AirBeletrina - Odpusti (odlomek)
Panorama 19. 5. 2014

Odpusti (odlomek)

Objavljamo odlomek iz romana Odpusti Aleša Štegra.

Odpusti
Aleš Šteger
Leto izdaje:
2014

Prevajalec:

24,00 €

 

Voda stopi izza zavese pred mikrofon. Pisk za trenutek prepara veliko dvorano SNG Maribor, na oder priteče tehnik in odmakne mikrofon za ped proč od Vode. Potem se v dvorani vse umiri.

Spoštovani gospod predsednik države, spoštovana ministrica za kulturo, spoštovani župan pobratenega mesta Malje, spoštovani meščani, meščanke, spoštovani gosti, en pozdrav vsem skupaj. Maribor ni samo najbolj urejeno mesto v Sloveniji. V Mariboru uvajamo nove avtobusne linije na plinski pogon. Maribor je gostil obisk Dalajlame, ki bo letos ponovno prišel k nam skupaj s številnimi Nobelovimi nagrajenci. Maribor je uspešno gostil svetovno prvenstvo v jiu-jitsuju. Maribor bo prihodnje leto izvedel univerzijado. Ne samo da je Maribor mesto z najstarejšo vinsko trto na svetu, mesto z novim stadionom Ljudski vrt, na katerem smo porazili Sovjetsko zvezo, zdaj je Maribor tudi Evropska prestolnica kulture. In dokler bom jaz župan tega mesta, se kulturi ni bati. Nekateri mislijo, da je kultura na psu. V Mariboru ni tako. To dokazujejo številni dokazi znotraj programa Evropske prestolnice kulture. To dokazujejo številni dokazi znotraj rednih dejavnosti naših zavodov, od Muzeja osvoboditve Maribor, Slovenskega narodnega gledališča Maribor pa do Pogrebnega podjetja Maribor, Komunale Maribor in drugih. Maribor je kulturno in čisto mesto. Zato prinaša tudi nameravana investicija v novo, čisto čisto čistilno napravo boljšo prihodnost za Maribor in za vso Slovenijo. Tako kot je tudi otvoritev kulturnega centra Marks, ki smo ga otvorili pred kratkim, prinesla novega vetra na levi in desni strani Drave. Spoštovani gospod predsednik države, spoštovana ministrica za kulturo, Mariborčani in Mariborčanke. Ni res, kar pišejo zlonamerni mediji. Čas je, da rešimo trajnostno rešitev našega mesta in njegovega kanalizacijskega omrežja. Ko sem bil pred dnevi na obletnici našega mestnega pokopališča, ki velja za zgled drugim, tudi veliko večjim pokopališčem po Evropi, sem čutil pozitiven srčni utrip. Ko sem pred dnevi prerezal trak na novozgrajenem Marksu, sem čutil pozitiven srčni utrip. So projekti, ki nas vse povezujejo. Ni prihodnosti brez sedanjosti, in dokler bom jaz župan Maribora, se bodo pozitivni projekti izvajali pozitivno, za dobrobit vseh nas. Hvala.

V dvorani zmeren aplavz, zatemnitev, pričetek predstave. Bely in Rosa opazujeta Vodo, ki se v prvi vrsti rokuje s predsednikom države in ministrico za kulturo, sede na prazen sedež poleg nje.

Scena minimalistična, kakih petnajst oseb na odru, vsi nepremični. Prvi spregovori sluga:

Razumete, da se je svet za vedno spremenil? Mhm? Ja? Ne? Vse, kar hočem reči, je, da so misli z dolgoročnimi posledicami zmeraj enostavne. Vse moje misli gredo v eno smer: če se povezujejo pokvarjeni ljudje z namenom, da bi si ustvarili moč, potem je nujno potrebno, da to počno tudi pošteni. Tako enostavno je to. Ah, vojne še ni, a samo zato, ker ni vojne, tudi ni miru.

Kako dolgo traja predstava? vpraša Rosa.

Slabe tri ure, dve pavzi ima, zašepeta Bely.

Poznaš tekst?

Zelo dobro poznam roman. Ne poznam te adaptacije, a pred leti sem sam naredil adaptacijo. Nikoli ni bila uprizorjena, zašepeta Bely. Čez hip se Bely še enkrat skloni k Rosi in zašepeta: In tudi nikoli ne bo.

Na odru nastopi grofica Rostova, na glavi nosi cilinder:

Jaz verjamem samo še v Boga in našega dragega carja. Nikolaj! (Poljubi carja Aleksandra.) Vi boste Evropo odrešili tega morilca in lopova. Nataša! Človeku se lahko zmeša. C’est à en devenir folle. On dirait, que le monde entier a perdu la tête. Ni mogoče, da bi še naprej trpeli tega človeka, ki grozi vsemu in vsakomur. Nikolaj! Nataša!

Ostani tukaj, zašepeta Bely.

Kam greš? vpraša Rosa.

Voda, ne vidiš, odhaja iz dvorane, za njim grem. Ne hodi nikamor.

Belyja za hip oslepi luč na hodniku. Prazno stopnišče, sivi pohorski marmor, modernizem, veliki kristalni lestenci.

Bely se spusti v pritličje, zasliši glas iz garderobe.

Že odhajate, gospod župan?

Lahko je vam, dekline, cele dneve se zabavate v gledališ­ču, nekdo v državi pa še mora delati. Daj mi moj mantl, samo da vzamem cigarete, ti ga dam takoj nazaj. Evo.

Bely vidi Vodo, kako se pogovarja z eno od garderoberk.

Kaj pa dekline delate, ko nič ne delate, mislim, ko niste v teatri?

Garderoberke mu vrnejo s hihitanjem.

Voda vtakne cigarete v žep suknjiča in zavije na moško toaleto. Bely gre za njim, se postavi poleg njega ob sosednji pisoar.

Dolgočasna predstava, ne? reče Bely.

Kaj pa ven, nisn ekspert za teater, reče Voda, dvakrat globoko potegne dim, ugasne cigareto v pisoarju, si zapne zadrgo.

Bely stopi za Vodo k umivalnikom.

Vas lahko vprašam, gospod župan, ljudje pravijo, da ste strasten lovec.

Voda ga prekine s strogim pogledom: Kaj ti si kaki novinar?

Ne, ne, sam tudi nekaj malega lovim, pa sem vas mislil vprašati po vaših izkušnjah.

Kaj pa loviš?

No, ravno začenjam … reče Bely in iz žepa potegne nalivnik.

Lov je predvsem skrb za živali, to je prvo, šele pol je lov odstrel. Jaz sem samo prejšnjo zimo zvozil več kot dvajset prikolic sena pa koruze srnjadi. Pri keri lovski družini pa si?

Bely zastane.

Veš, kaj mislim? Mislim, da ti sploh nisi jager, pa da si en novinar, ki bi me rad napičil, zarohni Voda. Kaj maš v roki, pokaži!

Nalivnik imam, reče Bely in dvigne nalivnik v zrak.

To je sigurno mikrofon. Daj sem, baraba, reče Voda in plane na Belyja. Oba padeta po tleh. Voda pretipava Belyjeve žepe in povleče na dan vizitke avstrijskega državnega radija.

Kaj pa je to? Kaj pa je to, baraba mala? Mene boš zasledoval? Mene? Pa kaj ne veš, da ti na čelu piše, da puške še v rokah držal nisi? Ti pokažem, kdo je jager. Boma šla malo tauhat.

Voda zvleče Belyja po tleh do straniščne školjke. Bely se upira, a Voda ga trdo drži okrog vratu.

Veš, kak smo se v JNA šli podmornice? Pokazo ti bom.

Voda potisne Belyjevo glavo globoko v toaletno školjko, top udarec, Belyju se iz nosa ulije kri, Voda potegne vodo, malo počaka, da se kotliček spet napolni, potem ponovno potegne vodo.

Toti tehniki ameriški marinci pravijo tehnika navideznega ftaplanja, reče zadovoljno Voda.

Bely pričenja goltati vodo, ki ga zaliva skupaj s krvjo. Vodov stisk je premočan, da bi se osvobodil.

Take novinarske podgane, kot si ti, si to zaslužijo. Ti jager, pa kaj še! Veš, kaj ste mi novinarji naredli? Familijo ste mi razjebali. Ne morem več nikam, ne da bi me zasledovali. Zjutraj me pred hišo čakajo ptičje hišice s kamerami. Opoldan mam pol že nove novice na televiziji. Gnoj frdamani.

Belyja ponovno zalije voda, vdre mu v pljuča. Zdaj zdaj bo mimo. Ta misel gre skozi Belyja kot rezilo, ga razpara na dvoje. Bely ima občutek, da se ločuje od telesa, se odlep­lja. Vse je zbrano in jasno in mirno. Vidi, kako se telo vse bolj nemočno upira, trepeta, golta vodo, se poskuša rešiti. Bely opazuje svoje telo nekje od zgoraj, gleda Vodi čez ramena, ravnodušno, kot da ni sam ta, ki se pred njegovimi očmi utaplja. Voda ponovno potegne za ročico. Voda vnovič zašumi. Bely opazuje svoje telo, ki se počasi vda. Zaznava bitje srca, ki je vse bolj daleč. Migotavost krvave vode, ki ga obliva. Zdaj poskuša biti samo še pri miru, hraniti zadnje moči, čakati, kako dolgo bo telo še lahko ostalo pri zavesti. Gleda, oči telesa se počasi zapro, roke postanejo mlahave.

Vodov prijem naenkrat popusti.

Belyja telo v hipu ponovno posesa vase, ga prilepi nazaj na bolečino, ki je vsepovsod. Bely iztrga glavo iz vode, zahrope kvišku, globoko zajame zrak.

Trenutek kasneje, ko pride malo k sebi, vidi Bely Vodo klečati poleg školjke. Vodove oči in usta na široko razprte v bolečini. Za njim stoji Rosa Portero in ga stiska za vrat.

 

Danes, 20. 5., ste ob 20.00  vabljeni v ljubljanski Daktari, kjer bo predstavitev romana Odpusti Aleša Štegra. Z avtorjem se bo pogovarjala Vesna Milek, odlomke iz romana pa bo brala dramska igralka Saša Mihelčič.  3. junija ob 19.00 boste avtorju lahko prisluhnili na Ptuju.