O ljubezni, gravitaciji in nogometu

V sredo, 15. aprila, sem za Nedelo intervjuval gledališko igralko Zvezdano Mlakar. Pogovarjala se nisva le o njenem odmevnem političnem facebook komentarju (Stevanović + Janša = lahko noč, Slovenija), ampak tudi o predstavi Komarjibritanske dramatičarke Lucy Kirkwood (SNG Drama Ljubljana, režija Maša Pelko), v kateri nastopa v vlogi Karen, genialne, a zagrenjene upokojene fizičarke, ki so ji po krivici odrekli Nobelovo nagrado v korist njenega moža. Komarji so drama o odnosih, znanosti, ljubezni. Karen ima svoji hčerki, znanstvenico in zavarovalničarko, neizmerno rada, a ju ne more objeti. Druga okoli druge krožijo kot zbegani osnovni delci, ki se privlačijo in odbijajo obenem. »Vsi mislijo, da je ljubezen največja sila v vesolju, pa ni. Največja sila v vesolju je močna jedrska sila, ljubezen je približno dvanajsta na seznamu, za gravitacijo in sekundnim lepilom – v bistvu sploh ni sila, res ni. Ljubezen je pač nekaj, kar smo izumili, da nam pomaga preživeti v kaosu,« razmišlja Karen, Zvezdana pa se je med študijem te vloge večkrat vprašala: »Kdo sploh sem, v kaj sploh verjamem, če je ljubezen na seznamu sil tako nizko? Kaj sploh je ljubezen? Naš miselni konstrukt? Znanstvena kategorija?«

V torek zvečer, 14. aprila, se nisem pripravljal na intervju z Zvezdano Mlakar, ampak sem si ogledal povratni četrtfinalni obračun nogometne lige prvakov med Atleticom iz Madrida in Barcelono. Tekma se je razpletla tako, da sem pozno v noč premišljeval o silah. Kratek oris konteksta: favorizirana Barca je prvo srečanje v Kataloniji izgubila z 0:2. Za neposredno napredovanje je potrebovala zmago z najmanj tremi goli razlike. Na tej ravni tekmovanja Atletico že skoraj trideset let ni izgubil na domačih tleh. Z drugimi besedami: Barcine možnosti za preboj v polfinale so bile pičle. Toda tekma se je začela po njenih željah. V prvih štiriindvajsetih minutah je dosegla dva zadetka. Njeni nogometaši so, kot radi rečemo v nogometnem žargonu, leteli po igrišču, medtem ko so Madridčani igrali v krču. Le nekaj sekund po drugem zadetku je imela Barca novo tako imenovano stoodstotno priložnost. Njen prvi zvezdnik Lamine Yamal je z zunanjim delom stopala poslal popoln predložek, Fermín López je popolno vtekel v kazenski prostor, skoraj popolno meril z glavo, toda vratar Juan Musso je njegov strel ubranil. »Na tej tekmi bi Katalonci kaj lahko vodili že s štiri proti nič!« je vzkliknil slovenski komentator. Njegove besede so bile na mestu. Barcini nogometaši so bili v skupinskem zanosu, tem čudovitem in čudežnem stanju, ko se zdi, da skupina ljudi deluje kot enovit organizem, ko najbolj dovršene gibe in strategije izvaja na avtopilotu, ko drug drugega čutijo, drug drugemu berejo misli, ko se zdi, da je vse mogoče.

Ko je Atleticov vratar Lópezov strel odbil z igrišča, sem bil prepričan, da bo Barca v naslednjih petih minutah zabila gol, če ne dva. Igra bi se morala nadaljevati z udarcem iz kota, toda režiser prenosa je preklopil na kamero, ki je snemala dogajanje sredi kazenskega prostora. Sledil je sila nenavaden prizor, še zlasti v časih moderne televizije, ko uredniki informativnih oddaj skrbno pazijo, da v poročilih o Gazi in Ukrajini (itn.) ne vidimo niti kaplje znoja, kaj šele krvi. Kamera se je približevala Lópezu, ki se je togotno zvijal na tleh. Najprej sem pomislil, da objokuje zapravljeno priložnost, a hip zatem je postalo jasno, da ječi od bolečin, medtem ko mu iz nosa lije kri. Režiser je vztrajal in vztrajal pri kadru, kri je lila in lila, to ni športni prenos, me je prešinilo, to je Tarantino, ob pogledu na bolečino drugega me je obšla kurja polt, toda v pogoltnjeni kepi sline sem zaznal sladek priokus – končno nekaj novega! V naslednjem trenutku je režiser pogled na hlastajočega nesrečneža (mu je sapo vzel goli šok ali mu je dihalne poti zalila kri?) zamenjal s ponovljenim posnetkom zadnje akcije: López je žogo udaril kot Superman, s skokom naprej in v prazno, toda gravitacija je opravila svoje, praznino pa je zapolnil vratarjev levi čevelj. Športni svet že lep čas ni videl tako nasilnega poljuba.

Pozneje sem razmišljal, da športni svet lep čas ni videl še nečesa: tako nasilne prekinitve zanosa, flowa. Zapravljena priložnost gor ali dol. Zapravljene priložnosti so običajna nogometna sestavina. Če bi šlo zgolj zanjo, bi se lahko Barcini nogometaši čez dvajset sekund znova razleteli po igrišču in zabili gol, če ne dva, tako pa so morali čakati, čakati, čakati … prihod zdravniškega osebja, oskrbovanje ranjenca, odhod z zelenice, povratek nanjo … minuta, dve, tri, štiri … Ko se je igra nadaljevala, so po igrišču tekli drugi ljudje kot le nekaj minut poprej. Prekinitev je ublažila oba ekstrema: zanos je minil, krč popustil. Kratek opis razpleta: Atletico je v 31. minuti znižal zaostanek. Barca je v drugem polčasu povišala prednost, toda zadetek je bil razveljavljen zaradi ofsajda. Zaradi prednosti s prve tekme so v polfinale napredovali Madridčani.

O vzročno-posledičnem razmerju seveda ni mogoče govoriti s stoodstotno zanesljivostjo, primer pravzaprav bolj spominja na učinek metulja: nogometaš zavlačuje z igro, nekdo na drugi strani mesta skoči skozi okno. Zanos, gravitacija. Kdo ima večjo silo? Največji čar zanosa je, da ga lahko izkusimo v vsakdanjih situacijah, in kadar ga doživljamo telesno, meseno, se zdi, kot da se zoperstavljamo sili gravitacije, ki je, kot sem se naučil med ogledom Komarjev, ena najmočnejših sil v vesolju, močnejša od ljubezni. Za zanos ne potrebujemo Maracane, dovolj je šolsko igrišče, oziroma, kot v knjigi Zanos (UMco, prevod Helena Marko) piše psiholog Mihaly Csikszentmihalyi, »ni treba biti profesionalec, da bi občutil zadovoljstvo ob izraznih potencialih telesa. Amaterji se lahko enako dobro zabavajo, ne da bi jim bilo treba žrtvovati vse druge cilje za doseganje harmoničnega gibanja svojega telesa.«

Csikszentmihalyi trdi, da zanos ni le posledica srečnega spleta naključij, ampak ga je mogoče načrtno izzvati. Kot nekdanji športnik mu lahko samo prikimam. (Žal mu na ostalih življenjskih področjih ne morem prikimati tako odločno, toda o tem kdaj drugič.) Zaradi narave mojega športa (tek na srednje proge) je bilo to stanje vselej v tesnem razmerju z utrujenostjo in bolečino. Slednji običajno iz koraka v korak naraščata, toda kadar sem bil dovolj osredotočen na svoje telo in na cilj, se je njuna krivulja na neki točki ustavila in se obrnila navzdol. Kot bi premagal silo težnosti, kot bi dobil nove noge, novo kri! Ekipnim športnikom sem vselej zavidal, da lahko to stanje doživijo skupinsko, saj je zanos tako kot večina stvari najlepši, kadar ga delimo, po drugi strani pa za nič na svetu ne bi zamenjal zavedanja, da je zanos izključno moj, da je odvisen izključno od mojega telesa in moje glave, da ga izključno jaz varujem, negujem, da moje sreče ne more prekiniti soigralčev krvaveči nos ali nasprotnikovo prerekanje s sodnikom. To je občutek opojne moči in srhljive krhkosti. To je občutek, ki sem ga na treningih in še zlasti na tekmah doživljal znova in znova. Po navadi sem se mu zgolj prepustil, toda najmočneje sem ga doživel, kadar sem se oddaljil od njega, ga uzrl kot tujec, s ptičje, božje perspektive, kot bi za hipec zapustil svoje telo in ga objektivno premeril. V teh redkih in dragocenih trenutkih sem v prsih vselej začutil glas, kot bi samemu sebi mrmral temeljni življenjski napotek: Ne zajebi, ne zajebi, ne zajebi …

Onkraj športnih prizorišč so me podobna občutja obšla le enkrat. Bila je jesen, vladali so najbolj rigorozni proticovidni ukrepi. Bil sem noro zaljubljen in po prazni primorki sem divjal proti Kopru, kjer je živela moja tedaj-še-ne punca. Na ves glas sem prepeval pesmi Dina Dvornika, ti si mi u mislima, samo tebi pripadam, zašto ćutati kad sam najbolji itn. Z opojno močjo sem se zavedal, da je pred mano eden najlepših koncev tedna v zgodovini človeštva, in ko sem zapeljal na zaviralni pas, sem s srhljivo krhkostjo pomislil, da mi ga lahko prepreči le prometna nesreča. Čeprav sem imel avto povsem pod nadzorom, se je vame naselil smrtno resen, objektiven strah: Ne zajebi, ne zajebi, ne zajebi … Dino je utihnil, ostala je le bolestna osredotočenost, kako varno prispeti na cilj, kako preprečiti zlet z zaviralnega pasu, kako se izogniti voznikom električnih skirojev, ki me na vsakem rondoju prosijo, naj jim razbijem nos. Jasno sem čutil strah pred smrtjo, kajti mrtev človek ne more ljubiti, seksati ter čutiti radosti, ko je ljubljen, poseksan itn., še bolj pa me je preveval strah pred prekinitvijo čudovitega trenutka, kajti življenje me je izučilo, da se najmočnejše sile razbohotijo le v najpopolnejših okoliščinah in razblinijo že ob najmanjši prekinitvi. Ko v popolnem zanosu pritečeš v ciljno ravnino, si ne moreš privoščiti sekunde oddiha, ko se kot s pečine vržeš v neznankin objem, si ne moreš privoščiti prometnih nesreč, morda gre zgolj za mojo nepotrpežljivost, toda močno verjamem, da se tu in tam znajdemo v situacijah, ko mora vse, kot radi rečemo, potekati kot po maslu, ko preprosto, kot rad rečem, ne smemo ničesar zajebati.

Skoraj natanko pet let po tej izkušnji ter le nekaj mesecev pred povratno četrtfinalno tekmo Barce in Atletica sem bral roman Malina (Pomurska založba, prevod Anja Uršič) avstrijske pesnice in pisateljice Ingeborg Bachmann. Kaj naj rečem drugega, kot da sem na dobrih tristotih straneh našel sorodno nepotrpežljivo dušo? Prvoosebna pripovedovalka na dunajski ulici Landstrasser Hauptstrasse sreča poročenega (ta podatek ni bistven) Ivana in ko pozneje razmišlja, zakaj se je njuna ljubezen razplamtela, zapiše, da je »sreča, da sem v hipu dojela, kaj me je prevzelo v prvi uri, in da sem zato takoj, ne da bi se sprenevedala, brez ugovora, šla z Ivanom«, in našteva, katere zunanje okoliščine bi se jima lahko postavile na pot: »Avtomobilska hupa bi se lahko vmešala v prvi stavek, policist, ki bi zapisal nepravilno parkirano motorno kolo, pešec bi se lahko godrnjaje opotekel med naju, fant z dostavnim avtom bi nama lahko zaprl razgled, moj bog, ne smem pomisliti, kaj vse bi lahko poseglo vmes.« Dosegla je stanje, ko končno hodi naokrog »v svojem mesu«, ko čuti, »kako se sproščajo mišice iz stalne krčevitosti, njihov gladko progasti in prečno progasti sistem se rahlja«, in ko čuti, »kako se oba živčna sistema spreobračata«, zapiše, da »nič ni bolj razločno kot ta spreobrnitev, proces, ki hoče vse popraviti, očiščenje, živ, resničen dokaz, ki bi ga lahko izmerili in označili z najnovejšimi inštrumenti metafizike«. In kaj se ji zdi pri tem ključno? Da ni zamudila niti ure, »kajti to dogajanje, o katerem ne moreš vnaprej ničesar vedeti, o katerem nisi nikoli vedel, o katerem nisi nikoli ničesar slišal ali bral, potrebuje največji pospešek, da se lahko dopolni. Malenkost bi ga lahko zadušila v začetku, zadavila, ustavila v zagonu, tako občutljiv je začetek in nastanek te najmočnejše sile na svetu, ker je svet pač bolan in zdravo silo zatira.«