Na pričakovanja, da bo dnevnik Cesareja Paveseja, italijanskega pesnika, prevajalca, pisatelja in urednika, nekakšno poročilo o vseh njegovih aktivnostih in obenem odraz burnega časa, v katerem je nastal, lahko že ob prvih vrsticah kar lepo pozabimo. Dnevnik, pisan med leti 1935 in 1950, je predvsem uvid v vsakodnevna premišljevanja umetnika, ki nam prek posameznih datiranih vrstic odstira lastne zamisli, ideje, pa tudi strahove, ljubezni in razočaranja. Nabor tem, ki se jih v svojih razmišljanjih loteva Pavese, je širok in razvejan. V prvih mesecih dnevniškega pisanja se intenzivno posveča poeziji; tako denimo skuša analizirati potek pisanja lastnih pesmi od prvih zasnutkov, vtisov in podob do končnega piljenja verzov. Ukvarja se s pomenom simbolov ter razmerji med formo in vsebino, med naučeno veščino in prirojenim talentom. V dnevnik vključuje premišljevanja o umetnikih, ki jih je cenil in nekatere tudi prevajal, denimo Shakespearja, pa Danteja, Dostojevskega in Joycea.
Pavese je premišljen pisec, mojster jezika, ki kar naprej od nežnih, liričnih pasaž igrivo prehaja k poučnosti kratkih in jedrnatih stavkov. Med posameznimi zapisi vzpostavlja rdečo nit tako, da določene misli bodisi nadgrajuje, jim oporeka ali pa se jih le spominja, s čimer daje vtis, da svoje spomine tudi sam vneto prebira, v njih išče ponoven navdih in še neodkrit smisel. Dnevnik mu daje možnost nadzora nad lastnim življenjem, posamezni datumi pa postanejo iztočnice za vnovično obujanje že preteklih vtisov. Ob vsakem izteku leta sledi tudi krajši povzetek doživetega, ugotovljenega, napisanega in narejenega, njegovi spomini pa tako prav zaradi številnih ponavljanj, prepletov, nekakšnega kroženja idej in zamisli postajajo svojevrstna umetnina.
Razmišljanja o poeziji in literaturi nasploh se kasneje umikajo analizi notranje bolečine, ki muči občutljivega in vase zaprtega, od družbe odtujenega umetnika. V zapisih se Pavese izkaže za izjemno kritičnega, že kar posmehljivega opazovalca sebe in svojega značaja, ki se mu zdi naravnost »beden.« Tako brez zadržkov piše o neuspehih v ljubezni, o občutku lastne nedoraslosti in veliki žalosti ob slutnji, da bo vedno ostal sam in mu v življenju ne bo uspelo doseči zanj najpomembnejših ciljev – osrečiti ženske, si ustvariti družine in jo imeti rad. Ob tegobah zasebnega življenja mu tudi literarno ustvarjanje postaja kljub nedvomnemu uspehu v vse večje breme in napor. Ljubljene izbranke, ki ga kar naprej zapuščajo, načenjajo njegovo samozavest; »nikoli ne moreš kriviti drugega za lastno nesrečo, vedno si odgovoren sam,« večkrat poudari Pavese, ki vse bolj obsedeno prisega na idejo, da se bo nesreča, ki si jo doživel enkrat, ponavljala v nedogled. In ki nato vedno znova kot v šali navrže: »No, zdaj se pa potolaži.«
Eden najpomembnejših italijanskih ustvarjalcev se tako izkaže tudi za enega najbolj žalostnih in osamljenih. Umetnikova razmišljanja so polna pronicljivih uvidov, a ne pretresejo toliko kot dejstvo, da je dnevnik v celoti predvsem izpoved samomorilca, ki se ob pisanju opogumlja za najodločilnejši korak. Življenje je umetnost, ki jo moramo izpeljati v stilu; zakaj bi potem tisto ključno, torej konec, prepustili usodi, se dolga leta sprašuje Pavese, ki nikoli zares ne prikriva dejstva, da se v svetu počuti nekako odveč. »To je končni obračun tega leta, ki se še vedno ni končalo in ki ga tudi ne bom končal. […] Ne bom več pisal,« svoje spomine pomenljivo zaključi Pavese, ki si le dober teden kasneje pripravi preveliko količino uspaval. Žalosten iztek literarnega besedila preraste v žalosten iztek umetnikovega življenja; branje dnevniških zapiskov pisatelja pa posledično še nikoli ni bilo bolj poučno, čustveno – in mučno obenem.
Cesare Pavese: Umetnost življenja. Ljubljana: Beletrina, 2016. 479 strani, 29 €.
