Po tistem, kar sem napisal o nadaljevanki Jezero v članku z naslovom Tiha voda: Jezero in ne-triler, lahko z veseljem povem, da so ustvarjalci nadaljevanja z naslovom Leninov Park upoštevali mojo kritiko in odpravili težavo, opisano v članku: da je za triler nadaljevanka Jezero izjemno nevznemirljiva. Z veseljem sem pogledal Leninov park in doživel vsaj nekaj trenutkov pristne angažiranosti, skrbi glede zaključka zgodbe – skratka, vznemirjenje.
Toda ne ravno veliko vznemirjenja. Za policijsko proceduralno nadaljevanko je tempo še vedno počasen in enakomeren, brez presenečenj ali zapletov. Tudi razkritje morilca ni bilo izvedeno s trenutkom »hevreke«, značilnim za Osumljenih pet, ki ga pričakujemo od zvijač ameriške in britanske produkcije. Že v redu: velik korak naprej se mi zdi že to, da lahko rečem, da mi je srce ob gledanju nekaterih prizorov Leninovega parka utripalo hitreje kot pri striženju nohtov pred gledanjem, vsekakor pa bolj kot kadarkoli med gledanjem Jezera. To je slovenska televizijska drama, pri kateri sem bil najbolj zatopljen, čeprav je do te zatopljenosti prišlo le v razpršenih trenutkih in ne skozi vso serijo, ne s stopnjevanjem.
Kot izkušen pisatelj, med drugim tudi avtor nekaj scenarijev, gledam nadaljevanke, kot je Leninov park, skozi pisateljske oči in razčlenjujem vsako epizodo. To je profesionalna deformacija, ki jo le stežka »izklopim«. Članek, zaradi katerega prejmem največ pošte, sem napisal za The Atlantic. V njem sem razčlenil format skoraj vseh situacijskih komedij, iz minute v minuto, ki so jih kadarkoli predvajali na televiziji. Zato v svoji analizi nadaljevanke Leninov Park izpostavljam tisto, za kar menim, da sta scenarist in režiser naredila dobro, pa tudi tisto, za kar menim, da bi lahko bilo narejeno bolje.
Kaj mi je bilo všeč
Najbolj hvalevredni v tej nadaljevanki so bili trenutki napetosti. Ti so v slovenskem filmu in televiziji tako redki, da so postali predmet šal. Ne mojih, slišim jih od vseh, s katerimi se pogovarjam o tej temi, ki niso režiserji, pa še celo od nekaterih režiserjev. In v Leninovem parku so izvedeni izredno dobro.
Najboljši del nadaljevanke je zadnji trenutek druge epizode, ko mladega, odvratnega neonacista Ignaca Jakina, do katerega smo gledalci začutili odpor v trenutku, ko se je prvič pojavil, napade tolpa neonacistov. Za to je zaslužen genialni režiser Klemen Dvornik, saj se prizor odvija povsem brez dialoga. Ko Ignac hodi po betonskem hodniku in mreži stopnic, vidimo okoli njega obritoglavce, ki mu počasi, metodično sledijo. Ignac postaja vse bolj živčen, mi pa postajamo živčni zanj. To je še posebej impresivno, saj nas je v tem trenutku režiser nagovoril, naj spremenimo svoje mnenje (pa čeprav samo za ta prizor) in začutimo skrb, kaj se bo zgodilo s tem osovraženim likom. To je težko doseči in je vredno pohvale. Ko ga končno napadejo – in domnevamo, da tudi ubijejo – čutimo do njega sočutje. Takoj ko je v naslednji epizodi razkrito, da je Ignac preživel, ga ponovno ne maramo. Kapo dol tudi igralcu, ki je igral Ignaca. Zapisal sem »igralcu«, ker v špici nisem zasledil njegovega imena. Google mi ni v veliko pomoč, pravkar pa sem si znova in znova ogledal špice vseh treh epizod ter opazil, da je na koncu vsake epizode navedenih le nekaj igralcev, kar je precej nenavadno. Kot da je nekdo pozabil v špici navesti vse igralce. Kdorkoli že si, igralec, ki je upodobil Ignaca, dobro opravljeno delo! Kdorkoli pa je naredil špico: nenavadna odločitev!
Še en dober trenutek je pri dramatičnem vrhu, ko radovedna lastnica (ki je navedena v špici – ne vem, zakaj je ona navedena, drugi pa ne) klepeta z zlobnežem, nas pa skrbi, da bo prepoznala Tino … kar se seveda zgodi in vodi k končnemu obračunu. To je bilo dobro izvedeno, še zlasti zato, ker se zgodi povsem na koncu, ko odhaja, ko gledalci pa že mislimo, da katastrofe ne bo.
Kaj bi lahko bilo boljše
Zmedla me je najbrž režiserjeva odločitev o obremenilni fotografiji Tine in Tarasa. Veliko je bilo govora o fotografu, ki je slikal policijska partnerja in ljubimca, in o fotografijah, ki so jima povzročile težave pri šefu in ki so bile poslane Tarasovi ženi. Toda fotografija, ki naj bi bila najbolj obremenilna, ni ravno kočljiva. Prikazuje le Tarasa, ki se nekoliko zaskrbljen nežno dotika Tininega lica. To bi lahko zelo preprosto obrazložila: Tina ima trepalnico v očesu, Taras pa ji pomaga. Ali pa kot platonsko naklonjenost mentorja do varovanke. Fotografija preprosto ni tako problematična, da bi lahko povzročila zaplete. Fotograf bi lahko bolj izpostavil njuno ljubezensko afero. Tako pa se čudimo, kako je lahko tako nevznemirljiva fotografija povzročila takšne težave.
Moj glavni očitek pa je pomanjkanje tridimenzionalnosti pri likih, zlasti pri sekundarnih likih, pa tudi pri Tarasu in Tini. V treh delih televizijske nadaljevanke, ki je skupaj tako dolga kot celovečerni film, je veliko priložnosti za upodobitev resnično globokih, nepozabnih in edinstvenih likov, takih, ki jih je nemogoče zamenjati z drugimi, saj imajo individualne lastnosti in posebnosti. Ta nadaljevanka je sestavljena iz dvodimenzionalnih likov. Najbolj razvit lik je Brajc, predebel, bradat, verižni kadilec, osoren, zabaven in vsaj malce všečen detektiv iz Tinine in Tarasove ekipe. Vidimo ga v njegovi zanimivi, negenerični hiši, kako se ukvarja s svojim psom (več o psu kasneje), kako peče čevapčiče in igra nogomet z otroki. Velike zasluge gredo igralcu, da je lik bolj resničen in všečen kot katerikoli drug v nadaljevanki.
Ostali liki so leseni. Zdi se, kot da nimajo posebnih značilnosti, manerizmov, zaradi katerih bi lahko izstopali. Način govora, videz, navade – pisatelj ali igralec lahko uporabi tako veliko stvari. Na žalost se tudi oba glavna lika zdita dvodimenzionalna. Fant Tine Lanc je slikovit – mlad hipsterski gurman z makedonskimi koreninami –, a Tina je povsem generična. Oblači se generično, govori generično in nima niti ene posebne oprijemljive lastnosti, hobija ali navade. Taras je zanimiv, ker je Sebastijan Cavazza sam po sebi zanimiv in ker njegov glas čudovito, čeprav težko razumljivo, baritonsko bobni. Nekaj elementov njegovega značaja mu daje globino, recimo da ne kadi in ne pije, kar je v Sloveniji in med policisti malce nenavadno. Vendar je težje doseči tridimenzionalnost lika na podlagi nečesa, kar ne počne, kot pa tako, da pokaže, kaj počne. Poleg tega je tudi tekač (menda – ob gledanju Cavazze med tekom v nadaljevanki je zelo jasno, da Cavazza sam ni tekač, in zaradi njegovega nerodnega teka je bilo težko verjeti, da njegov lik, Taras, teče). Premlevanje primerov med tekom ni najbolj prepričljiva navada, ki jo pripišeš glavnemu junaku.
Moja zadnja kritika leti na Robija, Brajčevega nemškega ovčarja, ki izgine v prvi epizodi in je pogrešan do konca. Robija lahko opazujemo, kako se pojavlja v različnih prizorih v nadaljevanki, s čimer nas spominjajo, da je pogrešan. Mislil sem, da s tem polagajo temelje za dejstvo, da bo njegovo izginotje postalo ključen element zapleta ter morda celo pripeljalo do rešitve primera. Bil sem razočaran, ko se to ni zgodilo. Zdelo se je kot napačna uporaba premetene rdeče niti, hkrati pa me spomnilo na pravilo pisanja scenarijev, ki mu pravimo Čehova pištola: »Če je v prvem dejanju na odru pištola, mora do tretjega dejanja nekdo z njo streljati.« V tem primeru je pištola pogrešan pes, za katerega nas dogajanje redno opominja, da je pogrešan. Vendar to nikoli ne postane pomembno. Čisto na koncu zadnje epizode, ko je primer rešen, in pravzaprav v samem zaključku, vidimo, da so Brajčevi kolegi našli njegovega ljubljenega Robija in da sta ponovno združena. Prizor je simpatičen in izvabi nasmeh, vendar je postranskega pomena, saj ni pomemben za zgodbo. Zdelo se mi je neposrečeno.
A navkljub godrnjavim pritožbam sem užival v nadaljevanki. Če se vam ta članek zdi kot blaga pohvala, naj ponovim: to je najboljša slovenska televizijska drama, kar sem jih videl, zahvaljujoč trenutkom napetosti. Čeprav sem želel, da bi imel Robijev pogrešan pes večjo vlogo, sem cenil šalo, ko se ob ponovnem srečanju v ozadju zasliši glasba iz filma Sreča na vrvici.
Upam, da se ista ekipa vrne s še kakšno nadaljevanko, saj je vsaka naslednja boljša. Še malce več trenutkov napetosti, nekaj presenečenj in še kakšna karakterna posebnost, pa smo tam.
