Včeraj, v torek 12. 7., se je sestal upravni odbor slovenskega centra PEN (podpredsednik Marjan Strojan, Edvard Kovač, Bogomila Kravos, Lenart Škof, Igor Škamperle, Tanja Tuma, Jani Virk, Peter Vodopivec) ter razpravljal o spornem dopisovanju svojega predsednika Evalda Flisarja z Anjo Radaljac. Naj spomnimo, mladi kritičarki je predsednik slovenskega centra PEN med drugim v službeni korespondenci pisal o tem, kaj mu »ga spravi pokonci,« ob njenem nelagodju zaradi načina komunikacije pa ji je odrekel delo.
Slovenski center PEN se kot institucija pred tem še ni javno oglasil, se je pa njegov ženski odbor Mira, ki je v svoji izjavi med drugim zapisal, naj »Evald Flisar ravna konsekventno, sprejme odgovornost in posledice zase, ter ne ogroža še naprej svoje integritete, ne integritete Anje Radaljac, ne Mire in ne SC PEN,« kar je mogoče brati kot subtilni poziv k odstopu oz. vsaj distanciranje odbora Mira od predsednika SC PEN Evalda Flisarja. UO slovenskega centra Pen očitno meni drugače. V izjavah, ki so jih dali za Delo in STA, se zrcali prepričanje, da problem ni Flisarjev seksizem in pisanje o tem, kaj mu »ga spravi pokonci«, marveč »orkestrirani in očitno ciljno usmerjeni linč predsednika Pena Evalda Flisarja«. Skratka, odločili so se, da se bodo postavili na stran storilca in ne žrtve.
Ali UO SC Pen ne razume, da do obravnave Evalda Flisarja sploh ne bi prišlo, če ta v službeni korespondenci ne bi pisal o svoji erekciji? Ali tega nismo dovolj poudarili? Ali pa se zdi upravnemu odboru, torej Marjanu Strojanu, Edvardu Kovaču, Bogomili Kravos, Lenartu Škofu, Igorju Škamperletu, Janiju Virku in Petru Vodopivcu, ta način komunikacije normalen? Ali so izjavo UO SC Pen sprejeli soglasno – torej ni nihče med njimi niti za hip podvomil o tem, da je ta način komuniciranja neprimeren?
Pri tem si je SC Pen dovolil še eno nedopustno manipulacijo: piše o tem, da je Beletrina Penu postavila ultimat, ki je »nesprejemljiv in žaljiv«. Prvič, peticijo je pripravila AirBeletrina, samostojni medij z avtonomnim uredništvom in lastno uredniško politiko. S peticijo povezovati Beletrino priča o tem, da Pen ne razume in ne spoštuje uredniške avtonomije ter misli, da lastniki medijev lahko določajo njihovo vsebino. Drugič, do peticije ima v demokratični družbi pravico sleherni posameznik, ki ima občutek, da je prišlo do sistemske napake ali krivice. Tudi to bi UO SC Pen moral vedeti. Uredništvo AirBeletrine, Manca G. Renko, dr. Aljoša Harlamov, Katja Perat in Matjaž Juren Zaza, se je za peticijo odločilo soglasno, saj je v primeru seksizma Evalda Flisarja prepoznalo simptom dogajanja na kulturniškem, pa tudi širšem družbenem področju, in je na to želelo opozoriti večji del javnosti. Poleg tega je (očitno utemeljeno) sklepalo, da se Evald Flisar svojega problema ne bo zavedal, ščitil pa ga bo tudi upravni odbor.
Iz poročila STA lahko tudi razberemo, da UO SC Pen meni, da peticija pomeni mobilizacijo »javnega gneva in strahu in pomanjkanje zrelega in uravnovešenega odnosa do enakopravnosti moških in žensk.« Morda niso opazili, da je peticijo podpisalo 48 doktorjev znanosti, številni najvidnejši slovenski intelektualci vseh generacij, nagrajenci Prešernovega sklada in dobitniki kresnika. Mar UO SC Pen meni, da nam vsem manjka »uravnovešen odnos do enakopravnosti moških in žensk«? Kaj to sploh pomeni? Ali do tega potrebujemo odnos, ali ni enakopravnost povsem samoumevna in je sleherno vpletanje odnosa odveč? In kakšen je očitek, da vse skupaj ne »vsebuje mnogo intelektualne vsebine«? Oprostite, ali UO SC Pen misli, da pisanje o tem, kaj »ga spravi pokonci«, kar buhti od intelektualne vsebine?
V izjavi za konec UO SC Pen pokaže tudi, da sploh ne razume družbene stvarnosti in da – kar je še bolj zaskrbljujoče – ne razume niti lastne vloge, ki naj bi jo imel v družbi. Pišejo, da Beletrinino (spet, Beletrina nima veze z odstavljanjem Flisarja, peticijo je sprožila AirBeletrina, ki ima z Beletrino skupnega toliko kot npr. Delo s Kolektorjem) odstavljanje nima podlage. Ali res ne razumejo, da je bistvo demokratične družbe aktivna vloga civilne družbe, ta pa, tudi s peticijami, opozarja na nepravilnosti in krivice? Za povrh naj bi imel slovenski center Pen izključno moralno vlogo, zato civilna družba nima le pravice, ampak celo dolžnost opozoriti, da tovrstni organizaciji ne more in ne sme predsedovati seksist.
Odgovor upravnega odbora slovenskega centra Pen je pokazal, da ta organizacija ne zna reflektirati niti same sebe, kaj šele družbe. Glede na to, da naj bi bila to ena njenih temeljnih vlog, se lahko upravičeno vprašamo, ali jo sploh še potrebujemo. Kdo ji zaupa? Kdo jo ceni? Ali služi izključno svojim članom, njihovemu jalovemu prestižu, malomeščanskemu nastavljanju in lažnemu moraliziranju?
Bojimo se, da lahko glede na zadnje odgovore te organizacije na zgornja vprašanja odgovorimo zgolj pritrdilno. Edino upanje je, da se vsaj mednarodni Pen še vedno zaveda svojega namena in smisla, zato se bomo v prihodnjih dneh po mnenje obrnili tudi tja.
Ps. Še vedno lahko podpišete peticijo.
Dopolnilo: Delo poroča, da je Tanja Tuma zaradi nestrinjanja z izjavo izstopila iz UO SC Pen, dva člana UO SC Pen pa pravita, da na debato o Flisarju sploh nista bila vabljena. Delo še poroča: »Izjavo je sestavila in poslala Barbara Pogačnik, popravila Ifigenija Simonović, članica nadzornega sveta. Nikomur od prisotnih se Flisarjeva navzočnost ni zdela vprašljiva. »Celo nasprotno«, tako Strojan, »bila je potrebna. Od predsednika smo zahtevali pojasnila in dokaze v zvezi z njegovo vpletenostjo v afero.«
