Nova pesniška zbirka fotografa, pesnika in pisatelja Dušana Šarotarja Nikomah poroča je impresivna in uspela v več vidikih. Gre za poezijo nenehnega prevpraševanja, ki se izraža kot potovanje, ki ves čas poteka, se začenja, končuje in vnovič začne. Ali če začnem z verzi zadnje pesmi: »Potovanje zares začne se, ko se vrača /…/«.
Že sam jezik začenja strukturo pesmi spletati v zgodbe in drobne fotografije, ki jih tudi drugače spremljamo v celotni zbirki. Jezik je izpiljen, premišljen in ponekod izviren. Sama skladenjska struktura v pesmih je spretno izpeljana, posebno zanimiva in dodelana je raba notranje rime.
Jasne meje med vtisom in doživljajem ni, saj je v pesmih tematika vojne izpisana na način, kot bi bila sen, a dejstva so tu. Grozljiva, opustošena. Šarotar nas vodi kot glasnik, pesniški jaz kot popotnik poje, izpisuje zgodbo o vojni, drobnih dogodkih, prevečkrat bežnih pripetljajih, pesnik zelo natančno in s posebno patino izriše vsak gib oziroma misel. Tako zelo natančno izpiše potek sicer popolnoma fizičnega in mehanskega nastanka fotografije, ki kar naenkrat postane poetičen.
»Duha vojaštva, smrti, se ne da sprati, nevidni madež / obvisi nekje v rosni travi, kot prstni odtis na spodnji stra-ni pisalne mize, škripanje parketa, rožni vonj okrasnega / venčka,« v sedmi, eni izmed težiščnih pesmi, podaja veliko misel, zvočnost, predstavo v sami pesmi. Šarotar je že v prejšnjih zbirkah izrisoval krajine in izpisoval izjemna vzdušja, v tej zbirki se vse to dvoje uspešno prepleta iz pesmi v pesmi. Te so nenaslovljene, oštevilčene in so kot postaje oziroma popotovanje skozi čas in prostor. Prostor-čas sta predvsem surova; pesnik jasno prikaže motive ran, kar učinkuje neposredno, je skoraj zaznavno, kot je zaznavna fizična bolečina.
Jasne meje med vtisom in doživljajem ni, saj je v pesmih tematika vojne izpisana na način, kot bi bila sen, a dejstva so tu. Grozljiva, opustošena.
Preklapljanje med različnimi časi se sklada z idejo prehajanja, razmišljanja, spominjanja. V tem primeru bi avtor lahko še kaj dodal in zaostril samo misel. Prikrita kritika nesmiselnega boja, hitenja, grobosti je prav zatorefinjena in spretno vtkana z nizanjem različnih motivov.
Poezija obravnava sicer konkretno vojno, a zdi se, da je poanta samih pesmi ta, da je to brezčasen kompleks, saj je sovraštvo in z njim povezano fizično in mentalno opustošenje prisotno ves čas. Ostanejo pa um, umetnost, pripovedovanje, saj je lirski subjekt Nikomah in njegov sin Nikomahov Nikomah kot sel, ki prenaša sporočilnost – znanje kot blagor in posebno daritev. Kaj pa v vsem preostane drugega? Prav iz tega spoznanja izhaja avtor, kar tudi prepričljivo zagovarja.
Že prej omenjeno potovanje, raziskovanje je prav tako eden izmed posebej uspelih vidikov pesmi. Vstopanje različnih likov v pesmih, ki potujejo in raziskujejo, daje obravnavani poeziji posebno živost. Tudi določeni komentarji, ki so skorajda stereotipni (denimo o Američanih in njihovem fotografiranju), delujejo nemoteče in se posrečeno zlijejo s samo pesmijo.
Prej zastali čas v pesmih, kar je ena izmed posebnih značilnosti Šarotarjeve poetike – zlasti orisovanje prostora je Šarotarjeva specifika – v tem delu tudi oživi in pesmim daje posebno dinamiko.
Kroženje je smiselno, poezija se namreč ne more končati, samo smelo prevprašuje najrazličnejše variante in situacije življenja.
Prav (Nikomahovo) potovanje je kot oroboros, v tridesetih pesmih se večkrat konča in nato znova začne in vrača. Kroženje je smiselno, poezija se namreč ne more končati, samo smelo prevprašuje najrazličnejše variante in situacije življenja. To ni samo liričnost, je tudi trpkost praznine in opustitev. Vmes pa je seveda pomembno vzdušje, ki ga pesnik vnaša s premislekom in posebno odmerjenostjo.
Nikomah poroča me v določenih detajlih spominja na avtorjevo pesniško zbirko Hiša mojega sina (franc-franc, 2008). Vendar je v zadnji zbirki začutiti še več zrelosti, pesmi so bolj dodelane in premišljene. Gre za pesniško zbirko, ki kliče po večkratnem razmisleku in ne le hipnem zadovoljivem branju. Ob tem pa črno-bele avtorske fotografije, ki so dodaten medij sami zbirki, le-to uspešno dopolnjujejo.
