Po filmski upodobitvi kratkega romana irske pisateljice Claire Keegan Rejenka iz leta 2010, ki je v režiji Colma Bairéada leta 2022 prejela številne festivalske in kritiške nagrade, je letošnji Berlinale odprl film, posnet po avtoričinem doslej zadnjem delu. Kratki roman Take majhne stvari je z oskarjevcem Cillianom Murphyjem v glavni vlogi na filmsko platno prenesel Tim Mielants. Podatka ne govorita zgolj v prid dejstvu, da je pisava Keeganove kljub trpkim temam izredno komunikativna in filmična, pač pa opozarja tudi na to, da tematika, ki jo problematizira, seže čez pregovorno irsko zatohlo, okostenelo patriarhalno in rigorozno katoliško doktrino.
Podobno kot njen véliki vzornik John McGahern je Claire Keegan ena najbolj priljubljenih in široko prevajanih irskih pisateljic. Poleg številnih revijalnih objav – kritiki je ne primerjajo samo z J. McGahernom, temveč tudi z Raymondom Carverjem in A. P. Čehovom – obsega njena bibliografija doslej štiri književna dela, od katerih so v slovenščino prevedena tri. Zbirka zgodb Čez modra polja iz leta 2007 je njeno prvo v slovenščini objavljeno delo, leta 2008 izdano v zbirki Euroman. Pisateljica je leto kasneje v ciklu Literarne identitete Evrope gostovala v Ljubljani. Medtem ko njen kratkozgodbarski prvenec Antarktika iz leta 1999 še čaka na slovenski prevod, je tretje delo Rejenka pri nas izšlo leta 2015, lani pa še roman Take majhne stvari. Vse tri romane je v subtilnih prevodih Maje Novak izdala založba Modrijan. Kljub majhnemu številu izdanih del je seznam književnih nagrad zelo dolg. Medtem ko je Claire Keegan za Antarktiko prejela Rooneyjevo nagrado za irsko literaturo, več nagrad za posamezne zgodbe in Macaulayevo štipendijo ter leta 2007 postala prva nagrajenka Pisateljskega sklada Hugha Leonarda, ji je roman Take majhne stvari prinesel Orwellovo nagrado in nagrado Kerry Group ter se uvrstil v finale za več drugih nagrad, tudi za Bookerjevo 2022.
Tematika, ki jo problematizira Claire Keegan, seže čez pregovorno irsko zatohlo, okostenelo patriarhalno in rigorozno katoliško doktrino.
Zgodba Takih majhnih stvari je umeščena v jugovzhodni del Irske, v mesto New Ross v grofiji Wexford, ki na severu meji na grofijo Wicklow, od koder prihaja leta 1968 rojena Claire Keegan. Danes četrto mesto na Irskem z nekaj več kot 8000 prebivalci je bilo leta 1985, v času dogajanja romaneskne zgodbe, podeželsko mestece.
Predbožični čas nalaga osrednjemu protagonistu, skrbnemu in dobrotljivemu trgovcu s kurjavo Billu Furlongu, da razvozi še zadnja naročila. Zgledni soprog in oče petih deklet, ki ga je kot nezakonskega otroka v ljubezni vzgojila premožna protestantska vdova brez otrok, potem ko je njegova mati, sicer njena služkinja, nenadoma preminila, je ob dostavi kurjave v bližnjem samostanu sester magdalenk opazil nekaj, kar ga je vznemirilo bolj kot večino ostalih prebivalcev mesta, vključno z njegovo ženo Eileen. Da nune iz samostana kurjavo plačujejo redno, po njenem prepričanju zadošča za domnevo, da so v njem pristala »padla« ali »izgubljena« dekleta na varnem. Če karkoli od tega, kar skrivoma šepetajo o dogajanju za debelimi zidovi samostana, drži, so si matere nezakonskih otrok, sprijenke ali zgolj sirote pač zaslužile.
Tematika, ki jo je leta 2002 v vsej svoji večplastni nazornosti in tragiki razgrnil film Sestre magdalenke scenarista in režiserja Petra Mullana, je pri Keeganovi predstavljena drugače. V maniri avtoričine pisave, kot jo poznamo iz njenih prejšnjih del, tudi v tem romanu bolj kot na zgodbeni ravni deluje na ravni atmosfere in sugestije. Skozi pripoved kratkih, jasnih in nezapletenih stavkov, v katere vpleta drobce zgolj mimobežnih opažanj, namigov, občutij, premolkov in tišine, bralca vodi v umirjenem tonu, ki je v presenetljivem nasprotju z naraščajočo tragiko obravnavane tematike. Slednjo namesto v njeni neposredni navzočnosti popisuje na način latentne srhljivosti, pri čemer bolj kot zgodbeni poanti zaupa bralčevim senzibilnosti, empatiji in inteligenci. Na ta način je podobno kot v Rejenki in sedmih novelah zbirke Čez modra polja tudi v Takih majhnih stvareh v ospredju tankočutna poetičnost, skozi katero avtorica ohranja ravnotežje z na videz skopo in faktično ter vseskozi realistično posredovano zgodbo.
»Vse trpljenje, ki ga bo morda doletelo, ne bo nič v primerjavi s tem, kar je že pretrpela deklica ob njegovi strani in kar bo morda prebolela.«
Ne le da se Furlong sooči z nesprejemljivo in nečloveško grobostjo magdalenske pralnice, kakršnih je bilo na Irskem in tudi Škotskem do ogromno nedolžnih žensk ter otrok, spozna tudi popolno brezbrižnost skupnosti ob tamkajšnjih fizičnih in duševnih zlorabah deklet. Niti razkol, ki ga pogovor o tem prinese v odnos z njegovo ženo, niti dejstvo, da v težkih in negotovih razmerah skrbi za pet hčera, ga ne ustavi pred pogumnim, a za njegovo prihodnost in nemara tudi prihodnost njegove družine gotovo prevratnim dejanjem.
Potem ko ob dostavi kurjave v samostan v temni in ledeni lopi po naključju najde boso, zanemarjeno, prestrašeno in globoko nesrečno dekle, ki pogleduje proti reki Barrow, raztreseno govori o svojem novorojenčku in njegov poskus rešitve jo bo najbrž pahnil v še večjo nemilost pri sestri Mary z nepredstavljivo krutimi posledicami, se ob vnovičnem srečanju z njo na istem mestu odloči, da jo reši. Bralec z njim doživlja zaprepadene poglede meščanov, ko hodi z njo po poti domov, predvsem pa z njim doživlja trpko zavedanje, da njegova odločitev podobno kot v skupnosti ne bo sprejeta niti doma. Predstavo o tem, kako se bo po prihodu Furlonga in nesrečnega dekleta domov zgodba nadaljevala, avtorica v močno sugestivni pripovedi v celoti prepušča bralcu. Vendar se zdi, da zaključek romana kljub trpki atmosferi dopušča tudi svetlo luč. Zavedal se je, da najhujše šele prihaja. Že je slutil težave, ki ga čakajo za naslednjimi vrati, hkrati pa je bilo najhujše, kar bi se lahko zgodilo, že za njim: tisto nenarejeno, tisto, česar ne bi naredil, pa bi moral s tem živeti do konca življenja. Vse trpljenje, ki ga bo morda doletelo, ne bo nič v primerjavi s tem, kar je že pretrpela deklica ob njegovi strani in kar bo morda prebolela. Ko se je z bosonogim dekletom in škatlo s čevlji vzpenjal proti domačim vratom, je bil njegov strah močnejši od kateregakoli drugega čustva, a v svojem neumnem srcu je ne le upal, temveč upravičeno verjel, da bodo vsi skupaj zmogli.
Na ta preprosti, vendar globoko sugestivni način skozi kruto preteklost, trpko sedanjost in negotovo prihodnost govori o možnostih osvobajanja, o nujnosti preseganja okorele tradicionalne družinske in širše katoliške skupnosti.
Podobno kot v filmu Sestre magdalenke, ki v ospredje postavlja zgodbe štirih samostanskih deklet – ena je na čudežni način povsem brez težav rešena, dvema uspe pobegniti, četrta zaradi krutih zlorab pristane v psihiatrični bolnišnici – tudi zaključek romana Claire Keegan s Furlongovo rešitvijo enega dekleta iz pekla nekdanjih irskih pralnic na simbolni ravni učinkuje kot odločen upor zoper tovrstno institucijo.
Za povrh Furlong ob koncu romana mimogrede dobi namig o tem, kdo je njegov oče – ob čemer se bralec zave, da bi nanj z lahkoto pomislil tudi sam, a mu je pretanjena in z jasnim fokusom peljana pripoved to preprečila –, kar bralca opomni, da njegova odločitev v vse prej kot temu naklonjenih okoliščinah temelji tudi na dejstvu, da je bil Furlong kot nezakonski otrok, ki bi pri sedemnajstih letih prav lahko pristal v tej ali podobni ustanovi, drugače kakor nesrečno dekle v otroštvu deležen potrebne pozornosti in ljubezni, kar je nedvomno pripomoglo k njegovi drzni, a v njegovi duši edini možni odločitvi. Tudi na ta preprosti, vendar globoko sugestivni način Keeganova skozi kruto preteklost, trpko sedanjost in negotovo prihodnost govori o možnostih osvobajanja, o nujnosti preseganja okorele tradicionalne družinske in širše katoliške skupnosti.
