Glej ga, Pascuala! Spet ima novo knjigo. In o čem tokrat? O Kitajcih, seveda. Ne samo da nas mehiški pisatelj s svojo zadnjo knjigo povleče še globlje v svet za povprečnega plevel pulečega Slovenca popolnoma eksotičnih pripovedi, temveč v bralcu porodi radovednost, ali je morebiti kaj od zapisanega res. In na kak način naj potemtakem sploh beremo to eklektično, od dogajanja prekipevajočo zgodbo?
V svojem najnovejšem delu Carlos Pascual nadaljuje značilno kroniško pisavo svojih preteklih del, vendar pa tokrat prvoosebni junak ni več avtor sam, temveč njegov prijatelj Lucio Navarro, glavni junak zgodbe. Pascual ga nekega dne po naključju sreča v bratislavskem baru, kjer mu Lucio pripoveduje o letih, ki sta jih preživela narazen. Knjiga prikazuje osebno transformacijo na videz nepomembnega lika, ki ga, kot v Cervantesovem Don Kihotu, skozi življenje pelje – ali bolje, premetava – usoda.
Lucio se z ženo Tiano, po rodu Američanko, preseli v Oaxtepec, kjer se v dolgočasnem vsakdanu vaškega brezdelja spoprijateljita s starejšim sosedom Tomásom. Nekega dne Lucio prejme klic gospoda Tanga iz Kitajske, namenjen njegovemu očetu, slavnemu mehiškemu odvetniku, tri leta kasneje pa je njegovemu sinu, compradorju iz Mehike, gostoljubje povrnjeno s položajem podpredsednika velikega mednarodnega finančnega podjetja Nao China International. Čeprav nima Lucio nobene (formalne) izobrazbe z dotičnega področja – sam je namreč diplomiral iz umetnostne zgodovine – se v svoji novi poziciji dobro znajde (pravi self-made man!), veliko pa pripomore tudi dejstvo, da je sedaj prvič v življenju gmotno preskrbljen.
Knjiga prikazuje osebno transformacijo na videz nepomembnega lika, ki ga, kot v Cervantesovem Don Kihotu, skozi življenje pelje – ali bolje, premetava – usoda.
Vsi prijatelji in sorodniki mu namreč namigujejo, da si njegova žena pač zasluži boljše življenje in naj že vendar nekaj naredi v tej smeri. »Tiana je bila največji motiv v njegovem življenju, da bi delal dobro,« zapiše. Kljub temu pa se njegov odnos s Tiano vse bolj krha; Lucio je vse več zdoma, zaradi službe v glavnem mestu se med tednom začasno preseli k prijateljema Danu in Stacy in tako se z ženo videvata zgolj med vikendi. Neverjetni zapleti in zgodbe, ki naenkrat prevzamejo Lucievo življenje, tako s svojo nenavadnostjo popolnoma zakrijejo razpoke, ki se začnejo pojavljati v njegovem osebnem življenju, zaradi katerega je službo sploh sprejel.
Carlos Pascual je mojster južnoameriške kronike, kar je med drugim dokazal že z zbirko kratkih zgodb Nezakonita melanholija, ki je leta 2020 dobila novomeško nagrado za najboljšo kratkoprozno knjigo. Preden se je nastanil v Sloveniji, je pisal za različne časopise in literarne revije, deloval pa je tudi kot radijski, televizijski in filmski scenarist v španskem in angleškem jeziku. Urejal je dve reviji za umetnost, arhitekturo in literaturo, režiral gledališke predstave in ustvaril več kratkih filmov. Zadnja leta živi in ustvarja v Ljubljani, kjer je poleg Nezakonite melanholije napisal več knjig: O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih (LUD Šerpa, 2015), Debeli zidovi, majhna okna (Cankarjeva založba, 2017) in Nilski konji v puščavi (Mladinska knjiga, 2022).
V zgodbi se standardni jezik pripovedovanja prepleta z replikami v govoru z ulic mesta Ciudad de México, kar pripoved še dodatno bogati, obenem pa zgodba pred bralcem zaživi tako, da se zdi, kakor da tudi sam nastopa v njej.
Knjiga V pričakovanju Kitajcev je Pascualov prvi roman in je prvi del diptiha Nao, ki je, kot je zapisal avtor, »osnovan na resničnih dejstvih«. Če pa bi kdo pomislil, da bo njegovi bogati pripovedi, polni dogajanja in medsebojne prepletenosti obojega, zato kaj laže slediti, bi se pošteno uštel. Pripovedovalec je namreč vse prej kot zanesljiv, saj se v njegovi vlogi redno izmenjujeta prva in tretja pripovedna oseba, včasih celo v isti povedi: »Ko se končno vrne iz bežnega zaslepljenja – ob katerem me je nemudoma postalo sram – spet zadoni podvojen gromek zvok strele v daljavi, obenem pa se zaloti, da med ustnicami izgovarja, a sotto voce, dialog Johna Cassavetesa iz filma ob viharju pred nevihto nad Egejskim morjem:
Show me the magic …«
V zgodbi se standardni jezik pripovedovanja prepleta z replikami v govoru z ulic mesta Ciudad de México, kar pripoved še dodatno bogati, obenem pa zgodba pred bralcem zaživi tako, da se zdi, kakor da tudi sam nastopa v njej. Jezik je malodane baročen, k čemur pripomorejo bogati opisi vonjav, arhitekture, barv in hrane, ki skupaj ustvarjajo prav posebno atmosfero: »Ženska s smolnato črnimi lasmi, ki med tem zadnjim delom pogovora počasi prikimava, nenadoma viharno vstane, kot bi jo vzdignila nepričakovana trebušna motnja, in nekega natakarja vpraša, kje je stranišče, ter se napoti tja, izginjajoč skozi oblak bugenvilij v barvi fusije.« Zanimivo je, da se je prevajalka Mojca Medvedšek odločila za ohranitev nekaterih tujk, kot so palapa, enchilada, argamasa in pulque, ki s svojim tujim, vendar zato še tem bolj eksotičnim zvenom bogatijo atmosfero in bralca posrkajo neposredno v osrčje dogajanja.
V romanu je še posebej zanimivo avtorjevo prepletanje fiktivne zgodbe z zgodovinskimi dejstvi.
Ob tem relativno linearen tok okvirne pripovedi prekinjata preskakovanje v času in pričevanja Lucievih prijateljev in znancev, katerih raznolikost glasov in sloga omogoča mnogoterost zornih kotov, obenem pa ustvari kompleksno podobo Lucia kot glavnega junaka. Njega ter ostale pa še bolj odlikuje humor, ki je pogosto posledica pripovedovalčeve ironije. Tiana, na primer, na neki točki knjige slika »portret debelušne hčerke, ki objema samoroga v renesančni toskanski pokrajini à la Perugino« za par, »ki je obogatel z vakuumskim pakiranjem prašičjega drobovja«. Knjiga zato deluje kot sestavljanka, ki pa interpretacijo (ne)resničnosti dogodkov do neke mere prepusti bralcu, saj tudi konec, čeprav lepo zaokrožen z začetkom, ostaja odprt. Konec koncev tudi Lucio sam ne ve, kje mu je mesto, ko »opazuje mravlje in se ukvarja z dvomi o obstoju fizične realnosti«.
Okvirna zgodba je polna še bolj osupljivih podzgodb, občasno povedanih tudi s ščepcem nadrealizma in, kot je za avtorja značilno, bogatih referenc na filme, knjige in velika svetovna imena, kot sta na primer pisatelja Octavio Paz in Malcolm Lowry, ki v knjigi tudi nastopita kot resnična lika. V romanu je še posebej zanimivo avtorjevo prepletanje fiktivne zgodbe z zgodovinskimi dejstvi. Ob tem bi težko ne pomislili na roman Beguni nobelovke Olge Tokarczuk, ki velik del sicer izjemno fragmentirane pripovedi posveti prav zgodovini. V Pascualovem delu tako izvemo o obnašanju šimpanzov, prisotnosti dominikancev v Mehiki, o kitajskem Nau in še mnogočem.
Rahlo bodejo v oči tudi opisi ženskih likov, ki so v primerjavi z moškimi izrazito seksualizirani.
Malenkost neposrečeno je morda zastavljen naslov, saj zaradi takojšnje asociacije na slavni roman Johna Maxwella Coetzeeja V pričakovanju barbarov Kitajce nezavedno – pri čemer avtorja nikakor ne obtožujemo zlonamernosti – enači z barbari, četudi je Coetzeejevo delo v resnici kritika imperializma, vendar pa tega, ne da bi knjigo prebral, žal ne moreš vedeti.
Rahlo bodejo v oči tudi opisi ženskih likov, ki so v primerjavi z moškimi izrazito seksualizirani, obenem pa izpade, kot da je to vse, kar jih opredeljuje: od »mesnatih ustnic« do »dekliških prsi, ovenčanih z biseri znoja« in želje »potopiti se v njeno vlažnost«, pri sodobnem bralcu povzroči precej nelagodja, predvsem pa odpira vprašanje, ali je za sam razvoj lika to res potrebno.
Zdaj ko se pred nepredvidljivim vremenom skrivamo po stanovanjih in lahko v življenju večine izmed nas edino skupno stvar s Pascualovim delom najdemo v nepredvidljivosti, pa četudi tu zgolj v nepredvidljivosti vremena, je roman V pričakovanju Kitajcev več kot odlična priložnost za potovanje daleč stran, v kraje, vroče tako po krvi kot temperaturi, kjer nas vsaka nova zgodba preseneti in kjer nikoli ne veš, kdaj boš iz oči v oči pogledal s prašičjo glavo. In tako se znajdemo pod palapom s Tomásom, ki mrmra: »Kitajci so prihodnost, Lucito, prihodnost!« Ob tem se vendarle težko izognemo temu, da se ne bi kislo nasmehnili in pomislili: Kitajci vendarle so prihodnost.
