Osnovna tema kolumne Andreja E. Skubica je poslanica predsednika DSP ob dnevu poezije. Ne bom napisal vsega, kar bi morda moral. Samo nekaj malih opomb ob robu bom vseeno dodal.
Uporabil bom pedagoško načelo: od enostavnega k bolj zapletenemu (najbolj zapletenega in najtežjega ne bom navajal niti omenjal), ker se avtor kolumne sklicuje na šolski sistem in je pri tem nenatančen.
Kaj so (nekoč, npr. leta 1968, dodal bi Aškerca in Cankarja, na primer) stari očitali mladim (in mladi starim), in da naj bi bi bilo moje stališče enako, ki da sem tastar, kaj naj bi očital mladim, je zelo jasno videno v trenutku, ko malo pobliže pogledamo stališče avtorja kolumne – tako kot Andrej E. Skubic očita starim, jim v retrovizorju v trenutku postaja povsem enak. Substitucija pozicije dveh enakih členov razjasni zadevo zelo konkretno. Gre za nesmisel. Očitki in ponavljanja so odveč, niso potrebni. Ni kaj očitati, ko je treba nekaj pač samo vedeti in ne vrednotiti. Sicer pa priporočam Harolda Blooma, kdo je in kako je kdo kaj komu; lahko pa tudi …
V poslanici nisem navajal imen in jih tudi ne bom (bilo bi sramotno in žaljivo, tudi nekorektno). Pisal sem o tem, kar pisec sicer navaja, bistvo pa se mu seveda nehote skrivenči – pisal sem o poeziji in ne o mladih; favoriziranje ali zaničevanje nekoga zaradi tega, ker je recimo še živ in je tudi mlad, je seveda lahko grda zmota, zaničevati ga pa še neumnost povrhu …
V kolumni se avtor sklicuje na šolski sistem in od »države« blagoslovljena posebna leta, na slavljenje že pokojnih (Tavčarja, Kajuha, Kosovela itd.). Bom dodal kot nekdanji ravnatelj osnovne šole: šole nimajo več šolskih literarnih glasil, ki so bila nekdaj obvezna (kako neokusno – po znamenitih Vajah, ve se, kdaj in kdo so bili avtorji), kar je seveda eden od globokih zdrsov v šolskem sistemu; šole ne vztrajajo več pri obvezni lekturi, ki bi zagotavljala kanon slovenske literature (v resnici pa vzpostavljala in vzdrževala v vzgoji in izobraževanju nujen temelj za vse kaj drugega, kot gre na prvi pogled za osnovnošolsko kaprico …). Ampak o tem kje drugje – če bo že treba.
Navajanje sodobnosti in umetne inteligence – no, lepo, češ, kaj pa vedo tastari o tem. Obstaja pa dokazano dejstvo, da smo bili študentje primerjalne književnosti že tam leta 1973 ali 1974 na predavanju dr. Dušana Pirjevca postavljeni pred pesem, ki je ni napisal človek, ki je bila generirana z računalnikom. Takrat so bila zastavljena temeljna vprašanja o vsem, o čemer se sedaj razpreda. O tem lahko pričajo nekdanji študentje. Mislim, da se je temu posvetil dr. Poniž in tudi drugi, tako da je v resnici bolj malo novega. Dejstva o »novostih«, ki jih Andrej E. Skubic tako vehementno prikazuje kot nekaj res novega, so pač (pa ne govorim o kvaliteti navedenega literarnega dela) bolj ali manj enaka odkritju tople vode. Tudi tukaj je treba biti malo starejši ali pa biti ne zgolj literat. Vprašanja o kibernetiki (če ne moremo slediti njeni izpeljavi, recimo v vojaške in druge namene) so v literaturi zaenkrat odveč – če smo bralci. Ne zanima me pot, zanima me izdelek.
Vsekakor ima Andrej E. Skubic prav: kot predsednik DSP naj bi pisal s pozicije moči. Pozicija moči pa se izniči, če bi moral pisati tako, kot si vsak predstavlja – predsednik, piši o tem in tem tako in tako. Moč predsednika in vsakogar med nami je, da piše tako, kot meni, da je prav. Kar pa piše Andrej E. Skubic in še kdo – pa pomeni: predsednik DSP naj bo lepo tiho, ker se njegovo pisanje ne vklaplja v mojo presojo, je napačno, ker ne misli tako kot jaz, je neumno in nepotrebno itd. To je povsem res za vsakega posameznika. Velja tudi zame, ko sam pri sebi presojam druge. Žal je funkcija predsednika tudi v tem, da mora pisati ode radosti, hvalnice, zdravljice in mogoče tudi nekrologe … pa če se nihče z njim ne strinja. Kako lepa in ugodna pozicija – polna moči in radosti.
In nazadnje: globalna družba je vsilila vsem nam razne pomembne dneve – dan boja proti alkoholizmu, najbolj ciničen dan za Slovence – mi smo zraven, najbolj hinavski in najbolj pijani. Predstavljajmo si, da se predsednik društva ozdravljenih alkoholikov v svoji poslanici tistega dne v čast dnevu napije kot krava! Potem so še drugi dnevi, mi pa smo ponosni, da smo uspeli k tem praznovanjem in povzdigovanjem afekta in hinavščine dodati še dan čebelarstva (v sedanjem času bi bilo umestno vprašanje – kdaj pa dan trotonizma; pa je recept v ljudstvu že uveljavljen – ženske in možje imajo dan žena, samo moški pa štirideset mučenikov, kot so dodali naši pijanski sodržavljani). Ali drugače povedano: na osnovni šoli organizirajo dan čiščenja okolice šole. Vzgojno? Niti ne, ker je vse ostale dni dovoljeno svinjati, kolikor se pač komu zdi. Če se že Andrej E. Skubic sklicuje na šolo.
Ali tudi aktualno in paradoksalno, polno groze in nemorale, hinavščine – ob katero pa se nihče ne obregne (ne pesniki ne pisatelji ne vstajniki ne drugi) – mir doseči z vojno, pozivati na mir, govoriti o miru, pripravljati se na vojno. Kje je vsebovana hinavščina in ne samo groza vojne? Razglasili smo demokracijo, sedaj razglašamo še vojno – kako je kaj s tem?
Naj mi dovoli, dragi kolega, saj te lahko tako nazivam, Andrej E. Skubic, da bom tiho. Če pa bom naslednje leto še predsednik DSP, pa te bom zaprosil za poslanico. Boš?
In odgovor na vprašanje v naslovu kolumne Andreja E. Skubica je: vprašanje, kdo je pomembnejši, je smešno, brezpomenskost pa je koda, s katero lahko svet razumemo. Brezpomenskost je eden od paradoksov, ki je lahko predmet poezije. In morda ravno takšna poezija, kot je in jo navajam, temeljno odgovarja na nesmisle tega sveta, ki je žal vedno manj pomemben in vedno bolj usoden in beden. Kako čudno – s poezijo vred. Ko sem pisal poslanico, tega nisem videl. Kolumna Andreja E. Skubica pa me je pretresla do dna, spoznanje se je prikazalo šele z odgovorom.
Hvala za pozornost – ne bi več in naprej brskal po kolumni, ker bi postal dolgovezen, pa še kakšno spoznanje bi me pretreslo.
Dušan Merc, predsednik DSP