Danes redkokdo še piše pisma, kaj šele pisemske romane, toda to ni ustavilo Josipa Ostija, ki je napisal prav posebno zahvalno pismo, naslovljeno na svojega prijatelja Borisa A. Novaka, s katerim sta v času obleganja Sarajeva pomagala bosanskim ustvarjalcem. »Protagonist« Črne, ki je pogoltnila vse druge barve je bosanski pesnik Husein Tahmiščić (1931–1999), Osti pa skozi knjigo navaja, razkriva in sprotno komentira njuno obširno korespondenco, ki se v okviru romana začenja maja 1993 in traja do februarja 1999. Za knjigo je kot prvi prejel tudi novo nagrado pont, mednarodno literarno nagrado mesta Koper, namenjeno izjemnim literarnim dosežkom, ki presegajo meje in iščejo mostove med različnimi skupnostmi.
Čeprav je Osti bolj poznan kot pesnik, je v zadnjem času izdal kar nekaj proznih knjig, med drugim tudi romana Duhovi hiše Heinricha Bölla (Mladinska knjiga, 2016) in Pred zrcalom (Pivec, 2016), prvi in drugi del še nastajajoče trilogije, v kateri govori o različnih aspektih svojega življenja, in nekam vmes bi se odlično vklopila tudi Črna, kar komentira tudi sam: »V šali sem dodal, da morda napišem tudi četrto! In sem se nekaj dni po tem, ko sem se ti oglasil, lotil njenega pisanja. To naj bi bila knjiga z naslovom Črna, ki je pogoltnila druge barve. […] Potem pa sem se odločil, da ti tega pisma ne pošljem takoj, temveč šele skupaj s končanim rokopisom.« Kar se je tudi zares zgodilo. Roman je sestavljen iz več plasti, ki se med seboj lepo dopolnjujejo. Uokvirjata ga začetni in končni sonet Borisa A. Novaka, prvi napisan kot voščilo za sedemdeseti rojstni dan, zadnji Pesemski odgovor na pisemski roman pa kot ganljiva popotnica knjigi. Naslednja plast je pismo s 13. januarja 2013, naslovljeno na Novaka, ki zavzema celotno knjigo in skozi katerega Osti pripoveduje svojo zgodbo o Tahmišćiču. Ta združuje že omenjeno korespondenco, pa tudi intervjuje, spremne besede, pesmi, recenzije pesniških zbirk, celoten roman pa se bere kot tenkočutno pričevanje o velikem človeku in dolgoletnem prijatelju, ki ga je Osti zelo cenil.
Skozi fenomen pesnika, ki je postajal vedno bolj slaboviden, dokler ni dokončno oslepel, a je bil vseeno sposoben na pamet zrecitirati dolge odlomke ali takoj najti pravo knjigo na polici, je prikazana tudi figurativna slepota o dogajanju v Sarajevu. Tako so na prvi pogled vsakdanja pisma (o družinskih članih, pisanju, domačih živalih, zdravstvenem stanju ipd.) v resnici pomembna pričevanja o obleganem Sarajevu in vseh grozotah, ki so se dogajale. Skozi Tahmiščićeve besede se opazi velika stiska in obenem tudi razsežnost pomoči slovenskega Pena z Borisom A. Novakom na čelu. V enem izmed pisem Osti zapiše: »Ko bi ti vedel, za kaj vse se naši ljudje obračajo name! Tako tisti iz Sarajeva kot tudi tisti, ki po odhodu iz njega žive drugje. Ne le v Sloveniji. Od tega, da naj skušam njih in njihovo družino izvleči iz zaprtega Sarajeva, do tega, če gre za pisatelja, da naj posredujem, da mu bodo knjigo objavili v Sloveniji ali drugje v svetu.« In Osti je bil res ključni akter glede izdaje knjig, saj je skoraj brez sredstev izdajal zbirko Egzil-abc, v kateri je objavil skupno 160 zvezkov, od tega kar 50 knjig ustvarjalcev iz zaprtega Sarajeva. Na nekaj mestih Osti izrazi tudi trpko obžalovanje ob tem, da za vse delo in pomoč včasih ne prejme niti zahvale, kar poimenuje »soočanje z grenkobo nehvaležnosti«, vendar pa zna ohranjati optimizem in se včasih celo pošali, recimo takrat, ko svojega mačka Širaza okliče za »dobrega mačjega vojnega veterana«.
Njegova sposobnost podajanja dogajanja na prijeten anekdotičen način je (podobno kot v Duhovih in Pred zrcalom) prisotna tudi v Črni, vendar je udušena z bolečino. Ko pohvali nekaj knjig, ki res pretresljivo opišejo situacijo Sarajeva, kot da tega ne bi ravno počel tudi on sam, se pokaže tudi njegova skromnost in nekateri odlomki res zabolijo: »Ena granata je padla tudi v bližini stavbe, kjer ima prostor bosansko-hercegovski Pen, prav takrat, ko sem bil tam. Od močne detonacije so se plastične folije, ki so jih imeli namesto razbitih šip, napihnile kot jadra, ko vanje puhne močan veter. Te dni je neko žensko v tramvaju ostrostrelec zadel natančno v oko. Tri dni sploh ni bilo elektrike.« Res zanimivo je, da bi take podobe v klasičnem romanu verjetno prav tako funkcionirale, vendar so vložena resnična, datirana pisma nekaj čisto drugega, saj prav skozi njih začutimo vsakodnevne stiske, bojazni, dvome in male zmage obeh korespondentov. Tamhiščić veliko pove o svoji družini, sploh o sinu Nedimu, ki mu povzroča veliko skrbi, in slepota se kaže tudi v njunem odnosu – oče si namreč noče priznati, da sin zahaja na slaba pota, in to je tudi edina njegova »slepa pega«. Osti namreč zatrdi, da tudi ko je bil slep, ni bil zaslepljen, in v njegovi poeziji izpostavlja »Tahmiščićevo pesniško ohranjanje in razpihovanje neugasnjenih žerjavic Prometejevega ognja«. Črna je morda res prekrila vse druge barve, a le v naslovu, v resnici pa so takšni ljudje, kot so akterji te knjige, tisti, ki so vedno znali razpihati oblake in vnesti svetlobo v še tako krvavo vojno (bojno) rano. Črna je tako pomembna knjiga, ki na svojstven in iskren način prikaže razmere tistega časa in skozi slepoto odpira oči.
Josip Osti, Črna, ki je pogoltnila vse druge barve. Ljubljana: Beletrina; Koper: Znanstvena založba Annales ZRS, 2018. 311 str., 24,00€.
