Dovolite mi nekaj družinske zgodovine in pomislekov ob vsesplošni evforiji ob odprtju Evropske prestolnice kulture 2025 Nova Gorica–Gorica.
Verjetno najbolj znana fotografija ob goriški meji je nastala v času, ko je bila čez trg pred severno (danes novogoriško) železniško postajo potegnjena bodeča žica. Prikazuje mlad par, ki se je tedaj komaj vzel. Na fotografiji nista moj dedek in babica, a bi to lahko bila. Poročila sta se namreč v drugi polovici oktobra 1947 v cerkvi svetega Ignacija na goriškem Travniku. Z duhovnikom in dvema pričama. Brez staršev, prijateljev ali drugih svatov. Dedek je bil kot politični begunec revež, leto prej je v mestu ob Soči kot privatist opravil učiteljsko maturo, nato pa vse šolsko leto služboval kot zavezniški učitelj v Kanalu ob Soči, ki je bil tedaj pod zavezniško vojaško upravo in kjer je Ivan Artač tudi spoznal mojo babico Srečko Černe. Spominjam se, kako ga je nekega dne, bilo je pred približno petindvajsetimi leti, na njegovem domu na Opčinah obiskal neki Krkoč iz Vipavske doline, ki mu je več kot petdeset let prej čez mejo »prešvercal« poročno obleko. Iskat jo je šel na Brezovico pri Ljubljani in oblečen vanjo prišel do Gorice.
Meja se je za dedkom in babico dober mesec prej nepredušno zaprla. Zaradi političnega oporečništva je bilo njemu tako ali tako usojeno, da ostane zunaj matične domovine, in ker mu je sledila, je podobno usodo izbrala tudi babica, ki je nekoliko bolj »prostovoljno«, čeprav ne ravnodušno, zapustila svoj dom in ljubečo družino v Solkanu. Dedek je o tem času veliko govoril, babica veliko manj. Pred kratkim sem od njenega zdaj 91-letnega brata izvedel, da ji je bila med drugo svetovno vojno namenjena likvidacija; izognila se ji je samo zahvaljujoč pogumu svojega očeta, saj so jo »ta rdeči« skupaj s sestro vzeli na piko in jo obtožili, da se druži z »belogardisti« (to je bilo, preden je spoznala mojega dedka, da ne bo pomote). V resnici je šlo samo za ilegalni tečaj slovenskega jezika – vodil ga je nekdo, ki je »ta rdečim« šel v nos.
Meja se je za dedkom in babico dober mesec prej nepredušno zaprla. Zaradi političnega oporečništva je bilo njemu tako ali tako usojeno, da ostane zunaj matične domovine, in ker mu je sledila, je podobno usodo izbrala tudi babica, ki je nekoliko bolj »prostovoljno«, čeprav ne ravnodušno, zapustila svoj dom in ljubečo družino v Solkanu.
Čez dobra dva meseca bo minilo dvajset let, kar se je od tega sveta poslovil moj dedek Ivan Artač. Njegovo opešano srce je še zmoglo toliko moči, da mu je omogočilo doživeti prvi padec meje spomladi 2004. Istega poletja je bil z babico še zadnjič na Goriškem, kamor sem ju peljal na njen dom. Ob tisti priložnosti sem ju fotografiral na tedaj svežem Vecchietovem mozaiku na skupnem trgu med obema mestoma.
A vrnimo se malce. Meja je dedku vedno predstavljala veliko zapreko. Ko so babica, mama in stric obiskovali Solkan, je dedek z avtom peljal samo do solkanskega bloka, naprej pa ni smel oziroma ni bilo priporočljivo, da bi šel. Prvič je mejo prestopil ob smrti tasta, mojega pranonota, petindvajset let po koncu vojne. Tedaj je izkoristil priložnost, da je »skočil« še domov na Brezovico. Veš čas »izleta« je bil pod nadzorom, niti do sosedov ni smel. Pot domov mu je za nekaj let nakopala zalezovanje zaposlenega na republiškem sekretariatu za notranje zadeve, po domače udbovca, ki ga je hodil obiskovat na Opčine in je z njim opravljal take in drugačne pogovore.
Drugače kakor dedek, ki je o vsem tem času govoril in tudi pisal, je babica molčala in veliko hudega držala v sebi. Morda je bil tudi to eden od razlogov, da je v sedemdesetih letih zbolela na živcih in nekaj tednov preživela v tržaški psihiatrični bolnišnici pri Svetem Ivanu v Trstu, kjer so bili tedaj elektrošoki še vedno na dnevnem redu.
Meja je dedku vedno predstavljala veliko zapreko. Ko so babica, mama in stric obiskovali Solkan, je dedek z avtom peljal samo do solkanskega bloka, naprej pa ni smel oziroma ni bilo priporočljivo, da bi šel.
Na drugi strani svoje družine nimam tako bogatega »mejnega« izročila. Nono je sicer nekoč pripovedoval, da po letu 1947 lep čas ni vedel, v katero državo spada družinska hiša in ali mora zato iti »delat papirje« za njeno obnovo v Koper ali v Trst. Doma je bil s Križpota pri Prebenegu, streljaj od meje pri Ospu. V družinskem albumu je fotografija mlade none, ki jo je nono fotografiral ob tabli s trijezičnim napisom in ki opozarja na demarkacijsko črto med conama A in B Svobodnega tržaškega ozemlja.
Sam sem postopen padec meje spremljal v več reprizah, predvsem pa z mešanimi občutki in mislijo na prednike, ki jim je prekrižala življenje. Na predprvomajski večer leta 2004 sem bil na Fernetičih, kjer kakega posebnega slavja ni bilo. Spominjam se, da so nekateri tedaj opozarjali, da lahko sprememba negativno vpliva na demografsko sliko slovenskih krajev tik zraven, na drugi strani, saj bi nove razmere lahko spodbudile množično priseljevanje ljudi iz mesta, pripadnikov italijanske večine, ki se tedaj praviloma niso učili našega jezika. Tako bi se ponovila zgodba, že napisana na tržaškem in goriškem Krasu, kjer se je zato po drugi svetovni vojni postopoma spremenila etnična podoba.
Veliko več slavja in evforije se spominjam iz decembra 2007, ko je Slovenija vstopila v schengensko območje. Tedaj je bila glavna prireditev na Fernetičih. Prireditveni šotor so postavili tja, kjer danes stoji nova italijanska mejna kontrolna točka. Izgledalo je, da smo bili priča nekakšnemu »koncu zgodovine« na meji, ki je bila postavljena leta 1947.
Sam sem postopen padec meje spremljal v več reprizah, predvsem pa z mešanimi občutki in mislijo na prednike, ki jim je prekrižala življenje.
Potem je prišel covid-19, z njim mreže, kamni in še marsikaj. Potem je covid-19 šel mimo in začele so se nove vojne. Najprej tista v Ukrajini, nato še na Bližnjem vzhodu. Zahodni sosedje so se odločili, da znova postavijo mejne kontrole na pomembnejše tranzitne poti. Hvala bogu so to storili na način, ki ne ovira nas, lokalnih prebivalcev, ki se vsak dan vozimo čez mejo v službo ali k sorodnikom. Obratno od tega, kar so naredili »naši« nekaj let prej.
Že v času covida-19 so začeli tudi javno govoriti, da Nova Gorica in Gorica skupaj kandidirata za evropsko prestolnico kulture. Morda je moji slabi volji tisti dan botrovalo kaj povsem tretjega, najbrž pa še najbolj dejstvo, da smo bili zaprti in nismo imeli fizičnih stikov z zunanjim svetom. Ko so odgovorni za projekt decembra 2020 čakali na razglasitev prek velikega zaslona, ki so ga namestili na Vecchietovem mozaiku na skupnem trgu obeh mest, in je bilo končno jasno, da se je Goričanom z obeh strani meje nasmehnila sreča, sta župana mest, Klemen Miklavič ter Rodolfo Ziberna, skupaj z ostalimi skočila v zrak, nato pa sta se začela v brk vsem covidnim predpisom še objemati. Podobno kot Zdravko Počivalšek in njegovi ob sendvičih in plastenkah vode dva meseca kasneje.
Sprašujem se, ali bodo učinki EPK-ja res tako daljnosežni, kakor organizatorji obljubljajo. Največja težava še vedno ostaja dejstvo, da smo ob meji povečini dvojezični samo Slovenci in da se v vsakdanjih pogovorih sosedom vedno prilagajamo.
Tedaj sem se spomnil, kdo Rodolfo Ziberna sploh je, in sicer ne samo goriški župan, ampak tudi nekdanji deželni svetnik Berlusconijeve stranke Forza Italia, predvsem pa nekdanji pokrajinski predsednik združenja Lega nazionale in najbrž še vedno njen član. Združenje je konec 19. stoletja nastalo z namenom kupovati slovenske duše in iz njih delati »nove Italijane«. Res je, da je od tedaj minilo že veliko časa, marsikaj se je medtem tudi spremenilo, opravljena so bila bolj ali manj posrečena spravna dejanja, v katera nekateri verjamejo bolj, drugi pa spet manj. Vzemimo torej kot dejstvo, da Ziberni delam krivico in da ni italijanski nacionalist, kakor bi po njegovem pedigreju lahko več kot upravičeno sklepali. Tem bolj, če preberemo njegovo objavo na facebooku 6. avgusta 2019, s katero se kot župan spominja 103. obletnice prihoda italijanskih vojakov v Gorico in ki se v prostem prevodu glasi nekako takole: »Danes se spominjamo italijanske osvojitve Gorice, ko je trobojnica zaplapolala nad mestom. Naše sporočilo je jasno: ne odstopamo niti za milimeter. Kakor tedaj smo tudi danes ponosni Italijani in smo se kot taki pripravljeni boriti za ohranitev vrednot in kulture, ki jih lažni multikulturalizem večkrat želi razvrednotiti. Danes moramo biti bolj kakor kdajkoli ponosni na svoje italijanstvo, ki ga ne gre skrivati. Poglejte, kako je lepa naša italijanska trobojnica. Hvaležen spomin naj gre tisočim mladim življenjem, ki so padli za italijanstvo Gorice.« Da, prav ste prebrali, to niso Benito Mussolini, Gabriele D’Annunzio ali Matteo Salvini, ampak je (bil) Rodolfo Ziberna leta 2019. Njegov letošnji nagovor ob obeleževanju dneva spomina na fojbe in eksodus, le dan po slovesnem odprtju EPK-ja, je bistveno drugačen, veliko bolj usmerjen v odprtost in sodelovanje. Videli bomo, ali gre res za premik ali le za muho enodnevnico. Bi se pa lahko Ziberna ob slovesnem odprtju EPK-ja vsaj toliko potrudil, da bi v slovenščini spregovoril nekaj besed. Njegov novogoriški kolega župan Samo Turel italijanščino namreč govori tekoče kot večina Primorcev njegove generacije.
Kolegi, ki so na slovenski kulturni praznik gledali neposredni prenos slavnostnega odprtja EPK-ja, so komentirali, da je to Evropa, kakršne si želimo. Najbrž bi tudi mene ob prisostvovanju v živo oziroma pred televizijskim zaslonom zajela nenadzorovana evforija in bi se stopil z navdušeno množico. A skušam ostajati trezen in se takih prireditev, kjer se posameznik stopi z množico, tudi na daleč ogibam. Na praznični dan so namreč vsi veseli, dobre volje in prijatelji, vprašanje pa je, kaj sledi zatem. Tudi po letu 2007, ko se je zdelo, da je meje konec, so se stvari glede marsičesa obrnile, šle nazaj.
Stvari se spreminjajo počasi. Napredek pri opazni dvojezičnosti, upoštevanju slovenščine in Slovencev v Italiji, je dobil zagona predvsem z vstopom Slovenije v EU in v Schengen v prvem desetletju našega tisočletja. Bo tudi Evropska prestolnica kulture 2025 Nova Gorica–Gorica zmogla nadaljevati po tej poti? Bomo videli.
Sprašujem se, ali bodo učinki EPK-ja res tako daljnosežni, kakor organizatorji obljubljajo. Največja težava še vedno ostaja dejstvo, da smo ob meji povečini dvojezični samo Slovenci in da se v vsakdanjih pogovorih sosedom vedno prilagajamo. Slovenskega jezika še tam, kjer bi lahko bil, recimo na javnih napisih v Gorici, ni. Utegne zagon, ki ga naj bi ga skupni čezmejni evropski prostor dobil z GO!2025, tudi na tem področju kaj spremeniti? Zelo sem skeptičen, hkrati pa upam, da se motim. Ko bi omenjeni Rodolfo Ziberna naredil tisti mali korak, ki ga ni, in bi z njim svojim someščanom dal zgled, v katero smer gredo časi, bi bilo morda laže. Morda ga v tem letu še bo, kdo ve. Zaenkrat so v Gorici plakati in napisi, ki obeležujejo GO!2025, torej niz dogodkov, ki ima namen združevati, skoraj povsod enojezični.
Res je, da se stvari spreminjajo počasi. Napredek pri opazni dvojezičnosti, upoštevanju slovenščine in Slovencev v Italiji, je dobil zagona predvsem z vstopom Slovenije v EU in v Schengen v prvem desetletju našega tisočletja. Bo tudi Evropska prestolnica kulture 2025 Nova Gorica–Gorica zmogla nadaljevati po tej poti? Bomo videli.