreninjena pojava v zahodnem svetu. Protestniki, ki so jasno izrazili nestrinjanje z bizarnostjo policijskega nasilja, so po drugi strani z rušenjem spomenikov, ki aludirajo na zamolčane momente skrajno rasistične preteklosti, simbolično opozorili na selektivno konstruiran zgodovinski spomin, ki s skrbno marginalizacijo določenih naracij pozablja na nasilna poglavja nacionalnih zgodovin.

V času globalnih teženj po dopolnjevanju zgodovinskih narativov s strani tistih, katerih glasovi so bili na takšne in drugačne načine utišani, je pri Mladinski knjigi izšla nadvse zanimiva knjiga sodobnega francosko-senegalskega pisatelja Davida Diopa (1966) z naslovom Več kot brat (2018). David Diop, ki se poleg pisanja ukvarja tudi z raziskovanjem evropskih podob Afrike in Afričanov v 17. in 18. stoletju, je s svojim romanom oživel zgodbo senegalskih vojakov, ki so se na strani Francije v 1. in 2. svetovni vojni bojevali na evropskih tleh. Več kot brat je protivojni roman, ki na individualiziran način literarne fikcije dopolnjuje kanonizirano zgodovino, ki se je utrjevala skupaj z imperialno oblastjo in s kolektivno amnezijo kolonialnega nasilja.

Metropole so namreč v preteklosti svoje gospodarske krize povečini reševale s pomočjo nekdanjih kolonij, zato nas skorajda ne sme presenečati, da so v času 1. in 2. svetovne vojne dodatno vojaško silo poiskale med koloniziranim prebivalstvom. V francosko vojsko je bilo tako le med 1. svetovno vojno rekrutiranih 200.000 Senegalcev (seveda je bilo še ogromno drugih), bolj znanih kot senegalski strelci.Nekateri med njimi so, upajoč na francosko pokojnino, v vojsko vstopili prostovoljno, drugi žal prisilno. A vojakom iz nekdanjih kolonij, ki so bili ujeti v paradoksno situacijo bojevanja za interese svojih kolonialnih vladarjev, katastrofalnost vojne ni bila tuja. Ti so razsežnost evropskega nasilja poznali iz lastnih krajev, kjer so bili, kot trdi martiniški pesnik in mislec Aimé Césaire, fašistični postopki sprva uporabljeni.

O afriških vojakih, ki so bili za vojno sicer koristni, so evropski diskurzi, na meji znanstvenega raziskovanja in fiktivne arbitrarnosti, skovali izjemno popačene in v duhu časa rasistične podobe. Znotraj vojnih propagand je bil zahodnoafriški vojak percipiran bodisi kot krvoločen divjak bodisi kot infantilen subjekt, ki naj bi, po besedah Kiplinga v pesmi Prevzemite breme belega človeka (1899), pot civiliziranja moral šele prehoditi. Glede na vse to nas verjetno ne sme čuditi, da je nemški sociolog Max Weber leta 1917 zapisal, da se na zahodni fronti bojuje sodrga afriških in azijskih divjakov.

Ravno nasprotno od tovrstnih naracij pa nas roman Davida Diopa popelje v individualizirano pripoved dveh senegalskih prijateljev Madembe Diopa in Alfe Ndiaye, ki se skupaj bojujeta na zahodni fronti. Ko je Mademba, ki so mu v francoski šoli, kot je bila to takrat navada, vcepili »prepričanje, da je treba rešiti mater domovino Francijo«, hudo ranjen, roti Alfo, da ga ubije in mu tako prikrajša bolečine na tuji zemlji. Alfa se tako znajde v hudi moralni dilemi, nadaljnje refleksije o pogumu in strahopetnosti pa nas popeljejo med njegove psihološke blodnje, ki nakazujejo na dejstvo, da v vojni niso pohabljena le telesa, temveč tudi duše. V deliriju strašanskih vojnih grozot začne Alfa sovražnikom rezati roke, na kar njegovi tovariši sprva gledajo z občudovanjem, čemur pa se kmalu pridružijo govorice, da je Alfa dušežer, zaradi česar se ga vsi postopoma začnejo bati. »Vse do tretje roke sem bil vojni junak, od četrte dalje pa sem postal nevaren norec, krvoločen divjak,« pove Alfa, ki se zaveda, da se morajo afriški vojaki delati divjake, kadar je to Franciji v korist. In ravno njihove »divjaštvo« je bil kasneje eden izmed glavnih argumentov, ki je po vojni legitimiral nehumano ravnanje s senegalskimi strelci, za katere so obljube o vojaških pokojninah preprosto izpuhtele.

Več kot brat, ki na izvrsten način s preprosto zgodbo izrisuje kompleksno zgodovino, je tako tematsko precej temačna knjiga. V ozadju pozabljenih zgodovinskih bitk in vojnih subjektov se istočasno izrisuje eksistencialna nesmiselnost vojne in smrti. Roman je zanimiv tudi s slogovne plati, saj retorična ponavljanja in ritem pogovornega jezika ujameta Alfin miselni tok, ki deluje kot kolektivni glas tistih, katerih zgodbe lahko zares slišimo šele v sedanjosti.

 David Diop: Več kot brat, Mladinska knjiga, prevod Janina Kos, 2020.