Po pohodniških potopisih o ZDA in Sloveniji se tokratni projekt Jakoba J. Kende osredotoča na Evropo, in sicer skozi niz od enega do nekaj tednov trajajočih tur, ki jih je avtor skupaj s prijatelji iz raznih evropskih dežel prehodil v zadnjih letih: med drugim škotskega Cape Wrath Traila, portugalske Rote Vicentine, francosko-švicarsko-italijanskega Tour de Mont Blanc, jordanske nacionalke, niza norveških in vzhodnoevropskih poti. Prva knjiga eposa o Evropi izide predvidoma v septembru 2024, na AirBeletrini bomo objavili pet odlomkov iz knjige.
***
Drugega dne na Poti po Skyu tega nikomur ni bilo treba reči, samo na redkih postankih smo se zadovoljno spogledali: kolikor je bil uvod v pohod po Škotski izvrsten, na tem odseku smo šele zares prišli na okus.
Jasno, ta del Poti ima uglednih trideset kilometrov in za skoraj dva skupnega vzpona, nekako toliko ga je, kot če bi se odpravil iz Aljaževega doma na vrh Triglava in nazaj, potem pa se še sprehodil do Mojstrane. A pri tem nismo imeli na sebi skromnega nahrbtnika za enodnevni alpski vzpon, temveč smo bili oprtani s petnajstimi kilogrami vsega samooskrbnega, od hrane do šotora: za vsak primer. Odsek gre namreč po dovolj odročnem predelu otoka, da imaš eno samo priliko, da ga zapustiš, in še to zelo kmalu po njegovem začetku: enkrat, ko kreneš nanj, ga moraš prehoditi do konca ali bivakirati. Obenem je bila ta etapa še bolj spektakularna kot uvodna. Ves čas namreč poteka po grebenu, ki je rezultat gigantskih podorov, tako da je na zahodni strani sestavljen iz nežno zaobljenih in počasi dvigujočih se pobočij, na vzhodni pa je odsekan. Tam iz zelene izstopajo prepadi črnega bazalta, gmote osamljenih vrhov in kamniti štrclji, ki so jih podori odnesli proti morju, a se spričo svoje trde kamnine niso zvrnili in tvorijo prizore, ki burijo domišljijo. Sploh na vstopnih točkah na greben, kjer do njega lahko pridejo tudi turisti – na severu pod Quiraingom in na jugu pod Storrom –, ima zato prav vsak tak štrcelj svoje ime: Igla, Miza, Ječa in tako dalje, vse do Starca s Storra.
Razgledi so bili tega dne še toliko lepši, ker so bili polzastrti s tančicami neprestano spremenljivega vremena, tako zelo značilnega za Škotsko. Šli smo res skozi skoraj čisto vse. Nekaj časa je celo tako pripekalo sonce, da bi nas ožgalo, če se ne bi brž namazali. A večinoma je vetrc na greben vesil oblake, iz katerih meglic je hladno rosljalo ali pa se je kateri od slojev tega pregrinjala dvignil malo više nad nas, da je za kakšno uro ali dve iz njega zamišljeno deževalo. Tudi obdobja vztrajnega dežja smo imeli, s sunkovitim vetrom. Res, manjkalo se je samo še tega, da bi se z Atlantika prignalo kakšno orkansko neurje, med kakršnim je sploh pestro: takrat dežuje vodoravno.
A ob dolžinskih in višinskih parametrih etape, krepkem bremenu na ramenih in ob pestrosti vremena, ki je razglede napravilo še skrivnostne, je bil vendar največji užitek v sami hoji. Kdor se po takšnih predelih Škotske sprehodi v kakšnem neznačilnem sušnem obdobju, to veselje zgreši. Saj ne, da takrat ni prijetno hoditi po teh krajih. Ravno nasprotno, iti po osušeni mešanici trave, mahov in nizkega grmičevja, je kakor sprehajati se po parku, skoraj ti ni treba gledati pod noge, stopiš, kamor te je volja. Sploh človeku, vajenemu kamnite podlage, je pod podplati takrat tako prijetno mehko. Zagrne ga nekakšna zelena dremavica, da ima občutek, kot bi v resnici ne hodil po tej živi prevleki, temveč bi ležal na njej, kot bi ga počasi, komaj zaznavno jemala vase. Toda vseeno je mnogo večji užitek, kadar nad takšnim terenom že tedne ali celo mesece vihra pestro škotsko deževje. Takrat se preproga zelenja dodobra napije, tako kot tudi metri šote pod njo, anaerobna trohnoba, ki se že tisočletja nabira pod rastjo. In vsa ta móča se le stežka odcedi, saj je še globlje pod njo nepropustna kamnina. Pot si takrat torej utiraš prek debele plasti dodobra namočenega žitja in gnitja, ki si je prislužila sila primerno poimenovanje: en sam zlog ima, in to s širokim ô za edini samoglasnik, tehtno je torej kakor mnoge najbolj temeljne besede, v slovenščini recimo ôče ali gôra. Škoti temu terenu pravijo bôg.
Prek takšne močvare nikakor ne želiš hoditi kot po parku, torej stopati, sploh ne oprtan s petnajstimi kilogrami. V tem primeru se ti rado ugrezne. Pri prvem koraku samo za nekaj centimetrov, a vseeno ti vakuum prisesa podplat, da ga moraš potem trudoma izvleči. Kar pomeni, da si tačas z vso težo na drugi nogi, ki se zato ugrezne še malo bolj. In tako dalje, po nekaj korakih si v blatu do gležnjev, torej boš čevlje zagotovo izgubil; prej se ti bodo sezuli, kot da bi se ti pustili potegniti na plano.
Prek takšnega terena se torej ne stopa, temveč skaklja. Ja, s petnajst kilogrami na plečih. Večinoma bodisi navkreber, kar je še nekoliko bolj naporno, bodisi navzdol, pri čemer se je še bolj treba paziti zdrsa. Tudi miselni napor ni zanemarljiv. Zbrano zazrtemu pod noge ti morajo možgani naglo procesirati sliko, ki se ob vsakem hop strese tako pri odrivu kot pri pristanku, a ti temu navkljub enkrat ali celo dvakrat na sekundo locirajo kak sluzast kamen ali šop tršate trave, da se izogneš najhujšemu blatu: hop-hop ali samo hop, a vsako sekundo. In to brez prestanka. Kajti dalj trajajoče obremenitve ne prenese skoraj nobeno takšnih doskočišč. Ves čas moraš biti v gibanju, kakor kak Tolkienov visoki vilinec tako lahnih korakov, da se tvoja stopala komaj dotaknejo tal, in to škratovsko korpulentnemu nahrbtniku navkljub.
Za takšen teren je nujna prava oprema, prav tako čudežna, kot bi bila iz kakega fantazijskega sveta. Recimo karbonske pohodniške palice. Brez kakršnih koli že tako ne gre na nobeni daljši poti: noge in sploh kolena je nujno razbremeniti vsaj dela teže in napora. A še bolj pridejo palice prav na razmočenih stezicah. Med drugim za lovljenje ravnotežja: da ne telebneš. Ali pa z njimi nič kolikokrat preusmeriš celotno svojo maso v gibanju, ko sredi koraka opaziš, da neki na videz suh šop trave v resnici plava na blatni kaluži. In neobhodno ti služijo za preskoke zaplat razpadajočega rastja, blata in deževnice, preširoke, da bi jih prečil brez opore. S palicami skočiš prek njih kot za šalo, sploh če imaš tiste mirakulozno tanke karbonske: ko nanje obesiš svojo težo, se vlakna malenkost ukrivijo, podobno, le manj izrazito kot palica skakalca v višino. Ko se v drugi polovici preskoka, ko pritisk tvoje teže popusti, spet raztegnejo, pa ti s tem kakor vzmet dajo dodaten domet. In te tanke karbonske palice, ki tehtajo komaj petnajst dekagramov po kosu, ti dajo občutek, da so del tebe. Da jih sploh ne stiskaš v dlaneh, temveč so se ti v resnici podaljšale lastne zgornje okončine.
Tudi prava obutev je neverjetna, kot iz kakega futurističnega romana. Kombinacija, kot sta jo pred odhodom zagovarjala Christian in Sorcha, se je izkazala za neverjetno učinkovito, čeprav se zdi nelogična. Seveda, glede čevljev me je že na drugih poteh izučilo, da nepremočljivi, sploh za tak teren, ne obstajajo. Tisti z »vodoodporno« membrano, še posebej če so tudi usnjeni, so celo nevarni: prav tako se premočijo in potem nikdar več ne posušijo, koža na stopalih se v nizu mokrih dni spremeni v žolco, ki v kosih odpada, golo meso se vname, do gangrene ni daleč. Tako so nujni tisti nizki, ki jih sicer skoraj takoj premoči, a se neverjetno hitro sušijo: samo pol ure ne dežuje, niti sonce ni obvezno, in že ti nehajo pri vsakem koraku žmokljati. Še nadaljnje pol ure prijaznega neba in tal in stopala imaš tako rekoč suha!
Glede čevljev torej nisem pomišljal, pač pa sem malo podvomil že v smiselnost gamaš, ki naj bi bile po njunem nujne: do zdaj mi je poleti povsem dobro šlo tudi brez njih in vsak dodatni kos opreme ob že tako številnih na takšni odpravi pomeni samo dodatne skrbi in opravke.
»In tudi težo,« sem malo ponergal, ko sta mi med video sestankom pred odhodom prigovarjala, naj si jih vendar omislim.
»Hej, saj ne potrebuješ tistih do kolen, za sneg,« se mi je prijazno nasmejal Christian, »poišči kakšne minimalistične.«
Izkazalo se je, da so v zadnjem času res začeli izdelovati čisto lahke, a vseeno odporne na grabežljivo rastje in s pravljično sposobnostjo wickinga – kapilarnega odvajanja vode. Pohodniška oprema se razvija tako hitro! Nabavil sem si jih torej že iz radovednosti in ni mi bilo žal, izkazale so se za izvrsten dodatek. Tudi zaradi zaščite gležnjev in obrambe pred delci vsega mogočega, kar se ti brez gamaš tako rado natrese v čevlje. Toda predvsem ti v škotskem blatu zelo dobro služijo, ker ti obutev dodatno privežejo na noge: to je jako koristno, ko se vsej pazljivosti navkljub pogrezneš dovolj globoko v blato in bi te brez gamaš sezulo.
Še bolj nelogične so se mi zdele nogavice, ki sta mi jih popotna tovariša priporočila za severnjaško močvaro: »vodoodporne«. Zakaj bi vendar nosil takšne, ko pa jih bo prav tako premočilo in se je treba čevljem s tovrstno plastjo celo nujno izogniti? Izkazalo se je, da je pri nogavicah drugače. Tisti »vodoodporni« material, umeščen med dve tanki plasti merina, svojemu poimenovanju navkljub ne služi toliko zadrževanju vode, temveč ima dve drugi funkciji: poskrbi za odvajanje vlage od stopal in jih zaščiti pred umazanijo, ki se prebije skozi lahke čevlje na predelih, kjer jih ne prekrivajo gamaše. In zadeva ima prav fantastičen rezultat, po celodnevnem pohodu sem imel stopala povsem čista, prav kakor bi bila umita. Pri čemer niti niso bila mokra, kvečjemu vlažna, in še to manj, kot bi bila od potu v kakih gojzarjih.
Tako in še drugače čudežno opremljeni smo lahko res uživali tudi na tem odseku Poti po Skyu, ki je sicer glavni razlog, da je marsikdo ne prehodi v celoti. V hostlu pod Quiraingom smo recimo srečali nemško pohodnico, ki je bila tu že tretjič, da bi Pot dokončala, a jo je vreme spet odvrnilo od načrtov.
