Diabolični humorist, cinični nihilist, divji samotar, bavbav iz srednjega razreda, brkati srboritež in bogokletnež je le nekaj nazivov, ki si jih je Günter Grass prislužil tekom svojega pisateljevanja. Lani, po objavi pesmi Was gesagt werden muss (Kar je treba povedati) v nemškem Süddeutsche Zeitung, je postal persona non grata v Izraelu. (Več o tem je takrat za AirBeletrino pisala Manca G. Renko.) Pred tem je leta 2006 v svojem avtobiografskem delu Beim Häuten der Zwiebel (Ob lupljenju čebule) priznal, da je bil v mladosti član oborožene enote SS, kar je seveda negativne kritike ob omenjeni pesmi samo še podkrepilo. In tako je v očeh javnosti postal še Nemec, ki za svojo intelektualno držo skriva antisemitizem, čeprav je sam vedno želel zgolj opozarjati na nevarnosti branja zgodovine nazaj in instrumentalizacije le-te. Če bi poslušal očeta in postal še eden izmed mnogih nesrečnih pisarniških uslužbencev, bi mu bilo vse to najbrž prihranjeno, a tako bi bili na izgubi bralci.
Rojen 16. oktobra 1927 v Gdansku, vzgojen v katoliškem duhu in nasprotujoč očetovim željam se je v Düsseldorfu in Berlinu izšolal za kiparja. Po nekaj objavah pesmi in krajših proznih besedil je svoje prvo priznanje kot pisatelj doživel na literarnem večeru Skupine 47 – kolektiva, ki je bil leta 1947 ustanovljen z namenom prenove nemške literature po padcu tretjega rajha, s končnim ciljem, da v ljudeh vzpostavi novo, bolj demokratično obliko zavesti –, ko je leta 1958 prebral odlomek iz svojega prvega, takrat še neobjavljenega romana Die Blechtrommel (1959). Štirideset let kasneje je predvsem zanj prejel Nobelovo nagrado, roman pa velja za eno najpomembnejših del svetovne literature 20. stoletja.
A Pločevinasti boben (prvi prevod v slovenščino 1968, zadnji 2005) ni zgolj zgodovinski dokument, avtobiografska izpoved svojeglavega kiparja in literarni kanon, marveč lahko služi tudi kot iztočnica (in orientacija) za vse bivanjsko-razmišljujoče nomade, ki nam večno iskanje smisla ni tuje. Oskar Matzerath, pripovedovalec romana, tako vsem nam vrže kost že s svojim prvim stavkom: »Priznam: sem v bolnišnici za duševno bolne.« Nakar si sami pri sebi lahko rečemo: pa saj ta svet ni nič drugega kot ogromna norišnica. In zakaj tudi sami sodimo med norce? Ker ne iščemo smisla v prihodnosti, ampak se zapiramo v lastno sfero preteklega in nerešljivega, kjer v igri svetlobe in sence vedno zmaga senca preteklosti. Vsekakor se je najenostavneje sklicevati na preteklo tradicijo in trenutno stanje upravičevati na podlagi le-te, vendar postanemo s tem samo-izobčenci pred svetom – njegovi antijunaki. Podobno kot Oskar: bitje, ki je že ob rojstvu dvignilo roke nad svetom in preklelo babico, ker mu je prerezala popkovino in s tem zatrla njegovo željo po vrnitvi v embrionalno stanje, je inkarnacija idej eksistencialistov, s primesmi šopenhauerjevske pesimistične filozofije ter odklonilnega nihilizma.
Igra svetlobe in sence, ki se pojavi že na začetku romana, ob rojstvu malega Oskarja, je napoved črne kuharice, ki je – kot simbol v različnih pojavnih oblikah – vtkana v pripoved kot njen leitmotiv. Črna kuharica je – če izhajamo iz Schopenhauerja – večna krivda, s katero je obremenjen sleherni človek in tako vržen v cikel večnega trpljenja. Črna kuharica je – če izhajamo iz eksistencialistov – strah in nelagodje ob (ne)smislu življenja. Črna kuharica je – če izhajamo iz nihilistične filozofije – večno vračanje ponavljajočih se oblik, kar je najhujše breme človeštva. In črna kuharica je, naposled, samodestruktivna narava človeštva, ki modernega človeka pahne v norišnico – v samostan modernega časa, kjer uteho išče v umetnosti, najsi bo to bobnanje, pisanje spominskih utrinkov ali kaj drugega.
Da pa bi preprečili to izolacijo v lastni norosti, ni dovolj, da se, vrženi v a priori absurden, odtujen, nesmiseln svet, zgolj tolažimo z umetnostjo. Moramo začeti brati.
Če je Apolon poskušal doseči harmonijo, Dioniz pa opojnost in zmešnjavo, je bil Oskar majhen polbog, ki je harmoniziral zmešnjavo, spravljal pamet v stanje pijanosti in je imel spričo vseh popolnih bogov, postavljenih od vekomaj, razen svoje umrljivosti še neko prednost: smel je brati, s čimer je imel veselje: bogovi pa sami sebe cenzurirajo. (Pločevinasti boben, 2005, stran 329)
Čeprav Oskar pristane v ustanovi za duševno bolne, se mu za temnimi sencami po malem vseeno odstira prihodnost. Sprašuje se, kam naprej, čeprav na plečih še vedno nosi črno kuharico – lastno krivdo, da je prepozno spoznal smisel bivanja. V končni sceni romana, v Oskarjevem notranjem boju, se tako lahko najde vsak, ki potrebuje izdatna orientacijska sredstva v spopadu z moderno krizo smisla. Oskar ima tam še vedno možnost postati »mož brez lastnosti«, čigar smisel je smisel za možnosti. Kot jo ima vsakdo izmed nas. Bistvo človeka – naj povzamem še Heideggra – je namreč tisto, kar človek lahko postane, in ne tisto, kar je že postal. In nič ni narobe s tem, če se otresemo spon že izživetih vzorcev in se podamo v neznano in tuje.
A če se vrnem k središčni misli: zakaj moramo začeti brati?
Ker se, ko beremo, spopadamo s tujim, z odprtim, še neznanim in o tem razmišljamo – s tem, ko raz-mišljamo in os-mišljamo, vedno znova nahajamo nove smisle. In na tej točki nismo več za-skrbljeni, zafrustrirani pripadniki neke preživete (večkrat prežvečene) tradicije v balončku lastne sfere, pač pa smo v stanju skrbeti za izpolnitev biti v svojih možnostih, kar je bistvo sleherne kulture (ali, če se izrazim z besedami filozofa Deana Komela: zgodovinskost se spremeni v skrb prebivanja). Literatura nas torej uči podajanja v tuje, s svojo odprtostjo pa nas tolaži, da ni nič narobe, če stalno najdevamo nove smisle. Z vrhunsko literaturo lahko postanemo boljši ljudje. In Pločevinasti boben vedno znova berem kot vrhunsko umetniško delo. Günter, hvala za to. Pa vse najboljše!
