AirBeletrina - Ob poslušanju pevke z glasom pragozda smo dobili vse to
Panorama 8. 6. 2020

Ob poslušanju pevke z glasom pragozda smo dobili vse to

Portret Jeanne Douval, ki je delo Édouarda Maneta, iz leta 1862.

Najprej jo vidimo sedeti ob oknu, v razkošni pariški restavraciji. Oblečena je v svileno obleko v barvi breskve, s svetlo modrim pasom, ki se ujema z njenim klobučkom. Baudelairov založnik, August Poulet-Malassis, je presenečen nad njenih videzom. Videl jo je že na sodišču, ko so obsodili pesniško zbirko Rože zla (1857), vendar se mu tedaj niti približno ni zdela tako elegantna. Na kosilo jo je povabil, ker si je domišljal, da jo lahko prepriča v ponovno združitev »z njunim skupnim prijateljem, ki je velik umetnik. Sprašujem se, če se zavedate, kako pomembni ste zanj,« izreče založnik Poulet-Malassis, ki si želi, da bi Charles Baudelaire po finančnem zlomu, ki ga je založniku prinesla izdaja pesniške zbirke Rože zla, dopolnil že obstoječo knjigo ali pa začel pisati novo.

Jeanne Duval, ki je bila dvajset let Baudelairova ljubimka, in ki je navdihnila nekatere pesmi iz zbirke Rože zla, naroči drago vino, majonezno solato in želvjo juho, nato pa se, ko ji založnik ponudi odplačilo nekaterih dolgov in plačilo najemnine, začne na ves glas smejati. Denarno ponudbo, vendar z drugačnimi nameni, je Duval prejela od Baudelairove matere. Caroline Aupick je Jeanne Duval ponudila precejšen znesek, da bi Baudelaira za vselej zapustila. James MacManu v knjigi Black Venus (Črna Venera, Duckworth Overlook, 2015) omenja, da so skoraj vsi Baudelairovi biografi obsodili Jeanne Duval, ki naj bi uničila velikega pesnika. Med drugim naj bi ga varala z njegovimi prijatelji, zapravljala njegov denar in mu dostavljala opij. MacManus, sicer tudi urednik literarne priloge Times Literary Supplement, gre po sledeh Baudelairove največje biografinje, dr. Enide Starkie, ki je leta 1958 o Jeanne Duval zapisala: »Nihče je nima pravice soditi, še posebej, če jo je Baudelaire razumel in ji odpustil.« Po besedah Starkiejeve je o Jeanne Duval najbolje razmišljati kot o mladenki, kakršna je bila v cvetu svoje mladosti v hotelu Lauzun, ko je v Baudelairu vnetila strast in tako navdihnila cikel čutnih ljubezenskih pesmi.

»Surovo gorivo kulturnega stroja«

Roman Črna Venera recimo, da sicer z nekaj dodatki – pričanje Jeanne Duval na sodišču in razkrinkanje hipokritskega državnega tožilca ter pošiljanje prijateljice v Ameriko ob koncu – sledi biografskim dejstvom, izpusti pa nekaj ključnih momentov. Prvi je, da je Jeanne Duval čustveno energijo trošila za moškega, ki je svojo energijo »sublimiral« v poezijo, kar pomeni, da je ljubezen ženske še vedno »surovo gorivo kulturnega stroja«, kot to poimenuje ameriška feministka Shulamith Firestone. MacManus je zgodbo sicer zgradil psihoanalitsko, torej v smislu, da je Jeanne Duval nadomestila ali pa zapolnila praznino, ki jo je Baudelaire občutil, ko se je njegova mati vnovič poročila. Pri tem pa spregleda arhaični izvor rasizma in negrofobije. Jeanne Duval namreč tudi v MacManusovem romanu predstavlja halucinantno seksualno moč: Kreolka, verjetno iz Haitija, pankrtski otrok črnske sužnje in belega plantažnika, ki je po haitijski revoluciji 1804 zbežal v Združene države, je Baudelaira očarala s svojimi lasmi, velikimi temnimi očmi in veliko zadnjico.

Kolonialni imaginarij 19. stoletja nam bolj približa Angela Carter s kratko zgodbo Črna Venera iz leta 1985. Carterjeva dekonstruira pesnikov odnos do muze: »Mogoče je reči ne toliko, da Jeanne ni razumela lapidarnosti, vznemirljivosti ljubimčeve poezije, temveč, da ji je predstavljala večno muko. Ure in ure ji je recitiral svojo poezijo, ona pa je ob njej trpela, besnela in preklinjala, saj je njena gostobesednost zanikala njen jezik.« Baudelairova muza torej ni več frivolna in predrzna nevednica, kar onemogoča pristno srečanje med likoma in njuno razmerje prezentira kot razmerje moči. V izteku zgodbe muza preživi Baudelaira, proda njegove knjige in pesmi, ki jih je našla v njunem skupnem domu, ter odpotuje na Karibe, kjer sifilis, ki ga je dobila od Baudelaira, prenaša naprej na tamkajšnje kolonialne uradnike. Baudelairove Rože zla torej živijo dalje, seveda na način pisanja, pa tudi preživelega telesa Jeanne Duval. Medtem ko Baudelairovo pisanje potencialno širi estetiko kolonialne domišljije, Baudelairov virus tiho oplaja jedro parazitske »kolonialne uprave«. Carterjeva s tem, ko je opozorila na zgodovino in raziskala rasne, spolne in razredne razlike med Baudelairom in Jeanne Duval, piše ne samo o Baudelairu, temveč tudi o tradiciji, iz katere izhaja.

Brisanje in odrivanje rasnega nasilja

V Franciji dejansko obstaja zelo dolga tradicija brisanja in odrivanja rasnega nasilja v polje tistega, česar ni vredno kazati, vedeti ali razkrivati. Achille Mmebe v knjigi Kritika črnskega uma (slovenski prevod 2019) poudarja, da francosko logiko rasnega razvrščanja v več pogledih določajo tri značilne poteze. Prva poglavitna poteza je nepripravljenost videti ter praksa zakrivanja in zanikanja. Druga je praksa predelovanja in zakrinkavanja, tretja pa frivolnost in eksotizem. Charles Baudelaire in Jeanne Duval sta se srečala leta 1842 in verjetno je, da je za njuno razmerje vedela tudi Baudelairova mati Caroline Aupick. MacManus ju v svojem romanu prikaže kot tekmici. Sugerirano je, da ideja ljubimke, ki z drogami uničuje ljubimca (čeprav naj bi Bauldeaire užival opij že pred njunim srečanjem), prihaja od matere; čeprav v romanu ni jasno izrisano, čemu mati zavrača Jeanne Duval, je mogoče sklepati, da ima težave z njenim poreklom. Verjetno je tudi, da je Caroline Aupick potomka razsvetljenske misli, za katero je značilna dialektika odmika in brezbrižnosti do vprašanja suženjstva.

Tako kot so na primer razsvetljenci metaforizirali tragične dogodke v zvezi z divjaki, ki so, seveda v produktivnem smislu, omogočili moderno evropsko družbo, tako so črnega sužnja razvrščali v polje nepredstavljivega, in kot pravi Mbembe, tistega, o čemer nočemo ničesar vedeti. Še nesorazmerno nedavno je bilo črnca bodisi v slikarstvu bodisi v gledališču treba našemiti v orientalski kostum, turban in perje, široke hlače ali oprijeta zelena oblačila. Prav tako je »črna lepota« pri Baudelairu, kar povzemata tako MacManus kot Angela Carter, povezana z omembami njenega vitkega sladostrastja, golih prsi, zadnjice in perja okrog bokov, s satenastimi spodnjicami ali brez njih (to sicer velja ne samo za Jeanne Duval, temveč tudi za Afričanko Dorothee, ki jo je Bauldeaire srečal leta 1841). Črnka je eden od najplodnejših virov pesnikovega umetniškega ustvarjanja in tako je tudi v MacManusovem romanu; posledično je Jeanne Duval predstavljena kot svojevrstna mešanica ravnodušne, na vse pripravljene in pokorne ženske, ki spodbuja fantazmatske nagone francoskega moškega, ter hrati upornice, ki Baudelaira tretira kot neškodljivega lunatika, ki se uresničuje na način verzificiranja.

Čeprav Baudelairovo (neuspešno) potovanje v Indijo leta 1841, kamor ga je poslal njegov očim, v kasnejših adaptacijah in literarnih pretvorbah ni omenjeno, je vseeno očitno, da si je Baudelaire ob Jeanne Duval samega sebe predstavljal kot belega raziskovalca na skrajnih mejah civilizacije. Z njeno pomočjo je torej odkrival »divjake in se z ljubezenskimi odnosi z eno ali več njihovimi ženskami mešal mednje sredi pokrajine z zasidranimi ladjami, v tropskem kraju z bleščečimi palmami in vonjavami čezmorskega cvetja.« Baudelaire seveda ni bil edini; znano je, da so od 19. stoletja črnce dopuščali na dvoru, v salonih, v slikarstvu, v gledališču. Kot je poudarila Sylvie Chalaye v knjigi Du Noir au nègre. L’image du Noir au théâtre (1550-1960) iz leta 1998, so »zabavali svetovljanske družbe, vnašali nekaj eksotičnosti v zabave galantnih družb, kot lahko vidimo pri slikarjih iz tistega časa: Hogarthu, Reynoldsu, Watteauju, Lancretu, Patru, Fragonardu, Carmontellu«. Rasizem francoske vrste je bil hoteno razuzdan in frivolen ter je kazal brezskrbnost in lahkomiselnost družbe, ki ni hotela ugledati »strahovitega gnojišča, ki se skriva pod pozlatami in škrlatom«.

Portreti

Baudelaire sam je narisal kar nekaj portretov Jeanne Duval; eden od bolj znanih portretov je sicer verjetno Manetov portret iz leta 1862. Na njej je Jeanne Duval upodobljena v sedečem položaju, z majcenimi stopali in v beli obleki, ki zavzame skoraj celotno površino slike. MacManus je v svojem romanu ta portret, ki so ga menda navidihnili španski zgledi (Velázquez in Goya), komentiral, češ da je seksualnost temnopolte lepotice tu povsem degradirana, medtem ko je znano, da je bila Jeanne Duval v tem času, na kar kaže tudi rahlo napeta drža in zabrisane obrazne poteze, že resno bolna. Jeanne Duval je sicer upodobljena tudi na sliki Slikarski atelje: Resnična alegorija, ki povzema sedem let mojega umetniškega in moralnega življenja Gustava Courbeta iz leta 1855. V desnem kotu slike vidimo pesnika in njegovo ljubico. Leta 1855, ko je Curbet sliko še ustvarjal, sta se Baudelaire in Duval sprla, menda, ker je imel slikar razmerje z njo. Baudelaire je prosil prijatelja, naj Črno Venero odstrani s kompozicije. Courbet je naredil, kot mu je bilo naročeno, in njeno podobo prekril z barvo, a je nekaj let kasneje izstopila skozi barvni madež in se ponovno pojavila na sliki.

Takšna odsotna prisotnost je Jeanne Duval doletela še v mnogih njenih tranformacijah. Kot poroča Mbembe, Apollinaire v pesnitvi Reine noire (Črna kraljica) črpa iz istega pesniško eksotičnega vira, pri čemer spaja lepoto, goloto, čutnost. Beli zobje, temno krzno, modrikasto telo in pokončne prsi so značilnosti njegove črnke. Tu je še Matissova Haitijka iz leta 1943, ki obljublja radostno čutnost, pa Picassove Avignonske gospodične iz leta 1907, ter »njihovo namigovanje na fantazmo goltajoče črne ženske seksualnosti«; v francoskem eksotičnem imaginariju je gotovo prav osebnost Josephine Baker utrdila obliko predrznega, brezskrbnega in razuzdanega rasizma; znan je »bananin ples« iz leta 1925, ki ga je prvič odplesala v klubu Flies Bergere. Opis dveh prizorov, ki ju je skupina Josephine Baker odigrala na pariški vaji v dvajsetih letih 20. stoletja, lepo povzema tovrstni rasizem: »Ne razumemo njihovega jezika, ne poskušamo najti povezave med prizori, a pred našo očarano domišljijo se vrsti vse, kar smo prebrali, pustolovski romani … pokrajine s plantažami, otožno petje kreolskih dojilj, vsa črnska duša s svojo živalsko krčevitostjo, otroškimi radostmi, žalost suženjske preteklosti, ob poslušanju pevke z glasom pragozda smo dobili vse to.«