Živimo v času precej velike občutljivosti za politična, verska, rasna, spolna vprašanja, pa tudi vprašanja, povezana z mentalnim zdravjem, telesnim izgledom itd. Marsikaj, kar je bilo nekoč sprejemljivo, danes ni več. Založniki in avtorji so zaradi vsebine knjig, ki jih izdajajo, pogosto tarča takih ali drugačnih obtožb. Zato so nekatere založbe v tujini uvedle t. i. občutljivostne bralce (sensitivity readers), ki jim iz rokopisov pomagajo odstranjevati nekorektno, neprimerno, žaljivo, stereotipno ali netočno vsebino. Gre za posege v besedilo, ki dvigujejo veliko prahu – nekateri menijo, da gre za cenzuro in pogrom nad svobodo govora, drugi pa menijo, da so občutljivostni bralci koristni, ker so z njihovo pomočjo knjige boljše, liki bolj pristni, potek dogajanja bolj verjeten, škodljivi stereotipi in žaljivi izrazi odstranjeni itd. Lahko bi rekli, da so občutljivostni bralci posebni uredniki, ki pisatelju ali uredniku predlagajo, kaj je primerno v nekem določenem kontekstu in kaj zveni realno ali pa nerealno.
Praksa občutljivostnega branja je v tujini prisotna že kar nekaj časa, večinoma gre za ljudi, ki niso stalno zaposleni, temveč sodelujejo projektno, honorarno. Kot smo ugotovili v pogovoru z uredniki, jih založbe v Sloveniji (še) nimajo. Zakaj je tako, ni povsem jasno – morda smo manj občutljivi pri določenih vprašanjih (ali pa izdamo manj knjig o teh temah), morda računamo, da imamo bolj izobražene bralce, ki znajo kritično razmišljati in bodo znali sami presoditi, kaj je prav in kaj narobe, morda pa je problem v tem, da je v Sloveniji že tako zelo omejen kader, ki se ukvarja z izdajo posamične knjige in si založbe še dodatnega bralca ne morejo privoščiti. Slovenski uredniki morajo velikokrat opraviti delo, ki ga v tujini opravljajo uredniki s specifičnimi znanji.
Pisateljica in urednica pri založbi Litera Gabriela Babnik k temu dodaja, da najemanje specializiranih urednikov, dodatnih svetovalcev, pravzaprav tudi pri nas ni tako neobičajno. »Vsekakor je dobro, da se področje knjige profesionalizira in s profesionalizmom mislim ne samo na uredniško delo, ki je v zadnjih letih spet poudarjano, pač pa tudi na dodatne posvete v procesu nastajanja knjige, posebej ko imamo opravka z občutljivo temo,« še pravi Gabriela Babnik.
Cenzura vs. občutljivostno branje
Eno od vprašanj je, kakšno je razmerje med občutljivostnim branjem in cenzuro. Urednica Beletrine Špelca Mrvar pravi, da tega dvojega ne moremo enačiti. »Problem izhaja iz dejstva, da nekateri ljudje večinoma ne vedo natančno, kaj občutljivostni bralci pravzaprav počnejo: na splošno bi lahko rekli, da opozarjajo na mesta v besedilu, ki ne delujejo resnično, na fiktivne situacije, ki bi se v določeni skupnosti dejansko težko zgodile, kot je opisano, ki torej niso prepričljive, na podatke v besedilu, ki so napačni, na mesta, ki so za določeno skupnost lahko žaljiva ali ki so stereotipizirana. V tem smislu so tu zato, da avtorjem oziroma avtoricam pomagajo k večji pristnosti besedila oziroma prispevajo k večji umetniški vrednosti besedil. Občutljivostni bralci torej nimajo moči, ki bi jim dovoljevala spreminjanje besedil, prispevajo le določene komentarje in pomisleke, ki jih potem avtor ali avtorica oziroma založba upoštevajo ali pa ne,« pravi Špelca Mrvar.
Primer Roalda Dahla
Morda se občutljivostno branje nekaterim zdi problematično tudi zato, ker ga uporabljajo pri reviziji zelo popularnih klasičnih del. Eden od primerov je popravljena izdaja del Roalda Dahla založbe Puffin Books, ki je del Penguin Books. Spreminjali so besede, ki opisujejo raso, spol, fizični izgled in tako naprej. V praksi to pomeni, da so zamenjali celo besede, kot je debel (fat) in grd (ugly).
Mnenje Špelce Mrvar: »Razprava o občutljivostnih bralcih se je vnela predvsem ob novi izdaji Roalda Dahla, vendar je šlo v tem primeru za ponesrečeno ravnanje z besedilom, ‘krivci’ pa niso bili občutljivostni bralci – najdemo lahko nekaj strokovnih prispevkov, ki to obravnavajo; popravki preprosto niso bili premišljeni, ravnanje z besedilom ne dovolj natančno, Dahlu, ki je bil vse svoje življenje odkrit antisemit, se je na neki način odvzelo avtentičen glas, zato je to skrajno ponesrečen primer, ki pa se ga ne bi smelo jemati kot primer ponazoritve tega, kaj počnejo občutljivostni bralci.«
Urednik leposlovja pri Mladinski knjigi Andrej Ilc je podobnega mnenja: »Roald Dahl je odličen primer, česa se ne sme delati. To je spoznala tudi založba, ki je posodobitve izdala, vendar naj bi se v novejših ponatisih vrnili k prejšnjim izdajam. Vsi vemo, da je Dahl podal kar veliko število spornih izjav in tudi v njegovih knjigah najdemo stvari, s katerimi se ne strinjamo. Pa vendar to nikoli in nikdar nikomur ne daje pravice, da po vsebini prostovoljno čečka. Sploh v primeru avtorja, ki ni več živ, da bi lahko dodal svoje mnenje.«
Medije so napolnile tudi zgodbe o spreminjanju besedil Bondovih dogodivščin in napovedane spremembe v delih kraljice detektivk, Agathe Christie. Odziv javnosti, pa tudi svetovnih pisateljev je bil buren, saj se je pojavilo jasno vprašanje: kje so meje? Kdo bo postavil meje sprejemljivega pri tovrstnih revizijah? Kdo bo veliki odločevalec?
Vloga medijev pri napihovanju »problematičnosti« občutljivostnega branja
O vlogi medijev pri problematiziranju občutljivostnega branja je spregovoril Aljoša Harlamov, urednik Cankarjeve založbe: »Zdi se mi, da se slovenski mediji neprimerno več ukvarjajo z možnostjo nečesa, z zelo omejenimi pojavi, medtem ko ignorirajo sistematično, takorekoč oblastno, skorajda totalitarno cenzuro.« Primer Roalda Dahla zelo izpostavljajo, so pa res problematične stvari, o katerih ne pišejo: »V ZDA so namreč na črnih listah šolskih in javnih knjižnic številne knjige, ki govorijo o LGBTQ+ skupnosti, o transseksualnosti, o sistematičnem rasizmu, o neprijetnih plateh ameriške zgodovine … Te knjige so konservativna ‘gibanja’, večinoma s prikrito podporo politike, vrgla s polic, s seznamov branja, iz šolskega kurikuluma itd., pa o tem ne poslušamo vsak dan in tega ne povzemajo številni naši mediji.«
V teksaških zaporih so denimo prepovedane knjige Igra prestolov, Živi mrtveci, Monthy Python, pa tudi Barva škrlata Alice Walker. Pa niso problematični le zapori, še bolj so problematične šole po Ameriki, saj je seznam prepovedanih knjig v šolskih knjižnicah v tem šolskem letu dolg že 1.477 knjig. Problematično je, ker ta številka vsako leto naraste. Prepoved se nanaša predvsem na LGTB+ in rasno tematiko, vendar pa v večini navaja druge razloge za prepoved, kot so pretirana uporaba nasilja (fizičnega, spolnega), najstniška nosečnost, splav, spolni prizori, rasizem, žalovanje in smrt.
S čim bi se občutljivostni bralci lahko ukvarjali pri nas
Knjige so vedno razburjale javnost, v prejšnjih stoletjih je bila tudi pri nas prisotna cenzura, sežiganje knjig, seznami prepovedanih knjig. A bolj kot daljna je zanimiva bližnja preteklost – knjige, ki so iz takih ali drugačnih razlogov izzvale slovensko javnost in s katerimi bi se morda, če bi pri nas imeli občutljivostne bralce, ti ukvarjali. Poiskali smo nekaj primerov.
Leta 2011 je javnost razburil izbor knjig za Cankarjevo priznanje. Učenci 8. in 9. razreda osnovne šole so morali predelati knjigi Na zeleno vejo Andreja Predina in Oči Andreja Makuca. Prva se je zdela mnogim sporna zaradi kletvic, ki jih v besedilu kar mrgoli, druga zaradi nazornih prizorov mučenja živali. Leta 2018 je veliko prahu dvignila knjiga Jiřija Bezlaja Evangelij za pitbule, ki je dobila priznanje zlata hruška, nekateri literarni strokovnjaki pa so opozarjali, da gre za problematično delo, polno vulgarnih opisov spolnosti, ki legalizira spolno zlorabo otroka, spolne fantazije odraslih pripisuje otrokom itd. Skratka, povsem neprimerno se jim je zdelo, da knjigo priporočajo mladim bralcem. Pred dvema letoma se je nekaterim zdel sporen izbor nacionalnega projekta Rastem s knjigo, v okviru katerega so slovenski sedmošolci in dijaki prvih letnikov brezplačno dobili knjigo Jaz sem Andrej Vinka Möderndorferja. V njej naj bi bila na pozitiven način predstavljena osnovnošolska spolnost. Leta 2018 pa je nekatere razburila knjiga Janje Vidmar Elvis Škorc, genialni Štor, očitali so ji vulgarni jezik in popredmeten odnos do žensk.
Očitno je, da se pri nas polemike okoli primernosti oziroma neprimernosti vnamejo predvsem pri knjigah, namenjenih otrokom in mladini. Večinoma kritiki glavnega problema ne vidijo v sami knjigi, temveč v tem, da knjige z neprimerno vsebino na razne načine pristojne inštitucije promovirajo in ponujajo v branje mladim, ki jim te knjige pravzaprav niso namenjene, skratka da je nekdo zgrešil pri ciljni publiki.
Imeli pa smo tudi primer, ko so se leta 2009 užaljeni počutili policaji, in sicer zaradi izrazov, s katerimi so v knjigi Čefurji raus! Gorana Vojnovića poimenovani predstavniki tega poklica. Avtor je bil zaslišan, a je bil primer kmalu ustavljen, saj so pristojni organi sprejeli argument, da sporne izraze izreka fiktivni lik in da je to del literature. Imeli smo tudi dolge sodne procese zoper dva avtorja (Matjaž Pikalo, Breda Smolnikar), ker so posamezniki trdili, da zgodbe govorijo o njih oziroma njihovih starših in so se zaradi tega počutili prizadeti.
Kakšna bi bilo mnenje občutljivostnih bralcev, če bi jih imeli in če bi prebrali te knjige, lahko samo ugibamo, verjetno pa bi se del polemik, ki so se dogajale v javnosti, prenesel na uredništva založb. Zelo verjetno pa poskusi spreminjanja besedil v našem kulturnem okolju ne bi bili dobro sprejeti.
Stanje v Sloveniji: Koliko v besedila posegajo uredniki?
In kakšna je praksa pri slovenskih založbah? Kako se lotevajo vsebin, ki bi lahko bila sporne?
Jelka Ciglenečki, glavna urednica založbe Goga: »Naša občutljivost se skozi obdobja spreminja. To se dobro vidi pri pravljicah, ki sta jih že brata Grimm prilagajala občinstvu – pravljični motivi v starejših zbirkah so lahko skoraj neprepoznavni in neprimerni za današnje otroke. Pred kratkim so pri Gogi izšle baročne pravljice, ki jih je zapisal G. Basile, znani motivi so potopljeni v kri in erotiko. In čeprav so klasični avtorji lahko polni obscenosti, samo spomnite se vrhuncev renesančne literature, bi bilo več kot neprimerno, če bi jih skušali popravljati. To so dela iz svojega časa, v katera seveda ne posegamo več, lahko pa jim dodajamo opombe in druga spremna besedila, s katerimi jih postavljamo v kontekst časa. Status klasike ima vsaj zame tudi Agatha Christie. Vse je pa drugače, dokler je avtor živ – zdi se mi, da je urednikova naloga, da avtorja opozarja na dele besedila, ki bi lahko bili sporni za sodobne bralce. To ne pomeni cenzure, saj je odnos med avtorjem in urednikom dialoški, a vsaj na naši založbi smo se z avtorji doslej strinjali, da si ne želimo knjig, ki bi bile ksenofobne, rasistične, seksistične … Takšni so lahko junaki v knjigah, ki pač niso nujno zgolj pozitivne osebe, vsekakor pa taki niso naši avtorji in njihove knjige.«
Samo Rugelj, urednik založbe UMco: »Posebnih uredniških spreminjanj naše knjige niso bile deležne, smo pa se kdaj že odpovedali kakšni spremni besedi, ki se nam je zdela nekorektno in celo žaljiva spisana – avtorju smo plačali dogovorjeni honorar ter jo ohranili v arhivu. Zgodilo se nam je tudi, da se je po izidu knjige oglasil kdo, ki je bil v njej po krivem imenovan, in celo zahteval umik knjige iz prodaje. A smo uspeli pomiriti razgrete duhove in vse skupaj pripeljati v varen pristan. Drugače pa se spornim besedilom skušamo že v osnovi izogniti, kar pa ne pomeni, da kako besedilo ne postane sporno zaradi koga drugega. Spomnim se primera, ko je prevajalka vztrajala, da bi pri prevodu uporabila neki poseben pripovedni postopek, ki bi v temelju preobrnil besedilo – ideologija bi povozila vsebino, se je izrazila uredniška kolegica iz neke druge založbe –, na kar smo pristali, vendar potem tega, kar je predlagala, v praksi ni mogla realizirati, zaradi česar je kasneje odstopila od prevoda. Tudi je kak prevajalec denimo uporabljal izraz črnopolti ljudje, kar smo potem – brez odpora – spremenili v temnopolte, ki se uporablja v zadnjem obdobju. In še bi se našel kak primer, kjer smo morda dobili kako buško, vendar smo se pobrali in šli naprej v smislu ‘in koža je podplat postala’.«
Poseben primer so ponatisi klasičnih del, ki doživijo popravke. Urednik Mladinske knjige Andrej Ilc razloži, da »v primeru ponatisa prihaja do posodabljanja, predvsem v primeru mladinske literature. Besedilo včasih ni tekoče prevedeno ali pa so besede arhaične.« Mladinska knjiga je tako v zadnjih letih na novo prevedla Piko Nogavičko (namesto iz nemščine je sedaj prevod direktno iz švedskega jezika), posodobila je tudi zbirko Pet prijateljev. Ena od sprememb, ki se je tu zgodila, je, da so 11. knjigo Pet prijateljev, ki je bila poimenovana Cigančica Jo, sedaj preimenovali v Uganka grajske razvaline. Kot zanimivost: angleški izvirnik ima naslov Five Have a Wonderful Time. Tudi pri Beletrini izdajajo klasike za mlajše bralce v zbirki Zvezdna Beletrina. Pravijo, da niso posegali v besedila z vsebinskimi spremembami, temveč zgolj zato, da so bolj berljiva.
Potrebujemo torej občutljivostne bralce ali ne?
Mnenja o potrebnosti oziroma nepotrebnosti občutljivostnih bralcev so torej različna, pa tudi okoli tega, kako se lotiti problematične vsebine rokopisov. Podajamo mnenji še treh slovenskih urednikov.
Aljoša Harlamov, urednik Cankarjeve založbe: »Če smo iz literarnih del izbrisali rasizem, seksizem itd., ali se s tem v resnici ne pretvarjamo, da rasizma, seksizma itd. takrat sploh ni bilo – in posledično se tudi danes o njem ni treba pogovarjati? Ustvarjamo idealnega avtorja, idealno knjigo in idealen svet, brez problemov. A se ni bolje o teh problemih pogovarjati? Odpreti teh problemov? Pokazati, da so tudi avtorji ljudje, njihovo literarno delo pa resnično delo? Se pogovarjati o neprijetnih plateh naše zgodovine in pogledati na to, ali se je na tem področju zgodila kakšna družbena sprememba ali so to problemi, ki obstajajo še danes? Po mojem mnenju se rešitev ne skriva v brisanju, ampak v naslavljanju teh problemov.«
Anže Miš, direktor založbe Miš: »Sprašujem se, kam to pelje. Ali s tem ne jemljemo iz tekstov ravno tistih stvari, ki spodbujajo samostojno mišljenje, kritično presojo in podobno?
Ali bomo imeli generacije, ki same sploh ne bodo znale dati več podatkov v kontekst in si ustvariti svojo slike? Bomo na koncu bobu sploh še lahko rekli bob? Nas morda to pelje na neko precej orwellovsko pot, kjer bo, takšna ali drugačna narativa ‘družbeno sprejemljivega’ bila sama po sebi naše ‘ministrstvo za resničnost’? Skratka, ni mi preveč všeč, kar se dogaja in predvsem kam to pelje, sploh če pogledamo čez lužo, kjer je vsa zadeva morda še korak dlje …«
Urednica in pisateljica Gabriela Babnik na vprašanje, ali bi si želela poleg sebe imeti občutljivostnega bralca, odgovarja: »Da, če ima določeno znanje in bi mi lahko pomagal prediskutirati in predihati določene že izpisane diskurze. Tega bi si želela tudi kot urednica. Inteligenten dialog, ki bi opolnomočil ne samo knjigo kot tako, pač pa celoten proces nastajanja knjige, je vedno dobrodošel. Kar spet pomeni, da zahtevam načitanega urednika in ne cenzorja. Kot avtorica se konstantno izobražujem in to pričakujem tudi od urednika.
Mislim pa, da gre tu bolj za vprašanje politične korektnosti, ki je v tem prostoru še nismo prav definirali. Če navedem primer, kateri izraz uporabljati: črn, temnopolt, obarvan, je stvar prakse, ki pa je, vsaj dokler se bomo pretvarjali, da rasizma v Sloveniji ni, nismo zmožni artikulirati. Vse, česar se trenutno poslužujemo, so zgledi iz tujine. In nekakšna spravljivost, ki nima nič opraviti s senzibilnostjo do ljudi, ki prihajajo v našo bližino od drugod. Kar je tudi vprašanje, koliko literatura dejansko sledi aktualnim temam. Temam, ki nas bolijo in zadevajo tukaj in zdaj.
Kar zadeva temnopolti rasizem, še vedno čakam avtorja ali avtorico, ki bo o tem pisal na avtonomen način, podkrepljen tudi s teoretičnim znanjem. In upam, da bo moj tekst prebral urednik, ki je senzitiven in odprt do tovrstnih vprašanj.«
