AirBeletrina - O ženskem telesu in materinstvu
Kritika 13. 4. 2022

O ženskem telesu in materinstvu

Fotografija: Pexels

Roman Vsa moja poletja japonske avtorice Mieko Kawakami (1976), letošnje gostje festivala Fabula, je vsekakor intrigantno literarno delo: v zračno, lahkotno, zrahljano, skorajda poetično pisavo so vpletene teme, ki imajo gotovo močno težo za (sodobne) ženske. Skozi dvodelno strukturo knjige se namreč spoprijemamo z vsebinami, ki se tičejo ženskega telesa in njegovega spreminjanja, nelagodnostmi, ki jih to telo prinaša, z vprašanji materinstva in reprodukcije. Pri tem sama zgodba, po svojem bistvu minimalna, odstopa prostor refleksiji, notranjemu monologu, formiranju in razvijanju raznih problematik. V prvem delu skozi dogajalni čas parih dni spoznamo glavno junakinjo Natsuko, ki jo po daljšem času obiščeta sestra Makiko in nečakinja Midoriko. V tem delu Natsuko ni ravno »nosilka« glavnih problemskih vozlišč zgodbe (je fokalizatorka le te, bralstvu ponuja sprotne refleksije, komentarje), to sta predvsem Makiko, ki si želi povečati oprsje in tako sproža debato o transformaciji, (družbenem, simbolnem) položaju, statusu ženskega telesa, ter Midoriko, ki ob odraščanju čuti vse večji odpor do sprememb, ki jo opominjajo, da »postaja ženska«. Drugi del zaide v malce drugačno smer, v ospredju je Natsuku s svojo željo po otroku in s konstantnim premlevanjem, premišljevanjem in odločanjem o tem – porajajo se topike samskih mater, umetnega oplojevanja, reproduktivnih tehnologij, ženske seksualnosti itd. S tem, ko se v središče naracije postavlja morebitno materinstvo, tehtanje le-tega, se roman približa še eni »Fabulini avtorici«, in sicer Sheili Heti, ki smo jo spoznali (tudi) preko romana Materinstvo.

Dnevniški fragmenti oziroma izseki enajstletne Midoriko so eden najbolje izpeljanih, zapisanih delov romana. Le ti so na določenih mestih preprosto vpeti v tekst, prekinjajo sledenje dogajanju, Natsukini retrospektivi, izstopajo s svojo nenadno izpostavljenostjo; sklepamo lahko, da gre za Midorikin dnevnik, saj ta sicer s svojo mamo in teto – po lastni izbiri – komunicira zgolj preko pisanja. Njena tišina kot svojevrsten odpor ter beleženje in preučevanje transformacij mladega ženskega telesa formirajo svojevrsten in poveden komentar o (fizičnih) neprijetnostih, naravnih danostih, ki pridejo z ženskostjo, kar ob določenih momentih spominja na de Beauvoir oziroma nekatere dele Drugega spola. Midoriko z grozo spoznava realnosti reproduktivnega razvoja, zavrača tradicionalna pojmovanja ženskega spola, noče sprejeti, da jo zgolj dejstvo, da bo postala ženska, že pahne v pričakovanje materinstva: »Kadar v knjigah, ki jih berem, nastopa punca, ki dobi prvo menstruacijo (»dobi« je res čudna beseda – saj ni darilo!), vedno reagira tako, da pomisli, ‘uau, zdaj bom pa tudi jaz lahko postala mama’, in je vsa ganjena in se zahvaljuje svoji mami, ker jo je rodila, reče ji: »Hvala, mama, ker lahko zdaj tudi jaz ustvarim življenje.«, ali kaj podobnega. Ko sem prvič naletela na tak prizor, sem bila tako šokirana, da sem ga prebrala dvakrat.« Z vpeljavo prestrašene, nemirne otroške perspektive postane samoumevnost spolnih vlog in praks še bolj vprašljiva, spolna determiniranost se kaže kot polemična (»Zadnjič je med odmorom v šoli ena punca rekla, da bo sigurno imela otroke zato, ker se je rodila kot ženska. Samo zato, ker ti iz tam teče kri, si kar avtomatično ženska«).

Midorikin gnus do raznih telesnih pojavov (menstruacija, rast prsi itd.), njena želja po tem, da bi ostala ista (se pravi, se ne razvijala), je v premišljeni jukstapoziciji s težavami, s katerimi se soočata Natsuko in Makiko – predvsem slednja, ki razmišlja o povečavi prsi. Na ogled imamo tako raznolik spekter težav in situacij, s katerim se soočajo junakinje, pa tudi ženski spol nasploh. Tukaj pridejo pod drobnogled teme (ženske) želje glede lastnega izgleda, prevprašujejo se ideali lepote, izdelani v nekem specifičnem preseku časa in družbe, ki vplivajo na (žensko) samopodobo. Ali je radikalen – estetski – poseg v telo sploh potreben za posameznico, ali ni nekaj ne-varnega in nerelevantnega, so vprašanja, ki se postavljajo Natsuko in Midoriko, hkrati pa tudi samemu bralstvu. Kajti ena izmed prednosti Vseh mojih poletij je ta, da v bistvu ne podaja razlogov svojih likov za pomembne odločitve, ne predstavi njihovega ozadja, temveč nas postavi neposredno v njihovo željo in v postopanje k izpolnjevanju le-te.

Mieko Kawakami Fotografija: Wikipedija

Drugi del romana je po svojem ritmu (še) nekoliko počasnejši od prvega, vztrajno se – skozi Natsukine pogovore, njeno notranjo miselno panoramo – vrti okoli možnosti materinstva, pod kakšnimi pogoji se ženska sooča z njim, kolikšno svobodo, lastnih odločitev ji dopušča. »Vsepovsod, na netu, v knjigah je govor samo o parih. Kje pa smo samski, taki, kot sem jaz, ki nimamo in nikoli ne bomo imeli partnerja? Kdo ima pravico spočeti otroka? Kdo ti lahko odreče to pravico samo zato, ker si brez para, ker si ne želiš seksa?« V romanu lahko beremo te vrstice, ki končno razkrivajo srčiko Natsukinega (notranjega) boja. Ali je zato, ker je samska, brez želje po seksualnem odnosu, obsojena na življenje brez svojega otroka? Vsa moja poletja skušajo razbijati te »tabuje«, v sami sredici z Natsuko, ki si želi otroka brez partnerja ter išče odgovore v klinikah za neplodnost in opcijah samooplodive, razmišlja o anonimnih darovalcih sperme. Iz dialogov z drugimi liki se v romanu oblikujejo različna stališča glede oploditve in reprodukcije, na eni strani najdemo pravico ženske do otroka, njeno svobodo pri izbiri spočetja, njeno samoodločanje o telesu (na neki točki se knjiga celo približa prihodnostim reproduktivnih tehnologij v spregi z žensko emancipacijo, o čemer je razpravljala na primer Shulamith Firestone), na drugi strani pa imamo protiargumente, ki postavljajo pod vprašaj dobrobit otroka, rojenega brez prave zavesti o prednikih, očetu, argumente o moralnosti »nenaravnega« spočetja itd. Zdi se sicer, da nas že sama vztrajnost tega romana z nenehnim vračanjem k eni in isti temi, z razvejanim razpredanjem o Natsukinih odločitvah prej postavlja na »njeno stran« ter skuša razumeti njeno stisko oziroma predvsem borbo vsake ženske v moderni družbi, pri čemer tudi zavrača tradicionalne predpostavke o materinstvu in ženskosti. Vendarle pa so Vsa moja poletja toliko subtilna, da dopuščajo soobstoj drugih mnenj, da bralstva »objestno« ne prepričujejo v »pravilnost« junakinjinega izteka zgodbe. Gre prej za pripoved naracije nekega osebnega boja: uresničenega, pripeljanega do konca.

Kar je še ena izmed dragocenosti romana, je to, da se lotiva tem spola, družine in telesa v presečišču z družbeno sfero; pojav razreda oziroma družbenega statusa ni zanemarljiv. Skozi Vsa moja poletja se namreč Natsuko vselej – v retrospektivi – vrača k svoji preteklosti, k spominom na svoje revno otroštvo, pri čemer so pogosti »opisi« del, ki sta jih s sestro morali opravljati že kot najstnici, da sta lahko preživeli, izpostavljeno je tudi Makikino nenehno garaštvo, da drži sebe in svojo hčer »nad vodo«. V romanu bi lahko tudi našli kritiko prekarnega dela (veliko likov opravlja priložnostna, nestalna dela), pri čemer se izpostavlja ranljivost revnejšega sloja na trgu, v ekonomski sferi, saj so še posebej nezaščiteni in nepreskrbljeni za prihodnost. Skozi tekst se tako vselej vije tudi misel na preživetje v sodobni japonski družbi.

V osnovi je v tem besedilu Mieko Kawakami mogoče vsake toliko zaznati neko temeljno samotnost likov – ki pa jo skušajo na različne načine presegati. Protagonistko večkrat obidejo občutki, slutnje eksistencialne tesnobe, na več mestih se tudi postavljajo vprašanja, zakaj sploh roditi človeka v ta svet in ali je že z rojstvom samim storjeno nasilje nad posameznikom, ki je vržen v neizprosno življenje. Vendar takšne melanholične lege odrivajo sami liki, ki se zatekajo k drugim osebam, premagujejo medosebne prepade ter iščejo bližino: Natsuko jo najde v sestrstvu, predvsem pa – navsezadnje – v samem otroku. Takšna igra kontrastov, prikazovanje amplitud življenja, je še dodatna kvaliteta Vseh mojih poletij. Vse teže različnih eksistenčnih situacij in odločitev, ki jih upoveduje, vseh ran, ki jih izkusijo liki, tudi ne podaja na zapleten, preveč kompleksen način: z vsem tem se soočamo skozi lahkotno, »dostopno« tapiserijo pisave, z razrahljanimi odtenki temine in svetlobe. Tegobe junakov in polemike, ki jih prinašajo s sabo, se nam tako še posebej približajo, nenehno smo z njimi v razgibanem, dolgem pogovoru. Ne le branje za vsa naša poletja, ampak tudi za vse ostale letne čase.

Mieko Kawakami: Vsa moja poletja. Beletrina, prevedla Nina Habjan Villarreal in Domen Kavčič. Ljubljana 2022. Knjigo lahko kupite na tej povezavi.

 Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.