AirBeletrina - O položaju molka in odvisnosti, v katerega so potisnjene ženske
Refleksija 26. 10. 2019

O položaju molka in odvisnosti, v katerega so potisnjene ženske

 

Fotografija: Pexels

Med branjem Malomeščanov Lare Paukovič me je spreletela zanimiva ugotovitev. Na terasi majhne podeželske hiše, kjer živita moja babica in dedek, sem se skrival pred soncem in ugotovil, da že cel mesec berem tematsko presenetljivo podobne knjige.

Med letom mi običajno ne uspe brati leposlovnih del v angleščini, zato jih zgolj kupim, zložim na polico, kjer potem počakajo na boljše čase – letos je bil to začetek julija, ko sem v roke vzel Normal People, drugi roman mlade irske pisateljice Sally Rooney, nadaljeval z romanom The Silence of the Girls bookerjeve nagrajenke Pat Barker, ki sem ga z lagodnim tempom med bivanjem v Splitu bral mnogo dlje, najverjetneje zato, ker si je moj čas delil s televizijskimi serijami, ki so me prav tako čakale na neki drugi, virtualni polici. Nadaljeval sem z lanskim bookerjem Milkmanom še ene irske avtorice Anne Burns, serijo pa zaključil z že omenjenimi Malomeščani, ki sicer res niso leposlovno delo v angleščini, me je pa tako presenetilo dejstvo, da ima bližnja knjižnica prost izvod, da sem si jih odločil sposoditi in prebrati.

Molk in odvisnost

Tako sem končeval z zgodbo o mladi piarovki Anji, ki si leto dni uničuje živce v izkoriščevalskem razmerju z domnevno ljubljenih moškim, in ugotovil, da vsi zgoraj našteti romani tako ali drugače pripovedujejo o moško-ženskih odnosih, nemoči in izkoriščanju. O položajih molka in odvisnosti, na katere so bile ženske v zgodovini – The Silence ponovno pove zgodbo o Ahilovi jezi, tokrat skozi oči njegove »bojne nagrade« Briseide, ženske, ki sicer ni »splavila tisoč ladij«, je pa bila, vsaj deklarativno, vir spora med Agamemnonom in Ahilom; Milkman se dogaja med severnoirskim konfliktom, ki mu v angleščini povedno pravijo The Troubles – in so še danes sistemsko prisiljene.

Iz tega okvira verjetno najbolj izstopa roman Normal People, odnos med Connellom, popularnim in inteligentnim srednješolskim športnikom, kasneje pa rahlo zadržanim študentom angleške književnosti, ter Marianne, prav tako izjemno inteligentno srednješolsko izobčenko, nato pa povsod zaželeno študentko političnih ved, je mnogo kompleksnejši. Roman bolj kot izkoriščanje v času hipnih internetnih stikov pokaže – kot je zapisala Guardianova kritičarka Kate Clanchy –, »kako je biti mlad in zaljubljen v kateremkoli času«, a to seveda ne pomeni, da protagonista nista obremenjena z družbenimi pričakovanji.

Nemoč pred samim sabo

Zaradi njih je Connell prepričan, da njuna srednješolska zveza ne more postati javna; zaradi njih na zaključno zabavno raje kot Marianne povabi Rachel, bolj sprejemljivo in – podobno, kot je večina ostalih stranskih likov – megleno, med ličenjem, zabavami in govoričenjem začrtano sošolko. Deli ju tudi ekonomski položaj – Connell in Marianne sta se zbližala predvsem, ker je njegova mama čistila v vili njene družine in jo je Connell z avtom običajno pobral na poti iz šole – zaradi katerega je vsaj Connell prepričan, da ga Marianne težko razume, hkrati pa je zaradi pisateljičine osredotočenosti nanj bralec s Connellove strani deležen nekaj simpatičnih, pogosto pa tudi odkrito odklonilnih prikazov dublinskih mladih malomeščanov in študentov književnosti, ki se počutijo poklicane na predavanjih govoriti o knjigah, ne da bi jih sploh prebrali.

Marianne pa najbolj obremenjuje njena družinska situacija: mrtev oče in odkrito napadalen brat z močno potrebo po ponižanju svoje sestre, ki mu ob strani stoji hladna, pogosto pa z Mariannine perspektive preprosto kar zlobna mati. Bolj kot neravnovesje moči Rooney tako izjemno pretanjeno prikaže nemoč pred samim sabo, odločitvami, ki jih vedno znova sprejemamo navkljub zavedanju o njihovi destruktivnosti.

Dati ženskam glas

V kontrastu z Normal People pa se v zastavljen tematski kontekst najbolje umešča naslednji roman, torej The Silence of the Girls. Že s svojim naslovom, avtoričino ugotovitvijo, da ženske v Homerjevi Iliadi skoraj ne spregovorijo, in njeno odločitvijo, da jim bo poskušala dati glas. In nato s prvim stavkom: »Veliki Ahil. Briljantni Ahil, sijoči Ahil, božanski Ahil … Kako se kopičijo epiteti. Nikoli mu nismo rekli nič od tega; rekli smo ”klavec”.« Briseida v romanu Pat Barker tako ne pove zgolj »svoje verzije dogodkov«: kako je Ahil ubil njene brate, medtem ko se je ona v polnem zavedanju dejstva, da bodo kmalu posiljene, ubite ali kot nagrade dodeljene vojnim »junakom«, skrivala z drugimi ženskami in njihovimi otroki; kako je morala biti po dolgem dnevu vedno na voljo svojemu lastniku; kako okrutno so vojaki ravnali s »skupnimi ženskami« …

Z njene perspektive sužnje, predmeta, s katerim se ravna in nima lastnega glasu oziroma – kot si nekje pravi sama – miši, ki lahko zgolj opazuje in si ne sme dovoliti zapreti oči, se spremeni tudi pripovedni svet, ki ga napolnijo kri, umazanija in blato; podgane, ki se v grškem taboru množijo med smetmi in zavrženo hrano ter povzročijo kugo; vsakdanja opravila moških in žensk, ki sploh omogočajo desetletno bivanje pred trojanskim obzidjem in dejstvo, da so mnogi, med njimi Ahil in Patroklos, ki sta pred Trojo prijadrala pri rosnih sedemnajstih, tam preživeli več kot tretjino svojega življenja.

Z Briseidinim pričevanjem tako glas in mesto nista dana le prej utišanim subjektom, torej ženskam oziroma vsemu, kar je veljalo za feminilno – sočutju, skrbi, nežnosti –, ampak tudi predmetom, ki so prej stali na, za določen pogled, preveč senčnih mestih. Ali kot na koncu romana ugotavlja pripovedovalka, ko si v briljantnem metafikcijskem momentu dovoli ugibati, kaj bi se zgodilo, če bi bogovi res izpolnili Ahilovo prerokbo in na veke vekov ohranili zgodbo o njegovi slavi: »Kaj si bodo ljudje nekega nezamisljivo oddaljenega časa mislili o nas? Vem nekaj: ne bodo hoteli brutalne realnosti osvajanj in suženjstva. Ne bodo hoteli slišati o masakrih mož in dečkov, zasužnjenju žensk in deklet. Ne bodo hoteli vedeti, da smo živeli v posiljevalskem taborišču.«

S svojo pripovedjo pa Briseida seveda ne pove »vse resnice« o Trojanski vojni, roman z njenim fiktivnim pričevanjem, ki ga občasno prekinjajo krajša poglavja, povedana z drugim glasom in skozi Ahilove oči, postavlja mnogo bolj zanimivo vprašanje življenja med svojo resnico in svetom, ki jo radikalno zavrača oziroma z rahlo preoblikovanim poudarkom: kako na podlagi momenta »dajanja glasu«, spominjanja in pričevanja oblikovati pozitivni vrednostni sistem, kako na tej podlagi usmerjati delovanje, ki je po svoji strukturi vedno nasilno poseganje in prevzemanje?

Vse de deli na dovoljeno in nedovoljeno

Podoben, a precej drugače izpisan moment ideološkega oblikovanja, kartiranja in zamejevanja sveta se pogosto pojavlja tudi v Milkmanu Anne Burns. Značilen je na primer odlomek nekje z začetka romana, ko pripovedovalka govori o imenih, ki so bila v njihovi irsko-katoliški skupnosti prepovedana, saj so zvenela preveč angleško, preveč spominjala na osovraženo deželo »prek morja«. Nigel, Jason, Jasper, Lance, Percival, Wilbur, George, Cedric itn.: seznam vseh sta varovala in dopolnjevala »Nigel in Jason«, tako kot vsi drugi liki v romanu poimenovana po svojem početju (v njunem primeru po prvih dveh prepovedanih imenih s seznama), družinskem ali družbenem položaju, s čimer pisateljica še dodatno poudari shematičnost odnosov in distanco, ki je vladala v »psiho-politični atmosferi« boja za neodvisnost.

Pripovedovalka je tako vedno imenovana zgolj »srednja sestra«, tri mlajše sestre »polulanke«, tri starejše »prva«, »druga« in »tretja sestra«, članice lokalne izpostave feministične organizacije »women with issues«, fantu, ki je obseden z oboroževalno tekmo med Ameriko in Rusijo, pravijo »nuklearni fant«. Shematiziranje se seveda ne ustavi pri imenih, na dovoljene in prepovedane se delijo tudi televizijske postaje, mestne četrti, gostilne in pubi, znamke masla, prazniki in kovanci, pridevniki …

Delovanje družbenih okoliščin

Ob stalni grožnji nasilne smrti v boju med oblastmi in nacionalističnimi paravojaškimi organizacijami se izoblikuje izjemno rigidna kolektivna identiteta, ki daje občutek varnosti in pomaga usmerjati življenja posameznikov, ter tesna skupnost, ki vedenje svojih članov budno nadzoruje. Poleg tega nemalokrat pretresljivo humornega prikaza življenja med severnoirskim konfliktom uspe avtorici posebno dobro osvetliti delovanje teh družbenih okoliščin na pripovedovalko, njeno psiho in odločitve, ki jih je na koncu primorana sprejeti.

Za to je v veliki meri zaslužna struktura pripovedi: pripovedovalka se skozi roman sicer ne spreminja, a pogosto menja gledišče, preskakuje med notranjim, kjer je njena perspektiva omejena s trenutno pripovedno situacijo, in zunanjim, kjer pripoveduje z neke kot-da časovne distance, torej že pozna celotno zgodbo. Tako pisateljica ustvari nekakšno pentljasto pripoved, ki se pogosto spušča v dolge in kompleksne digresije o preteklih in prihodnjih dogodkih, osebnih zgodbah prebivalcev ali politični situaciji, kakršna je na primer zgoraj omenjena o seznamu s prepovedanimi imeni, nato pa se vedno znova vrača k nekaterim osrednjim dogodkom zgodbe, predvsem k več srečanjem z Mlekarjem in njegovi smrti.

Čeprav je do sedaj še nisem omenil, ima seveda v romanu osrednjo vlogo počasno, a vztrajno zalezovanje odraslega moškega, tako imenovanega Mlekarja, ki pripovedovalki bolj kot s svojo fizično prisotnostjo grozi s širjenjem govoric, vzbujanjem prepričanja, da sta že ljubimca, kar kmalu mislijo vsi v skupnosti. Torej z nekakšno nesnovno vseprisotnostjo, pred katero »srednja sestra« na koncu ne more pobegniti niti v lastni sobi ali med spanjem, ponoči se začne zbujati in preverjati, če se Mlekar ali »skupnost« slučajno ne skrivata v njeni omari ali pod posteljo. Digresivno preskakovanje med osebnim in družbenim avtorici romana tako omogoči prikazati, kako kolektivni vzorci mišljenja, družbene prakse in prepričanja počasi kolonizirajo pripovedovalkin mentalni prostor, jo potisnejo na mesto popolne nemoči, kjer izgubi nadzor najprej nad svojo družbeno podobo in pojmovnimi kategorijami, nato pa lastnimi telesnimi reakcijami in možnostjo odločanja, dokler enkrat ne – čeprav še vedno ve, da bo to zanjo usodno – stopi v Mlekarjev kombi.

Problemi naše družbe

Ko sem tako še enkrat razmišljal o čtivu prejšnjega meseca, so postale tematske podobnosti precej očitne, prej skrite verjetno zgolj zaradi površnosti, ki pritiče branju na plaži – tudi če se ne bere literarna plaža. Na tem mestu se mi zato zdi vredno vprašati, kaj ta dominantnost neke tematike pove o problemih, ki zaposlujejo sodobno družbo. Moj poletni vzorec sicer ni v nobenem smislu statistično relevanten, a morda dejstvo, da sem jih uspel nenamenoma prebrati enega za drugim, ni nepomembno in mi daje vsaj privilegij ugibanja. In pri tem ugibanju mi je precej pomagal nek, drugače dokaj nepomemben prizor v Malomeščanih.

Najprej se mi je namreč zdelo, da romane najbolj teži problem glasu in molka, vprašanje »Kdo lahko govori?« in celoten sklop, ki sledi: kaj pomeni »povedati svojo zgodbo«, kaj molčati, govoriti v prazno, kako vedeti, kaj povedati? Je dovolj dati glas? Kar je v nekem smislu verjetno res, a ostaja preveč abstraktno. Potem pa sem se spomnil na srečanje med Anjo in istoimensko čistilko na stranišču na FDV-ju. Čistilka Anja se v romanu pojavi že nekajkrat prej, čisti namreč tudi v oglaševalski agenciji, kjer je zaposlena protagonistka, ki pa Anje ne more trpeti. »Blazno me je žalilo, da si s to kreaturo deliva osebno ime. Vse Anje, ki sem jih poznala poleg sebe, so bile elegantne, uspešne posameznice.

Potem pa ta zguba … Ne bi rada zvenela nesramno, ampak dokler ni začela delati pri nas, še nisem videla tako grde ženske. Suhljata, visoka, z dolgimi, skoraj pajkastimi okončinami in redkimi lasmi …« Poleg tega ji zameri tudi razpad afere s sodelavcem Rokom, ki se je zgodil, potem ko ju je čistilka »zasačila« med seksom v kletnih pisarnah firme. Ponovno srečanje na FDV-ju pa je precej drugačno – protagonistka sicer opazi, da je čistilka »enako neprivlačna kot prej«, a doda: »pa vendar jo je obdajala neka avra mirnosti in tihega zadovoljstva, ki je, ko je še delala pri nas, nikoli nisem zaznala.«

Spremembo Anjinega gledanja na čistilko oziroma spremembo čistilke same verjetno lahko naprtamo marsičemu in verjetno moja rešitev ni najbolj očitna, a se mi vseeno razlagalno najbolj zanimivo zdi dejstvo, da je čistilka Anja na FDV-ju dejansko zaposlena (kar vem kot bolj ali manj reden bralec Mladine), v oglaševalsko agencijo pa je bila najverjetneje outsourcana (česar sicer ne morem vedeti, se mi pa zdi precej verjetno). Vzrok čistilkine »avre mirnosti in tihega zadovoljstva« je tako ekonomska varnost. Varnost pa je pojem, ki sem ga iskal, varnost se mi zdi pristen problem sedanjosti, želja po varnosti je skrita sila za vsemi romani. Seveda ne varnost z žičnato ograjo, etnično čistimi nacionalnimi državami, lastništvom orožja in varnostnimi kamerami, ravno takšne populistične rešitve, ki naj bi se zdele pragmatične, pričajo o aktualnosti in nerazrešenosti problema. Podobno velja za vprašanje identitete: izjemno povedno se mi na primer zdi dejstvo, da se internacionalni podmladek nove desnice, ki naj bi svojo politiko gradila v nasprotju z »identitetnimi politikami«, imenuje Generacija identitete. Ali pa, da figure, kot so Jordan Peterson, hkrati svarijo pred identitetno politiko nečesa, čemur pravijo »kulturni marksizem«, in pozivajo k zavzemanju za »zahodno kulturo«, ki ni nič drugega kot kolektivna identiteta.

Potrebujemo ekonomsko varnost

Kakorkoli, ne potrebujemo varnosti (ali identitete), ki jo obljubljajo poenostavljajoče populistične rešitve in koncepcije, ampak predvsem ekonomsko varnost – ki bo ljudem omogočala neodvisnost in možnost načrtovanja prihodnosti –, varnost pred patriarhalnimi in rasističnimi odnosi moči, varnost pred izkoriščanjem v službenih, vsakdanjih in intimnih odnosih. Varnost pred tipi, ki so, kot pravi neka pesem, »pičke«, kar se zdi poanta Malomeščanov. Gotovost, da lahko nekaterim ljudem zaupamo, da nas bodo vključili v odločitve, ki pomembno vplivajo na skupno življenje, da nam bodo povedali, kaj se z njimi dogaja in resno ravnali s tem, kar jim povemo sami, da ne bodo skrivali nezaupanja ali odpora … Posebno kompleksen je tudi preplet varnosti in glasu, po eni strani bi morali biti varni pred besedami drugih, poleg tega pa imeti možnost povedati, kaj si mislimo in kako doživljamo.

Podobno je z identiteto in varnostjo, kar izjemno lepo pokažeta The Silence in Milkman: močna skupna identiteta varuje in lajša reševanje življenjskih problemov, za nekatere precej udobno oblikuje svet v nekaj dokaj enostavnega in samoumevnega, hkrati pa je lahko izjemno nasilna do tistih na obrobju. Romani, ki sem jih bral, je sicer ne tematizirajo, a nas na koncu zagotovo pesti tudi nevarnost okoljske katastrofe, negotovost o obstoju sploh kakršnekoli prihodnosti. Klišejsko bi bilo zaključiti z ugotovitvijo, da »živimo v nevarnih časih« in v resnici ne gre toliko za to kot za neko živo občutenje nerešenega problema, ki nas zaposluje in iz katerega izhajajo romani Normal People, The Silence of the Girls, Milkman in Malomeščani.