»Njegova notranjost se drobi v mnoge glasove. Vesolje, ki ga gleda, ni zunaj, temveč notri.«
Muanis Sinanović je svoj literarni opus, v katerem najdemo poezijo, roman in esejistiko, lani obogatil še s kratko prozo. Očitno je, da ima pri pisatelju vsako delo, glede na umetniško obliko, svoje specifike. Dela se razlikujejo predvsem pri (ne)razkrivanju notranjih občutkov lirskega subjekta v poeziji oziroma pripovedovalca v prozi. Deveterico pripovedovalcev v zbirki Na senčni strani blokov lahko primerjamo z lirskim subjektom pesniške zbirke Krhke karavane (LUD Literatura, 2021), saj se njihovo pripovedovanje le počasi preusmerja iz opisovanja zunanjega sveta v subjektivno izpoved posameznikove »duševne votline«. Sinanovićeva kratka proza je zato mestoma poetična in postavlja v ospredje motive odtujenosti, ljubezni, spomina, časa, odnosov, skratka, obravnava »notranji mulj« človeka. Čeprav se zgodbe pred nami razgrinjajo v fiktivnem času, v katerem se razpleta njegova fiktivna zamisel prihodnosti ali paralelne sedanjosti, nam pisatelj ne poskuša detajlno opisati domnevne percepcije novega sveta, pač pa položaj notranje razdvojenih ali izgubljenih pripovedovalcev kratkih zgodb, ki se trudijo shajati v popolnoma odtujeni družbi.
Povečini brezimni junaki kratkih zgodb (imena imajo samo Bronja in Brokat ter Šefket Ramadani v istoimenskih zgodbah) so postavljeni v različno oddaljene čase, gibajo pa se od Zasavja in Ljubljane vse do Beograda, Sarajeva in New Havna. Nekateri živijo pod popolnim nadzorom vlade, drugi so del avtonomnih con. Živijo v povojnem času ali so doživeli revolucijo in (ponovno?) živijo v postsocialističnem času. Za bralčevo razumevanje kratkih zgodb orientacija v času in prostoru sicer ni pomembna, ključna lokacija je naslovna »senčna stran blokov«, ki jo v uvodni istoimenski kratki zgodbi pojasni pisatelj. Moderen in napredno usmerjen človek je naselil prisojno stran hriba, si zgradil visoke bloke in se vedno bolj zapiral med štiri stene s svojimi majhnimi in velikimi zasloni, vedno bolj je postajal »sen v glavah stanovanj«. Ločil se je od narave in se pred njo zavaroval, a je ugotovil, da brez nje ne more. Takrat se je želel vrniti na senčno stran blokov, v neokrnjeno naravo, k tradiciji, prednikom in koreninam. Namesto tega je moderni človek postal tujec v svetu kot v Baudelairovi pesmi, a je Sinanovićevim junakom odvzeto tudi vsakršno upanje, da bi ponovno našli senčno stran blokov; razblinilo se je kot oblak, ki ga razpiha veter. Liki prehajajo skozi avtonomne cone, preseljujejo se iz enega mesta v drugo, z ene strani hriba na drugo, migrirajo čez celotno slovensko ozemlje, tudi v podeželsko zaledje mest in druge balkanske države. Nikjer ne najdejo senčne strani blokov, čeprav se »povsod nahajajo slovanski bloki«. Ironično se kratke zgodbe dogajajo v fiktivnem času, v resnici pa je fikcija ta idila, ki jo predstavlja senčna stran.
Junaki so postavljeni v različno oddaljene čase, gibajo pa se od Zasavja in Ljubljane vse do Beograda, Sarajeva in New Havna. Nekateri živijo pod popolnim nadzorom vlade, drugi so del avtonomnih con.
Ne glede na to, kje se liki znajdejo, vselej naletijo na odtujeni svet in odtujeno družbo. Držijo se vsak zase, z ostalimi meščani ne vzpostavljajo stika, česar ne poskušajo niti tisti na drugi strani. Moški pripovedovalec kratke zgodbe Potovanje v New Haven ugotavlja, da »pravzaprav ni šlo za hladnost [sveta in ljudi], temveč za mojo lastno odtujenost«. Slednjo je povzročil bolj ali manj strog nadzor, ki ga izvaja država, represija, »peklenski ogenj, [ki je] svetloba ekranov mobilnikov«, manko pristnega socialnega stika in nekonvencionalnosti futuristične družbe. To pripelje do zapiranja junakov samih vase in spodbuja samorefleksijo do njihove lastne biti in sveta, v katerem živijo. So še zadnji predstavniki človeških bitij novega sveta. Senčna stran blokov je vse manj fizični prostor, vse bolj pa jo predstavljajo ljudje, ki nas obdajajo, in osebe, v kakršne se razvijajo liki, vsak z novim spoznanjem. Teme, misli in občutja junakov se v sosledju povezujejo skozi celotno zbirko. Inženir opravlja službo čuvaja časa, sčasoma pa spozna, da »čas v resnici ne mineva, temveč soobstaja v zavesti«. Naslednji lik potuje v New Haven, ker je poskušal ohraniti spomin na prijatelja, prav tako je želel ukrasti čas. V drugi zgodbi imajo razvito visoko tehnologijo, s katero lahko dostopajo do spomina Šefketa Ramadanija. Ta se jim projicira kot film na platnu. V zgodbi Beli moški in en temnopolt so podobe tako surrealistične, da jih lahko interpretiramo le kot sanje, polne realističnih in domišljijskih drobcev.
Že v naslednji zgodbi Svet nespečnih, z edino žensko pripovedovalko, se srečamo s fizično nespečnostjo in pa z duhovnim prebujenjem ob branju prepovedane literature. V zadnji zgodbi Pobeg sledimo prvoosebnemu pripovedovanju moškega lika, ki se še najbolje zaveda prostora in časa, v katerih živi: »V času živim kot v prostoru na impresionistični sliki.« Zaveda se nepomembnosti in fluidnosti okolja, s tem pa tudi spremenljivosti lastne biti: »Toda ali smo ves čas svojih življenj iste osebe?« Njegov obrambni mehanizem oziroma posledica, ki sta jo na njem pustila režim in družba, v kateri živi, je izguba spomina na dogodek, o katerem ga zaslišuje sodišče. Obtoženec se kljub sodni prepovedi odpelje iz mesta, a se na koncu ciklično pripelje nazaj do svojega mesta in svojega bloka. Po branju vseh zgodb individualnih junakov se nismo premaknili s sončne na senčno stran blokov.
Ne glede na to, kje se liki znajdejo, vselej naletijo na odtujeni svet in odtujeno družbo. Držijo se vsak zase, z ostalimi meščani ne vzpostavljajo stika, česar ne poskušajo niti tisti na drugi strani.
Fiktivni prihodnji čas in iztirjeno avanturistično družbo slika tudi avtorjev romaneskni prvenec Anastrofa (Litera, 2017), kjer pa umanjka notranja percepcija prihodnjega sveta, zaznamovanega z vojnami, revolucijami in tehnologijo, s tem pa tudi poetiziran slog, ki ga zamenja analitično popisovanje celotnega dogajanja. V Sinanovićevih delih torej lahko opazujemo kontinuiteto, predvsem pa razvoj tem in motivov ter mešanje različnih pripovednih slogov. Njegova dela se vseskozi lotevajo tem, ki se dotikajo obstoječega človeka v našem ožjem geografskem prostoru. Zaobjemajo problematiko migrantov, postsocialistične družbe, nevarno hitrega razvoja tehnologije, vse večjega nadzora nad ljudmi, multikulturalizma, sprejemanja in strpnosti do različnih verstev, predvsem pa je vse povezano s konceptom jugoslovanstva in Balkana … Njegova stalnica je mesto, večina likov vsaj enkrat prečka tudi Ljubljano, o kateri Sinanović v zbirki esejev Beat v svetu zapiše: »… mesto visi v času, da se brezčasnost v kužnih meglicah z barja dviga nadenj in veje skozi prazne nočne ulice.« Ugotavljam, da zbirka Na senčni strani blokov v avtorjevem opusu predstavlja največjo manifestacijo in paradigmo njegove vizije, ki jo vedno znova poskuša ubesediti in posredovati. V njej soobstajata nepogrešljivi komponenti: aktualne teme, vezane na naš trenutni in potencialno prihodnji svet, in pa osebne, intimne teme, ki okupirajo in bodo okupirale posameznika v današnjem in v prihodnjem času. Ključno je, da je prva komponenta podana analitično, druga pa izkustveno, s tem zbirka kratkih zgodb harmonično združuje avanturistične opise mest iz prihodnosti in pa teme, ki vzbujajo prevpraševanje lastnega obstoja. Z velikimi pričakovanji lahko torej spremljamo Sinanovićevo nadaljnje delo; pri Beletrini bo letos izdal svoj drugi roman. Zanimivo bo preveriti, ali bo komplementaren ali pa kontrasten njegovemu dosedanjemu opusu.
