Evald Flisar se je po predvčerajšnjih obtožbah o seksizmu in včerajšnji peticiji, naj odstopi z mesta predsednika centra PEN, odzval na STA, kar so povzeli na portalu MMC in v Delu. Naj spomnimo, mladi kritičarki je med drugim v službeni korespondenci pisal o tem, kaj mu »ga spravi pokonci,« ob njenem nelagodju zaradi načina komunikacije pa ji odrekel delo.
Čeprav bi si želeli, da bi Flisar odstopil že danes in nam prihranil delo ter nelagodje, pa je njegov odziv samo osvetlil, da se mu zdi seksizem povsem naraven in v resnici sploh ne razume, zakaj bi moral odstopiti. To je pokazal že v prvi povedi svojega odziva, ki pravi, da ga je mlada kritičarka »prosila za pomoč.« Mlada kritičarka ga ni »prosila za pomoč«, marveč je iskala delo. Nanj se je obrnila kot na morebitnega delodajalca, nekoga, ki jo bo plačal za delo, ki ga opravi. Flisar je svojo vlogo urednika (ki razpolaga z javnimi sredstvi!) zamešal za vlogo dobrotnika, odraslega moškega, ki bo mladi ženski s svojo širokogrudnostjo pomagal preživeti, ona pa mu bo za to izkazala določeno mero hvaležnosti. Ker te igre ni bila pripravljena igrati, sploh ne na način, da bi poslušala, kako »mu ga spravlja pokonci«, je z njo prekinil sodelovanje. Ali kot je napisal sam – »zdi se nepredvidljiva, po nepotrebnem krivična in vzvišena.« Skratka: kot urednik sodelovanja z njo ni prekinil, ker ne dela dobro, ampak ker se na njegove šale o »spravljanju pokonci« ni odzvala tako, kot si je zamislil.
Flisar se v drugem delu odgovora zateče k srhljivi domačijskosti. Pove, da se mu je zaradi njenih »prijaznih besed« zdelo, da sta prijatelja. Če odštejemo pasivno-agresivni podton, ki si skuša pridobiti naklonjenost bralcev in žrtvi vzbuditi slabo vest (izdajstva prijateljstva?), je argument prijaznosti povsem odveč. Ali to, da je prijazna, pomeni, da je voljna? Ali mu njena prijaznost dovoljuje opolzkost? Ali prijateljstvo dovoljuje vulgarnost?
Nato svoje na spolnost namigujoče izjave relativizira, da se mu »dve šaljivi izjavi, ki ju ona nenadoma ima za spolno nadlegovanje, nista zdeli nič drugega kot kompliment …« Oprostite, predsednik slovenskega centra PEN, vaša erekcija ni naš kompliment. Ne gre za izjavi, ki sta »malce ponesrečeni«, ampak za izjavi, ki si ju ne bi smeli dovoliti. Če vam to ni bilo jasno takrat, ko ste ju napisali, bi vam moralo biti zdaj. In če vam res še vedno ni, bi pričakovali, da vas bo o tem podučilo članstvo slovenskega centra PEN, če ne članstvo, pa vsaj njegov odbor. In seveda Mira, ženski odbor slovenskega centra PEN. Nihče od naštetih se javno še ni oglasil.
Zato pa so se oglasili drugi. V peticiji je Evalda Flisarja v enem dnevu skoraj 300 ljudi opozorilo na to, da ni ravnal primerno. Podpisi še vedno prihajajo. Evald Flisar ima vse to za »deplasiran bes, ki ga nekdo usmerja.« Na ta način je, kakor do mlade kritičarke, pokroviteljski tudi do podpisnikov. Namiguje, da so se pustili zavesti, da ne razumejo povsem, kaj se dogaja, in da so, malodane, del zarote, ki jo vodi nekdo iz ozadja. Tako sporoča, da podpisnikov nima za dovolj inteligentnih, da bi si zmogli ustvariti mnenje o tem, kaj se je zgodilo, in se slepo pustijo voditi, ne da bi sploh vedeli, kdo jih vodi. Evald Flisar ne razume, da je edina stvar, ki usmerja to peticijo, odpor do vulgarnosti in šovinizma, ki si ju predsednik centra PEN, institucije, ki naj bi temeljila na morali, ne bi smel dovoliti. Če tega kmalu ne bo razumel in če mu tega ne bodo zmogli razložiti niti člani slovenskega centra PEN, se bomo obrnili na mednarodni PEN. Naj oni presodijo, kako duhoviti sta »dve šaljivi izjavi«.