Politično korektnost, to mešanico čistunstva in hinavščine, so si politični svetovalci izmislili, ko je postalo jasno, da imajo mnogi politiki predolge jezike za svojo pamet. Da bi se izognili zadregam, ki bi lahko postale škandal, so nekatere besede politično korektno zradirali iz vsesplošnih javnih besednjakov – grdim stvarem so dali nova, blagozvočnejša imena in stavili na to, da bosta flancanje in sajenje rožic obrodila razkošne sadove v svetu, ki je preveč zamazan, da bi ga lahko opisovali s poštenimi besedami.
Osebno politični korektnosti najbolj zamerim kastracijo premnogih lepih besed – predpostavljam pač, da je vsaka beseda na svetu lepa točno toliko, kolikor ustreza trenutku, kolikor je natančna. Zdi se mi, da je svet že brez pomenskih mahinacij duševno razcepljen na brezkrajno množico nasprotujočih si prafaktorjev, če mu vzamemo še natančne besede in pustimo le one druge, polovične, mu vzamemo zelo veliko življenjsko pomembne lepote.
Mogoče res obstaja možnost, da bi se nam, če bi po tolikih letih sprenevedanja naše medosebne odnose znova imenovali z natančnimi besedami, zmešalo še bolj, kot se nam meša že zdaj, a sama tovrstno anarhijo z veseljem podpišem. Raje bi vedela, da bi rekli: poslušnost, komanda, plodnost, nemoč, kurbe, kurbirji, kontrola, kot pa da rečemo: ženske kvote.
Preden popolnoma skrenem. Kljub mnogim pomislekom o njenih vzrokih in posledicah v dvoličnosti in oblastiželjnosti ravno v politični korektnosti vidim imenitno priložnost za humorno katarzo. Še posebej pri nas, kjer je politična korektnost kot instrument v boju za moč in oblast popolnoma zamenjala politično kulturo, pri tem pa smo Slovenci – kot po navadi – svojo nalogo opravili bolje kot mnogi drugi in tudi politično korektnost pripeljali do stopnje, ko se je morala sprevreči v svoje nasprotje. No, bolj kot v svoje nasprotje se je sprevrgla v retorično burlesko.
Prišli smo do točke, ko gledamo televizijske dnevnike in jokamo od smeha, medtem ko različni župani in svetniki iz različnih slovenskih ruralnosti in urbanosti, raznorazni poslanci ali predsedniki ali ministri (sedanji, bivši, bodoči, v odstopu) žonglirajo s slovničnimi skrpucali in čistim vinom, kot se reče, »Čakte, čakte,« se reče malo kasneje, v kravati, »naš kandidat ni tako mislil, samo nesrečno se je izrazil.« In že držimo bika za jajca in smo ponosni na ustaljeni politični besedni zaklad, jokamo od smeha, kot se reče: »PoVdariti je potrebno, da temu NI tako.«
Z drugimi besedami: toliko smo se ukvarjali s svetom, ki je globalna vas, da nam je ostala samo še vas. Ko smo ljubo nam domovino razdrobili na vse njene občine, občinice občinke, ji nastavili vse njene župane in podžupane in tajnice, ko smo mislili, da bo to prineslo decentralizacijo moči in regionalni razvoj, kot se reče, razvoj podeželja, smo spregledali, da na široko odpiramo vrata množičnim samoukom (samoukom v politiki, politični retoriki, na položajih, na oblasti, v obče), kar bi bilo odlično, če ne bi bilo tragično.
Vrata smo namreč odprli popolnoma neselektivno, niti na dobro staro politično korektnost se nismo zanesli ter dovolili, da so šle celo ženske kvote v franže. V tem trenutku imamo v Sloveniji 210 občin in 10 županj, devet občin brez ene same občinske svetnice, v vseh ostalih pa na eno žensko svetnico pridejo štirje moški.
Dopustili smo, da so čez noč izginile tradicije, kot sta zbor krajanov ali zbor občanov, po oblastni logiki, da kdor ima svojo občino, ne potrebuje nekega društvenega občnega zbora. Nemara je res utopično misliti, da bi strokovno vodeni zbori krajanov lahko ustavili pohod avstrijskih fasad po štajerskih goricah ali da bi organizirana akcija vseslovenske (!) civilne družbe lahko spremenila potek stvari. Kakor takrat, recimo, ko je tistih nekaj kulturnikov, seveda amaterskih, ljubiteljskih, nič kaj »vrhunskih« po notranjekulturniških standardih, na samem začetku slovenske države (in neutrudno do danes) rotilo kolege »v centrali«, v »urbanem središču«, naj vendar pomagajo in urgirajo, ko so provincialni župani priključevali vrtce šolam, ukinjali gledališča, javna izobraževanja in strokovne standarde, vgrajevali okna iz svojih podjetij v knjižnice, kulturne domove, šole in vse druge javne zgradbe, ko so pod kodo razvoja podirali kulturno dediščino in gor gradili bencinske črpalke … V »centrali«? Tiho.
Tiho, ker smo vendarle domovina urbanih središč, kajne, lahko si privoščimo, da podeželje igra po svojih podeželskih prijemih, da samo sebe ugonobi med gasilskimi veselicami in društvi kmečkih gospodinj.
(Pri tem si ne delam utvar. Mnogi so dobro vedeli, kaj so počeli, zaplankano podeželje ni tako nekoristno, kot se sliši, samouki pa so svoje lekcije dobivali tudi pri mnogih mestnih stricih, tetah, botrih, ne iz ozadja.)
Dokler seveda na podeželju ni zmanjkalo prostora za vsa tista okna, za vse tiste prijateljske investicije, za pozidave kmetijskih zemljišč in ni bilo več niti kreditnih sposobnosti za nove gasilske veselice. Takrat so se provincialni župani, svetniki, lokalci, policaji in kmečki sinovi razgledali in videli, da nekje vendarle še obstaja prostor za njihovo udejstvovanje: šli so v parlament, v državni in v nadzorne svete.
Reči hočem, tudi tisti civilni družbi, ki danes vstaja in kriči, kako »ruralno vdira v urbano«, tistim medijem, ki za nazaj ugotavljajo, kako so današnji državni politiki na začetku svojih karier že pridno opustošili svoje rojstne kraje, vsem tistim, skratka, ki pljuvajoč vsepovprek, kako imamo v Sloveniji samo še harmoniko in folkloro in narodnozabavni turbofolk, reči hočem, pismorosno, seveda ga imamo! Saj smo ga hoteli! Nič nismo naredili, da bi ga ustavili. Nobene sistemske niti nobene individualne sankcije podeželskim logikam nismo uspeli spesniti, zdaj pa jokamo od smeha, ko podeželski politični samouki kolovratijo po slovenskem jeziku, temu ni tako, politični korektnosti, nekorektnosti, oblasti in moči, ko se nastavljajo in prestavljajo z enega položaja na drugega po barvah in žlahtnih (v smislu sorodstva, denarja itd.) zvezah, ko jecljajo, kadar bi morali govoriti povezane stavke, ko.
Kot ponosna kmečka hči iz Jurovskega Dola bi rada predlagala, da se slovenski politični korektnosti, ki se je sprevrgla v burlesko, retorično in občo, najprej nasmejemo do solz, kajti smeh je pol zdravja, potem pa, hop!, za dva meseca na počitnice v kakšno slovensko Vukojebino. Kakor se klin s klinom zbija, tako so male slovenske občine sijajen pomanjšani učni poligon za spoznavanje kompleksnih političnih prijemov, ki vladajo v naši državi. In, ja, mislim celo, da na teh istih lokacijah obstajajo tudi pomanjšana uporniška gibanja. Poudarek na pomanjšana, ja, a zato z dolgoletno tradicijo.
