AirBeletrina - O pripadnosti in dostojanstvu
Montaža 23. 10. 2018

O pripadnosti in dostojanstvu

 

Prizor iz filma Posledice, na fotografiji Matej Zemljič, Timon Šturbej in Gašper Markun

Filmsko društvo Temporama, ustanovljeno leta 2012, s svojim prvim celovečercem Posledice ni osvojilo le treh vesen (režija, glavna vloga, stranska vloga), nagrade žirije in nagrade občinstva na 21. Festivalu slovenskega filma. Pritegnilo je tudi pozornost širše javnosti, predvsem na račun posebne občutljivosti, s katero na nepretenciozen in nerazčustvovan način razrgne široko polje aktualnih problemov in družbenih stereotipov. Film drži distanco do odvijajočih se osebnih pripovedi, a pri tem ostaja pristen in iskren – na trenutke posledično tudi brutalen. 

Režiser in scenarist Darko Štante, ki zaključuje filmsko režijo na AGRFT, je idejo za scenarij dobil v službi nočnega vzgojitelja v Zavodu za vzgojo in izobraževanje Logatec, kjer se srečuje z obupanostjo težavnih najstnikov in njihovim naprezanjem najti (vsaj začasno) življenjsko alternativo. V Posledicah se najstnik Andrej (Matej Zemljič) zaradi prestopništva, nad katerim so dvignili roke tudi njegovi starši, znajde v vzgojnem zavodu. Tam je postopoma sprejet v skupino fantov, ki jo vodi Željko (Timon Šturbej), vrh in teror zavodske družbe. Pod njegovim vplivom Andrej iz sveta prestopništva vse bolj stopa v svet kriminala, pri čemer je razpet med lastne vrednote in družbeni (Želetov) vpliv.

Pojmi, kot so razumevanje, ljubezen, odgovornost, ki naj bi jih mladostniki potrebovali v prehodu v odraslost, so pogosto preabstraktni, da bi jih lahko udejanjili. V Posledicah je prepad med tistimi, ki ne znajo ponuditi, in drugimi, ki ne znajo sprejeti, še posebej globok. Andrejeva mati trpi, ker sinova podoba ne ustreza njenim pričakovanjem, njegov oče pa ima pasivno vlogo; je resda bolj odprt do Andrejeve drugačnosti, a mu ne zna nuditi opore in bližine, ki bi utegnili sprožiti sinovo notranjo transformacijo. Družinski konflikt lahko stoji sam zase, a je hkrati (mikro)odsev, ki v svoji dejanskosti mnogokrat presega konflikt med materjo in sinom.

Poleg odnosa najstnik-starš je v filmu preigran predvsem odnos najstnik-najstnik pa tudi širši odnos najstnik-družba sovrstnikov. Pri prebijanju proti hierarhičnemu vrhu v vzgojnem zavodu mora Andrej skozi osnovne faze tovrstne integracije: prvi stik-preizkušanje, iniciacija, vstop v družbo in njen način življenja ter delovanje znotraj nje, ki nemalokrat meji na izrabljanje. Največji fokus je v filmu namenjen odnosu med Andrejem in Želetom, kjer je slednji zavodski alfa samec, ki s svojimi zahtevami nenehno preizprašuje Andrejevo moralno integriteto. Da bi se ta priljubil edini družbi, v kateri so posamezniki, kakršen je on sam – »nepoboljšljiv« in »nezaželen« –, se vključi v krajo, zabave, popivanje, drogiranje. Ker je zaljubljen v Želeta, je še dodatno motiviran posnemati njegove vedenjske vzorce in izpolnjevati njegove druge zahteve.

Daleč od tega, da bi bil Andrej do teh aktivnosti rahločuten – a njegova potreba po pripadnosti je toliko močnejša. Želetov krog je edina skupnost, kjer Andrej lahko vidi svojo prihodnost; pa ne zato, ker bi v tem užival, marveč zato, ker edino tam najde prostor za dialog, pa tudi afirmacijo svojega značaja, spolne usmerjenosti in socialnega statusa. Za ceno zadnjega je denimo pripravljen degradirati svoje prijateljstvo s prvim dobrosrčnim zaveznikom, ki ga je spozna v zavodu, saj ta ni  del Želetove družbe. Andrej moči in pretvarjanju da prednost pred iskrenim odnosom. Po skupinskem pretepu in več krajah je njegov osebni etos prvič dovolj čvrst, šele ko se po Želetovih navodilih znajde v položaju, ki nastavi ogledalo pred njegov zdaj že tiranski obraz. Skozi Andrejeve oči družbeno spornega delovanja ne vidimo več kot upor, raje kot klic v sili. Problematika žuriranja in drogiranja ni problematična v tem, ker da gre za samodestruktivnost, marveč ker gre za morda edini prostor svobodnega izraza in umika iz sveta, ki utesnjuje.

Posebna vrednost filma je v podrobnostih, ki problematične najstnike in njihove navade prikažejo v luči, ki je vse prej kot nasilna ali, huje, nečloveška. Andrej se na neki točki vrne domov zgolj zato, da se v zavod vrne s svojo hišno podgano. Andrej ob prihodu v zavod s telefona izbriše fotografijo svoje bivše punce in si namesto nje ogleduje fotografijo svoje ljubljene domače živali. Podgana je bila zanj ideal bitja-zaveznika, saj ga ne obsoja in od njega ne zahteva nič v zameno.

Med generacijami ni nobene komunikacije: odrasli liki so večidel predstavljeni kot hladni in nezmožni vzpostavljanja prostora razumevanja in sprejetosti (za mlade). Tudi najstnice imajo v filmu zelo ozko, tipizirano vlogo, česar pa ni treba razumeti kot nenačrtovanost ali ozkost. Zdi se, da je šlo prej za režiserjevo prepričanje, da bo sporočilo filma učinkovitejše, če fante karseda izolira od zunanjega sveta. Če tega ne bi storil, bi gledali nek povsem drug film. 

Za film je ključna tudi misel filmskega sklada, ki opozarja na problem izobraževalne institucije in vzgojnih zavodov. Starša šolarja, ki trpi, prepustita sodnici, ta pa ga napoti v vzgojni zavod. Če ga prej ni zanimala prihodnost, ki bi mu jo lahko omogočila izobrazba, zdaj nima več nobene prihodnosti, do katere bi se opredelil. Začetek tega propada, če nadaljujemo misel, se zgodi že prej, v izobraževalni ustanovi, v srednji šoli. Sistemski pritiski in premajhen poudarek na učnih predmetih in aktivnostih, ki bi človeku dale veščine in znanja, s katerimi se bo razlikoval od stroja, mladostnika pustijo brez orodij. In kar je še bolj nedopustno: brez časa in sredstev, da bi si jih ustvaril sam. Vzgojni domovi, kjer razpadejo v družini še prisotne strukture in varnosti, pa so nemalokrat kaplja čez rob.

Posledice so doživele premiero na prestižnem filmskem festivalu v Torontu, predvajane pa so bile tudi na drugih mednarodnih festivalih, denimo v Angliji in na Madžarskem. Številni kritiki, domači in tuji, zasluge za to pripisujejo vrhunski igralski predstavi, posebej glavnih igralcev Mateja Zemljiča in Timona Šturbeja, ki sta uprizorila ves izrazni spekter: od največje agresije in impulzivnosti do trenutkov čiste ranljivosti, nežnosti. Natanko to je v filmu ustvarilo dinamiko, ki bi sicer monotonemu prehajanju med prizori, z ene zabave na drugo, utegnila manjkati.

S pronicljivim pisanjem in hitrim menjavanjem prizorov je Štante ustvaril film, ki je tako vsebinsko kot tudi tehnično večplasten. Dodana vrednost k temu je inkorporacija hip-hop in trap glasbe, ki sublimno zaznamuje Želetovo delovanje, v zaključku filma pa ugasne, se izprazni vsebine, gledalec pa ostane sam v tišini in temi, v kateri podoživlja Andrejevo zgodbo. In ravno v tem, kako prepričljivo deluje film kot celota, je iskati vzrok za njegov lokalni in mednarodni uspeh.

 

Posledice (r. Darko Štante) so na ogled v vseh večjih kinematografih po Sloveniji.