AirBeletrina - Odvratna, sprevržena, nemoralna
Panorama 10. 4. 2014

Odvratna, sprevržena, nemoralna

Anatoli Uljanov in Natasha Masharova sta duo ukrajinskih umetnikov, ki sta odgovorna za medialejbl Looo.ch oz. luč, kar v ruščini pomeni žarek svetlobe.

Looo.ch je spletna platforma, ki si je za nalogo zadala skozi umetnost preiskati nekonvencionalno, ustrahovati konzervativno in razvijati novo kulturo. Sta nekdanja urednika PROZE, filozofske porno strani sodobne kulture, in SHO, revije kulturnega odpora v Ukrajini. Zaradi fizičnih napadov najetih nacionalistov in ostre kritike kijevskega župana ter Moralnega komiteja sta bila prisiljena zbežati iz svoje domovine. Zdaj, ko kot politična azilanta že peto leto živita v izgnanstvu v New Yorku, nadaljujeta svoje delo v novem okolju. Njun temeljni izziv še vedno predstavlja izkoriščanje multimedijskega prostora za t. i. kulturno hekerstvo.

Čeprav – ali ravno zato, ker je ruska vlada prepovedala objavo njunega kontroverznega projekta “Homoseksualnost za otroke”, se Anatoli in Natasha borita za osvoboditev vseh informacij, ne glede na tip in vsebino.

 

Brighton Beach dances (avtor: Looo.ch)

Kako sta prišla na idejo za svoje projekte? Sta poskušala ustvariti vsebinsko platformo, ki sta jo na internetu pogrešala sama, ali sta si zavestno prizadevala podati socio-politično izjavo?

Leta 2009 sva bila po seriji nasilnih napadov s strani verskih nacionalistov v Ukrajini prisiljena zapustiti našo Bonobo državo in nekaj časa preživela v Berlinu. Takrat sva prvič po dolgem času dobila priložnost, da sva lahko svobodno hodila po ulicah. Pred tem sva živela z nenehno grožnjo, v stalnem spremstvu telesnih stražarjev – dveh angelov smrti iz postsovjetski 90-ih. Eden od njiju je drkal po telovadnicah in hotel ubiti vsako senco okoli sebe. Drugi pa je poslušal CD-je z zvoki gozda, ptičjega petja, žuborenja rek in podobno sranje … samo da se pomiri, razumete. Prva oseba, ki sva jo spoznala v Berlinu na svojem prvem svobodnem sprehodu, je bil turški pritlikavec s kupom marihuane. Tako so se začela najina potovanja. Ker ukrajinski potni list žal sporoča, da si stekel pes, na »čistem« delu Evrope nisva mogla ostati prav dolgo. Tako sva se preselila v Sofijo, v Bolgarijo, v balkansko cigansko deželo volkodlakov, kjer lahko na glavni mestni ulici slišiš škržate. Nekaj mesecev kasneje so najin projekt PROZA prepovedali cenzorji Moralnega komiteja (ja, v Ukrajini obstajajo te vrste pizde). Potem sva ugotovila dve stvari. Najprej: ni razlike med umetnostjo in politiko. In drugič: da bi spremenil svet, moraš spremeniti zavest ljudi, da pa bi lahko naredil to perverzno stvar, moraš najprej shekati kulturo. Zato sva se odločila, da bova naredila spletno stan, ki bo uporabljala podatke kot orožje proti konservativni misli. Nekaj takega kot klistir, ki vas sicer posili, a na dober način.

Kot za večino novih in prebojnih ustvarjalcev se tudi za vaju zdi, da pri bralcih zbujata vse od popolnega strahospoštovanja in predanosti do iracionalnega sovraštva in zavisti, nihče pa ne ostane brezbrižen. Je to učinek, za katerega sta si prizadevala, sta ljudi pretresla hote ali je bil to samo stranski učinek temeljnega cilja projekta?

Nek pametnjakovič je nekoč rekel, da se umetnost začne, kjer se konča običajno. Glede na to da poskušava občinstvo izzvati k temu, da bi stopili izven »običajnega«, »dobrega« ali »splošno sprejetega«, veva, da kar delava, ni prijeten vanilijev milkšejk. Umetnost lahko in bi tudi morala povzročati ritobole. Umetnost bi morala biti dejanje nasilja in bolečine, saj vas zgrabi in odvleče v neobičajno, to pa se sprva lahko zdi grozeče. Verjameva, da mora vsak um, ki se hoče zbuditi, najprej eksplodirati. Sovraštvo ni namen ali cilj, je pa pričakovan odziv na vsakega, ki predlaga spremembe. Looo.ch ne more biti »prijazen«. Ne moreš biti »prijazen« in politično korekten, ko se spustiš v razgrinjajočo se neosrednjeveško dobo. Pri tem ne gre za rusko ali katerokoli drugo obskurno stvar, gre za nekaj globalnega. Od prepovedi »homoseksualne propagande« v Rusiji do prepovedi golega človeškega telesa na Facebooku – v vojni smo. In kaj je predmet tega boja? Informacije. Preganjanje Chelsea Manning, Edwarda Snowdena, Wikileaks in The Piratebaya, boj za avtorske pravice, cenzura na socialnih omrežjih, vladni nadzor … – v našem času se vse vrti okrog informacij in informacije so ključ do vsega – do razumevanja, kako ljudje mislijo in delujejo. Zato si želiva emancipirati informacije. Ne boriva se za neko partikularno idejo ali podobo, ampak za svobodo deliti vse oblike le-teh. Kultura je eksperimentalni laboratorij človeštva za delo s čuti in simboli, ne glede na to, kako »slabi« naj bi po presoji etike bili. S tem, ko nekaj prepovemo, omejimo svojo domišljijo in kulturo. To je protievolucijsko. Je nekaj, kar nas dela infantilne in odvisne od tistih, ki bi nam radi vladali.

Zoogod (avtor: Looo.ch)

Vajina spletna stran je, predvsem zaradi nenehnih prepovedi in represije, postala svojevrsten organizem, ki se nenehno razvija in spreminja. Kako se spopadata z omejevanjem? Vaju ovira ali vaju še bolj podžge?

Looo.ch je konstantna sprememba in mutacija. Vse te prepovedi so nadležne, a nama pomagajo odkrivati načine, kako prelisičiti cenzuro. Sprva je bil Looo.ch spletni portal, potem je postal blog, zdaj je medijsko okolje, nekakšen potujoči dežnik, pod katerim delujejo različni kanali in projekti. Najina spletna stran je samopredstavitvena. Zdaj sva bolj gverilski studio. Kurirava vizualne tokove in socialna omrežja, ustvarjava interaktivne kiberfilme in »prostore«. Ukvarjava se tudi z datotečnim založništvom, saj razumeva, da moramo informacije, če želimo, da ostanejo imune na zombije preteklosti, decentralizirati in uporabiti pirate-tech torrente in podobno, da bi jih gotovo razširili. Vsa najina novejša besedila so objavljena v pdf, ePub in mobi – in so neodvisna od strežnika, URL in celo naju. Kakorkoli, glavna stvar, ki jo zdaj počne Looo.ch, je video – predvsem dokumentarni. Besedilo ostaja usodno ujeto v nacionalni jezik. Vizualni jezik, po drugi strani, je precej bolj dinamičen in globalen.

S tem, ko sta začela iskati politični azil na tujem, sta se pridružila dolgi koloni, praktično dinastiji umetnikov, ki bežijo pred »materjo« Rusijo, da bi ušli njenemu dušečemu objemu. Kako se soočata z odsotnostjo trdnih tal, na katerih bi stala?

Postaneš ves mračnjaški in dekadenten, to gotovo. Migracija je socialni samomor. Preden se uspeš priviti k prsim kakšne druge »matere«, se moraš soočiti s prebitkom zavisti s strani svojih sorojakov (ki so vedno potovali le kot turisti in nimajo nikakršne prestave o tem, kako daleč od počitnic je migracija) in vrsto let živiš v izoliranem mehurčku zunaj nove družbe. To je življenje duhov. Je pa tudi življenje, polno umetnosti. Nobene finančne okoliščine nama ne zagotavljajo, da naju najin pekel že jutri ne bo ponovno posrkal, zato poskušava iz vsakega dneva izpiti največ, kar se da. S kamerami potujeva po New Yorku, zbirava ideje in podobe, spoznavava ljudi iz različnih socialnih krogov, da bi izkusila vse odtenke resničnosti. Migranti so narod brez meja, odtis sveta globalnega Babilona. Vsi bi se morali priučiti živeti brez trdnih tal pod nogami, saj so »trdna tla« iluzorna ne glede na to, kako bogat ali zaposlen si.

 

Kaparos (avtor: Looo.ch)

Medtem ko iščeta politični azil v Ameriki kljub dejstvu, da v svoje delo vključujeta svojo trenutno resničnost (Looo.ch trenutno dela na stranskem projektu Yellow Dog – gre za njun newyorški blog), vajina publika ostaja večinsko ruska. Če sta bila prej v središču dogajanja in njegova aktivna tvorca, sta zdaj obstranca, prekomorska opazovalca, ne po lastni izbiri. Sta s svojim položajem zadovoljna ali sta nostalgična?

Težko je biti nostalgičen do pekla. Vsa nostalgija, ki jo čutiva, je nostalgija do prihodnosti. To, kar trenutno delava za Rusijo, poganja namera humanitarno investirati, deliti svoja uma, ki ju je preobrazila tanskulturna izkušnja. Ne strinjava se s tem, da naju »prekomorsko opazovanje« postavlja v šibkejši ali manjvrednejši položaj. Pravzaprav je ravno nasprotno. Ker nisva pod vplivom ideoloških narativ in čustev tega peklenskega konteksta, lahko proizvajava drzna in ostra stališča, »izven škatle«, kot rečejo Američani. Geografija ni več tako odločujoča. Danes nas vse povezuje splet in tako naseljujemo globalno informacijsko pokrajino. Zato se ne želiva omejevati na komunikacijo samo z »našimi ljudmi«. Zato se jaz (Anatoli) trudim, da bi svoj udomačeni nacionalni jezik nadomestil z neverbalno in postnacionalno vizualnostjo. Ne verjamem, da bo moja angleščina kdaj tako dobra, kot je moja ruščina, hkrati pa tudi moja ruščina zdaj izumira. Zato bi se rad ponovno iznašel – da bi našel nov način, kako izraziti, kar imam. Kar pa se tiče Natashe, ki je fotografinja, je bil njen jezik vedno vizualen, med selitvijo pa se je razširila tudi v videografijo, ki je medij, ki naju zdaj oba najbolj zanima. Vse to zaznamuje trajna mutacija. Biti potujoč um je kot delati z lego kockami – vsako drugo mesto, država ali tujec je opeka, ki lahko preoblikuje tvojo osebnost. Sva novodobna cigana, kiberdisidenta, ladja, ki lebdi med svetovi. Noben od njih ne bo nikdar postal kraj, kamor spadava, dom, ampak … Pod temi eksistenčnimi pogoji sva bližje svobodi kot kdajkoli. Težko je, a naju bogati in navdihuje. Nisva ne Rusa ne Američana. Sva človeka iz romantičnega plemena potujočih sanjačev. In zato prihajava s poezijo.

Ko ravno govorimo o poeziji: v svojem uvodu k spletni strani pravita, da je je Looo.ch »seks in smrt«, kar zveni zlobno okusno. Povejta kaj več o tem.

Kaj drugega pa še obstaja? Samo seks in smrt sta. Eden ljubkuje drugega. Zamislimo si nesmrtnost. Ničesar vas ni strah. Kaj pomeni biti brez strahu? Pomeni nezmožnost izkušanja čustev: jeze, sovraštva, ljubezni … Smrt je torej začimba naših čustev. Brez nje nismo ljudje, marveč stroji. Smrt je tudi vse, kar presega našo vednost, temna snov, ki sestavlja 96 % vesolja, vse, kar je neraziskano, a nenehno prisotno. Seks, po drugi strani, pa je v osnovi vse, kar lahko, kar zmoremo. Seks je biti živ. Naša kultura zanika, spiritualizira in celo zavrača smrt, kar je s stališča vesolja precej lol. Zato je trenutni modni fetiš, ki teži k satanističnim in goth trendom, tako obetaven. Kar se morda zdi kot še ena popkulturna prilastititev, stvaritev simulakra, na kakršno bi lahko drkal Baudrillard, je pravzaprav zgodovinsko prebujenje iz stoletnega shizofrenega zanikanja resničnosti. Začenjamo priznavati temno stran meseca in upajmo, da nam bo to omogočilo pobegniti pred konzervativno zavestjo. Seks in smrt nista antagonista. Ljubimca sta.

 

Crown Heights Parade (avtor: Looo.che)

Človek bi se težko ne strinjal, ljubezen in smrt sta gotovo poglavitni sestavini človeške izkušnje. Moram pa priznati, da sama čutim močen odpor do »pastelno roza« gothov. Zdi se, kot da sodobna kultura podoživlja pretekle trende, le s precej manj intenzivnosti. Bi se strinjala s trditvijo, da našemu času manjka intenzivnosti in svobode?

Svoboda je relativna in subjektivna. Pomanjkanje čustvene intenzivnosti in iskrenosti, o kateri govoriš, ni težava, marveč prednost hipsterske generacije. S tem, ko podoživljaš preteklost, jo nenamerno steriliziraš. Hipsterska plitkost preobrazi vse v kewl-izgledajoč natis na majici. To počne tudi z bogovi in fuhrerji. Ideologija, zvedena na modne dodatke, pa postane neškodljiva. In ja, na koncu dobimo kulturno praznino in odsotnost smisla, zaradi katere se zdi naš čas zlagan in brez maščob. Ampak namesto da kot stare mame molimo za »dobre stare čase«, bi morali hipsterje videti kot kobilice, ki bodo izničile zgodovino. Vzemimo današnjo praznost kot priložnost. Pomanjkanje je vedno povabilo. Stojimo na vratih prihodnosti in v sedanjosti oblikujemo njeno vsebino. Pravi izziv je uporabiti to posthipsterično sterilnost kot okolje, v katerem bomo ustvarili novo kulturo.

In tako, medtem ko nas razkraja svet sterilnosti, ta ista sterilnost ustvarja prazen prostor na platnu, na katerem bo lahko vzniknila povsem drugačna slika?

Looo.ch ima »optimistično-pesimistično« vizijo za bližnjo prihodnost: prepričana sva, da bo čas, ki prihaja, zanimiv in intenziven. Praznina je vedno začasna, ne more se obdržati dolgo, vedno jo nekaj zapolni. Vprašanje je – kakšne vrste nekaj? Sanjava o obdobju novega romanticizma, odkritosti in neponarejenosti. O obdobju prebujenja iz trenutnega socialnega avtizma; koncu strahu pred tem, da bi bil, kar si, namesto tistega, kar bi »moral« biti, da bi odigral vlogo »normalnega« in »uspešnega« državljana. O obdobju, v katerem bomo vsi opustili svoje maske in se drug drugemu razkrili brez sramu in strahu. Istočasno pa imamo vsi več kot dovolj razlogov, da verjamemo, da bodo časi, ki prihajajo, polni groze, ki posiljuje duha. Ena glavnih muz tega je liberalna namera izogibanja konfliktom, zatiranja agresije (ki je ključna za ustvarjanje), namera biti ves čas prijazen eksistenčni vegan. Meniva, da so to podobne sorte jajca kot krčanska ideja o »dobrem človeku« ali »čisti duši«. V nikakršni zvezi z resničnostjo niso. Tovrstne tendence dajejo mandat konservativnosti in ustvarjajo napetost v posamezniku, s tem pa tudi v družbi. Brez kanala, ki nam omogoča izraziti svojo »temno stran«, tvegamo, da jo bomo absolutizirali. In to je še en razlog, zakaj moramo emancipirati vse vrste informacij, ne glede na to, kako srhljive se nekatere zdijo morali naše družbe. Potrebujemo možnost, da bi se soočili s katerokoli vrsto ideje. Zato, da je ne bi zatrli, marveč doumeli in presnovili.

 

 

Prevod: Anna Novikova in Katja Perat

Intervju je bil prvič objavljen na portalu http://www.vice.com/de/