Dobesedno vzeto?
Na spletni strani AirBeletrina je bila julija 2014 objavljena kolumna Gabriele Babnik na temo rasizma z naslovom O vanilijah in čokoladah. Ob branju lahko opazimo, da smo nekatere odlomke v enaki ali zelo podobni obliki brali že v odličnem romanu nigerijske pisateljice Chimamande Ngozi Adichie, Amerikanka (Americanah). Ta je v izvirniku izšel leta 2013, v slovenskem prevodu Gabriele Babnik pa konec leta 2014. Roman Amerikanka in njegova avtorica sicer v kolumni nista omenjena; misli protagonistke romana, Ifemelu, so pripisane »nigerijski prijateljici, ki že dve desetletji živi v Parizu« oziroma avtorici kolumne. Celotno besedilo je predstavljeno kot avtoričino razmišljanje o problematiki rasizma v Sloveniji oziroma Evropi.
V nadaljevanju navajam tri primere, ki em jih zaznala pri branju kolumne in romana. Dobesedni citati so v kurzivi:
»Privzdignila sem obrvi, kot sem jih privzdignila tedaj, ko mi je prijateljica, Nigerijka, servirala drugo skrajnost. Dejala, da ima rada Francijo, da je to resnično edini prostor, v katerem bi še lahko živela, poleg Nigerije seveda, toda nekega dne se je s prijatelji pogovarjala o otrocih in v bežnem hipu jo je spreletelo, da si ne želi, da bi njen otrok odraščal na Zahodu. »Nočem, da moji otroci odrasle pozdravijo z ‘Živjo.’, temveč da rečejo ‘Dobro jutro.’ in ‘Dober dan.’. Nočem, da ko jih nekdo vpraša ‘Kako si?’, da zamomljajo ‘Dobro.’. Ali da pokažejo pet prstov, ko jih vprašajo, koliko so stari. Hočem, da rečejo, ‘Dobro sem, hvala.’ in ‘Star sem pet let.’ Nočem otroka, ki ga stalno hvalijo, ki pričakuje nagrado za vsako stvar in odgovarja nazaj odraslim,« je dejala.
Čeprav je prijateljica tisti hip, ko je opisovala lasten konzervatizem …«
(O vanilijah in čokoladah, Gabriela Babnik)
»Nekoč sta se pogovarjala o ameriški politiki, ko je dejala: »Rada imam Ameriko. Resnično je to edini kraj, kjer bi lahko še živela. Toda nekega dne smo se z Blainovimi prijatelji pogovarjali o otrocih in spoznala sem, da če bom kdaj imela otroke, nočem, da imajo ameriško otroštvo. Nočem, da odrasle pozdravijo z ‘Živjo’. Hočem, da rečejo ‘Dobro jutro’ in ‘Dober dan’. Nočem, da ko jih nekdo vpraša ‘Kako se imaš?’, zamomljajo ‘Dobro’. Ali da pokažejo pet prstov, ko jih vprašajo, koliko so stari. Hočem, da rečejo ‘Dobro se imam, hvala’ in ‘Star sem pet let’. Nočem otroka, ki ga stalno hvalijo, ki pričakuje nagrado za vsako stvar in odgovarja nazaj odraslim. Je to grozno konservativno?«
(Amerikanka, Chimamanda Ngozi Adichie, str. 450)
Praktično edina razlika med navedenima odlomkoma je, da se neimenovana prijateljica v kolumni sklicuje na Francijo, glavna junakinja romana Amerikanka, Ifemelu, pa na Ameriko. Velik del (šest povedi) je iz prevoda romana povzet dobesedno (če zanemarimo nekaj lektorskih popravkov v prevodu, ki je izšel več mesecev za kolumno).
»Če sem pri volji, obnovim dialog svoje nigerijske prijateljice, ki že dve desetletji živi v Parizu. »V Franciji rasizem obstaja, toda rasistov ni več. Rasisti so stvar preteklosti. Rasisti so zlobni ljudje stisnjenih ustnic, ki jih je mogoče videti v filmih na temo državljanskih pravic.« Stvar je torej v tem, da se je manifestacija rasizma spremenila, ne pa tudi njegov jezik. Če nisi nekoga s kamnom po glavi, te ne morejo oklicati za rasista (čeprav poznam zgodbe, kako so obritoglavci v Ljubljani napadli skupino temnopoltih, potem pa je policija napadene obravnavala kot kriminalce). Toda če rasisti niso pošasti, potem so lahko druga skrajnost: navadni ljudje, ki plačujejo davke.
Moja nigerijska [sic] prijateljica bi dejala, dabi bilo besedo rasist celo treba ukiniti. Iznajti nekaj novega. Kot je sindrom rasne motnje. In zanj lahko izumimo različne stopnje: S, M, L, XL.««
(O vanilijah in čokoladah, Gabriela Babnik)
»V Ameriki rasizem obstaja, toda rasistov ni več. Rasisti so stvar preteklosti. Rasisti so zlobni beli ljudje stisnjenih ustnic, kakršne videvamo v filmih na temo državljanskih pravic. Stvar je naslednja: manifestacija rasizma se je spremenila, ne pa tudi jezik. Torej, če nekoga nisi linčal, potem te ne morejo oklicati za rasista. Če nisi krvoločna pošast, potem te ne morejo oklicati za rasista. Nekdo mora izreči, da rasisti niso pošasti. So ljudje z ljubečimi družinami, navadni ljudje, ki plačujejo davke. Nekomu mora pripasti vloga razsojevalca, kdo je rasist in kdo ni. Ali pa je morda prišel čas, da ukinemo besedo »rasist«. Najdemo nekaj novega. Kot je sindrom rasne motnje. In lahko imamo različne kategorije za žrtve tega sindroma: blag, srednji, silovit.«
(Amerikanka, Chimamanda Ngozi Adichie, str. 311)
V romanu Amerikanka protagonistka Ifemelu piše blog in zgornji odlomek je eden od njenih zapisov na blogu. V kolumni Gabriele Babnik Ameriko spet nadomesti Francija, v drugem delu odlomka je nekaj izpustov in zamenjav glede na roman, na koncu pa se vrne k dobesednemu prevzemanju (če spet zanemarimo nekaj minimalnih variacij, bodisi da gre za avtoričine parafraze bodisi za lektorske posege v prevodu, kar niti ni bistveno).
»V Sloveniji gotovo premoremo celoten spekter, ne glede na to, da se temnopoltim nikoli ni bilo treba umikati s pločnikov, ko je šel mimo belec, da v nacionalnih [sic] arhivih ne obstajajo črno-bele fotografije žensk, ki v gručah vpijejo v črnske otroke »Ape!«, ker niso hotele, da bi črnski otroci hodili v šolo z njihovimi belskimi otroci, skratka, umanjkanje zgodovinskega spomina še ni garant za to, da ne bi bili zmožni izumljati drugosti in drugačnosti na novo.«
(O vanilijah in čokoladah, Gabriela Babnik)
»Če srečaš starejšega ameriškega črnca iz Alabame, se verjetno spominja, kako se je moral umakniti s pločnika, ko je šel mimo belec. Zadnjič sem si v trgovini z rabljenimi oblačili na razprodaji kupila obleko, narejeno leta 1960, ki je še vedno lepo ohranjena in jo veliko nosim. Ko jo je nosila prvotna lastnica, črni Američani niso mogli voliti, ker so bili črni. (In morda je bila prvotna lastnica ena izmed tistih žensk s slavnih črno-belo-rjavkastih fotografij, ki so v gručah stale ob strani in pred šolami vpile »Ape!« v črnske otroke, ker niso hotele, da bi hodili v šolo z njihovimi belskimi otroki. Kje so danes tiste ženske? Ali dobro spijo? Ali še mislijo, da bi vpile »Ape«?)
(Amerikanka, Chimamanda Ngozi Adichie, str. 321)
To je odlomek iz še enega zapisa s fiktivnega bloga v romanu Amerikanka. V kolumni gre za primerjavo slovenske situacije z ameriško, od tod nekaj razlik; vseeno pa je vzporednica z romanom očitna, zlasti v evokaciji žensk s starih fotografij, ki stojijo »v gručah« in »v črnske otroke vpijejo ‘Ape’ [opica]«. Obseg prevzemanja je v tem odlomku manjši in sam po sebi najbrž ne bi bil preveč problematičen ali pretirano opazen, če ne bi bilo konteksta, ki ga predstavljata prva navedena odlomka.
S sklicevanjem na roman Amerikanka ne bi bilo samo po sebi nič narobe: avtorica kolumne bi svoje razmišljanje o sodobnem rasizmu vsekakor lahko zgradila v dialogu z besedilom Chimamande Ngozi Adichie. Tisto, kar je problematično, je prevzemanje celih odlomkov iz literarnega vira brez sklicevanja nanj. Roman Amerikanka (še) ne sodi med literarno klasiko, prav gotovo ne v slovenskem prostoru in v času, ko je izšla kolumna, saj je bil prevod romana tedaj šele v pripravi. Avtorica kolumne torej ni mogla računati na prepoznavnost teh odlomkov za bralce; tudi na uredništvu AirBeletrine jih očitno niso zaznali. Niti ni opaziti signalov, ki bi navajali na intertekstualno branje. Kvečjemu je z referenco na »nigerijsko prijateljico, ki živi v Franciji« in s transpozicijo prevzetih komentarjev v Francijo povezava z izvornim besedilom zabrisana (Chimamanda Ngozi Adichie živi v Nigeriji in ZDA, enako življenjsko pot pa ima tudi protagonistka romana Ifemelu). Opisanemu postopku bi torej težko rekli intertekstualna igra.
Katja Zakrajšek
Medbesedilnost kot »zločin«
Pisateljico Chimamando Ngozi Adichie sem zasledila pred približno desetimi leti, in sicer v času študija na eni najstarejših afriških univerz Ile-Ife, kjer sem pod mentorstvom profesorja Woleja Ogundeleja pisala seminarsko nalogo na temo modernega nigerijskega romana. Kasneje sem založbi Sanje v prevod predlagala roman Polovica rumenega sonca in na predvečer, ko je bilo razglašeno, da je Chimamanda Ngozi Adichie kot prva temnopolta pisateljica prejela prestižno pomarančno nagrado, je založba Sanje zanj pridobila avtorske pravice. Kasneje sem isti založbi v prevod predlagala roman Amerikanka. Moj predlog je bil pozitivno ocenjen. O pisateljici Chimamandi Ngozi Adichie sem napisala vrsto člankov, spremno besedilo, prevedla sem njene intervjuje, med drugim sem v času prevajanja romana Amerikanka za spletni časopis AirBeletrina napisala dva prispevka, ki komentirata bodisi Chimamandin zvezdniški status, pri čemer sem opozorila na njeno referiranje na znano pop ikono Beyonce (še preden je ta dejansko uporabila enega izmed pisateljičinih govorov v svoji pesmi), bodisi v navezani na roman Harmatan hrvaškega pisatelja Ivana Sršena, Chimamandino razumevanje drugosti in temnopoltosti v evropskem prostoru.
Vse to omenjam, ker želim opozoriti, da je Chimamanda Ngozi Adichie zame kot avtorico in prevajalko postala del literarnega kanona. In po pogovoru z mnogimi bralci, založniki, prevajalci, bodisi v Sloveniji bodisi v bivši Jugoslaviji, tudi del bralsko-literarnega kanona oziroma vsaj najbolj prepoznavno ime tako imenovane »afriške literarne renesanse«. Zagotovo je namreč Chimamanda Ngozi Adichie, tudi zaradi svojega navezovanja na »očeta afriškega romana« Chinuo Achebeja in medijske odmevnosti, bolj znana od avtorjev, kot so Helon Habila, Chris Abani, Taiye Selasi in drugi afriški pisatelji, ki pišejo v podobnem tonu, torej o izseljenstvu v Ameriki, o prezentiranju »črnskosti« in tako dalje. Navsezadnje je bil po njenem romanu Polovica rumenega sonca posnet tudi film, ki v slovenskih kinematografih sicer ni bil predvajan, ga pa je mogoče kupiti preko spleta, prav tako se obeta filmska verzija romana Amerikanka, in sicer v skoraj zvezdniški zasedbi. Organizatorji pomembnih slovenskih literarnih festivalov si že leta prizadevajo, da bi Chimamando Ngozi Adichie povabili tudi v Slovenijo, vendar je spričo njenega zvezdniškega statusa tako v Ameriki kot v Evropi (samo v nemškem prostoru so na primer prizori iz njenih romanov menda dosegli že kultni status, posebej med študenti kreativnega pisanja oziroma med študenti literature), to skoraj nemogoče oziroma ostaja samo kot obljuba v prihodnosti.
V prispevku O vanilijah in čokoladah, objavljenem lani na spletnem časopisu Airbeletrina, se navezujem na njen roman Amerikanka. Poanta mojega teksta seže onkraj samega romana in je specifično slovensko diskurzivna, nikakor pa ni osnovana na idejah, ki jih prebiramo v omenjenem romanu. Citati iz romana so vzeti le kot drobci, detajli, medbesedilna igra, če hočete, in ne konstelirajo teksta kot takega. V njem pišem o slovenskem institucionalnem rasizmu, ki se tiče mojih dveh deklic, med drugim pa v njem razmišljam tudi o tem, v kolikšni meri je smiselno, da spričo negativnih rasističnih izkušenj opustim misel na šolanje svojih otrok v slovenskem javnem šolskem sistemu. Moj tekst nikakor ne more biti plagiat, temveč je pisan iz osebne izkušnje, ob tem, da sem osebno izkušnjo skušala zamejiti s preteklo podobno izkušnjo drugih pisateljskih kolegov; in pisateljico Chimamando Ngozi Adichie, med drugim tudi po starosti in ne samo po podobnem zanimanju, dojemam kot »duhovno sestro«.
Kolikor razumem očitek Katje Zakrajšek, je moj »zločin« v že omenjenem polliterarnem zapisu z naslovom O vanilijah in čokoladah, objavljenem na AirBeletrini, v tem, da so misli protagonistke romana, Ifemelu, pripisane »nigerijski prijateljici, ki že dve desetletji živi v Parizu«. Res je, glede na to da sem, kot že omenjeno, o romanu Amerikanka v relativno kratkem času že pisala za omenjeni spletni časopis in sem potemtakem predvidevala, da so bralci na nek način »uvedeni« v Chimamandino pisanje, sem si v tretje dovolila pisateljico vplesti v svoje besedilo, ne da bi na to medbesedilno navezavo tudi eksplicitno opozorila. Pa vendarle, dobesedni citati, vzeti iz romana Amerikanka, so označeni z narekovaji. Misli »moje prijateljice iz Nigerije« torej niso navajane kot moje misli in potemtakem ne gre za krajo intelektualne lastnine, temveč sem pisateljico Chimamando Ngozi Adichie pretvorila v literarni lik, jo spremenila v »drugega« od sebe oziroma jo metaforično spremenila v svojo prijateljico, kar je v času nekaj mesečnega prevajanja tudi postala.
Zakaj sem to storila? Kot že rečeno, če opustim osebni vidik, zdelo se mi je, da je Chimamanda Ngozi Adichie v zadnjih letih postala del kanonizirane literature, bodisi v širšem mednarodnem ali v slovenskem prostoru. Vsekakor ne želim predvidevati, kot to počne avtorica pritožbe, česa je zmožen slovenski bralec in do kod seže njegov domet. Navsezadnje me je kar nekaj slovenskih bralcev spraševalo, ali je bolje, da počakajo na slovenski prevod ali naj si knjigo kupijo v angleščini. Chimamanda Ngozi Adichie ni Nobelov lavreat Wole Soyinka, katerega angleščina je izrazito hermetična. Chimamanda Ngozi Adichie piše z jasnim, preciznim jezikom, kot učenka tako imenovanih delavnic kreativnega pisanja je mojstrica zgodbe. Slovenski bralec torej njene romane zlahka zapopade in na to sem tudi računala, torej na bralce, ki berejo v angleščini. Poleg tega spletni časnik AirBeletrina razumem kot enega izmed srečevališč, ki ga prebirajo »izseljeni« slovenski bralci in ti zagotovo obvladajo več kot zgolj en jezik. Moj tekst jih obvešča o tem, kar se dogaja v domačem okolju, hkrati pa se navezuje na neslovensko literaturo. Drugič, s tem, ko se sklicujem, da gre za »prijateljico iz Francije«, sem Chimamandin tekst pretvorila v medbesedilno igro. V ozadju dopisa gospodične Zakrajšek slutim tudi, da gre za zahtevo, da se slovenskim bralcem tako imenovano postkolonialno književnost, kamor bi po nekaterih kriterijih lahko uvrstili tudi roman Amerikanka in druge avtoričine romane, pedagoško in dobesedno pojasnjuje. Tovrstni metodi se tudi sicer zavestno upiram v svojih romanih. Roman Koža iz bombaža na primer v kurzivih, narekovajih, včasih tudi brez vnaprejšnjega opozorila, preigrava celotne pasuse ali samo posamične stavke iz romanov Chinue Achebeja – Razpad, iz Conradovega romana – Osrčje teme itd. Roman Sušna doba je na primer narejen iz aluzij bodisi na romane Philipa Rotha bodisi na nigerijske avtorje, kot so Chris Abani, Helon Habila, Chimamanda Ngozi Adichie in drugi, ki sem jih prebirala v času pisanja magistrske naloge. Navsezadnje tekst O vanilijah in čokoladah razumem ne kot kolumno, čeprav jo je uredništvo AirBeletrine uvrstilo v to rubriko, temveč kot polliterarni zapis.
In tretjič, čemu »moja nigerijska prijateljica, ki že dve desetletji živi v Parizu«? Kot prevajalka, ki ima mikro pogled v romaneskni svet, sem začutila, da pisateljico posebej intrigira frankofonski afriški svet in da ga ne zna do konca zapopasti. Kar nekaj prizorov v romanu Amerikanka se na primer odvije v frizerskih salonih, kjer francosko govoreče Afričanke Ifemelu, torej glavi junakinji, pletejo kitke. Chimamanda Ngozi Adichie se norčuje iz njihovega žargonskega jezika, komentira nerazumljivost njihovih stavkov, primerja odnos frankofonskih Afričanov do zahodnega prostora z anglofonsko govorečo Afriko in pri tem goji mit o Nigeriji kot afriški gospodarski velesili. Sama sem po intimnih družinskih vezeh bolj vezana na frankofonski afriški prostor. Vse to je izpisano v kontekstu medbesedilne igre in pretvorbe pisateljice v literarni lik. Če bi želela plagiirati, potem bi »nigerijskost« svoje prijateljice zabrisala, vendar sem jo namerno, torej premišljeno in kot ključni moment prepoznanja za bralca (priznati je treba, da je »Nigerijec v Parizu« skorajda redek in rahlo bizaren pojav), pustila.
Če povzamem, tam, kjer je citiranje iz romana Amerikanka dobesedno, podajam navednice, kjer tekst povzemam, ga pretvarjam, udomačujem, da tako rečem, se mi navednic ni zdelo smiselno uvesti. Vsekakor tovrstna medbesedilna igra, ki sem jo uvedla v svojem tekstu z naslovom O vanilijah in čokoladah, ni bila napisana iz nekakšnega obupa ali izpraznjenosti, kot sugerira spoštovana Katja Zakrajšek, temveč gre za uveljavljanje mojega pisateljskega kreda, ki je – igranje, predihavanje, medbesedilno navezovanje in mestoma tudi preizkušanje veščin, predvidevanja bralca. Samo sebe najprej vidim kot bralko in šele nato kot pisateljico, nikakor pa ne zgolj kolumnistko ali literarno kritičarko, že od časov študija komparativistike namreč najraje posegam po tekstih, ki prisegajo na tretjo metodološko paradigmo in z bralcem stopajo v svojevrsten medbesedilni dialog.
Kontekst mojega zapisa O vanilijah in čokoladah je kontekst rasističnega diskurza in apliciranje tega na slovensko krajino. Od nekoga, ki je magistriral na temo nigerijskega modernega romana, ki je konsteliral svoj literarni in tudi siceršnji horizont ob avtorjih postkolonialnega diskurza, kot so Fanon, Said, Spivak in drugi, bi bilo menda nekoliko naivno pričakovati, da bo sledil zgolj linearni logiki pisanja, pa naj bo to na internetnem spletišču ali v literarnoteoretičnih zapisih. Ali če sem – kot se od mene terja v danem primeru – še bolj eksplicitna: tudi pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie se v svojih tekstih, tako romanih kot kolumnah, navezuje na mnoge druge afriške in neafriške pisatelje, ne da bi nanje eksplicitno opozarjala. V prvencu Purple Hibiscu je na primer zapisala stavek: »Stvari v naši družini so začele razpadati …«. Kasneje sem v skladu s Saidovo predpostavko o »potujoči teoriji«, ki sem jo na svoj način prenesla v literarno pisanje, ta isti stavek, katerega viri segajo vse do Achebejeva romana Razpad, uporabila tudi sama. Brez uporabe tega literarnega bazena se mi literatura zdi izpraznjena, nemogoča, nevredna branja. Ali sem ob tem izpustila še kakšno ime? Še kakšen citat? Ali sem prizadela čustva še kakšnega bralca, ker sem mu odvzela pravico vedenja, od kod natančno sem povzemala? Ker sem zabrisala imeni svojih deklic? Tistega delavca, ki si »želi seksati s črnko«, ko bo prišla priložnost? Ker sem zabrisala reference na druge avtorje postkolonialnega diskurza? Ker nisem jasneje precizirala misli v peti vrstici v tretjem odstavku? Potem se mu opravičujem.
Gabriela Babnik
Kratek komentar/pripis uredništva AirBeletrine
Uredništvo se strinja z avtorico Gabrielo Babnik, da je kolumna pol-literarni žanr, pri katerem je tovrstno medbesedilno sklicevanje pogosta praksa – posebno ker so kolumne Gabriele Babnik vseskozi poudarjeno literarizirane, ter da so bili tuji deli besedila, ne glede na njihov izvor, ustrezno označeni kot taki. Obenem pa dopušča tudi možnost, ki jo izpostavlja Katja Zakrajšek, da je v kolumni z naslovom O vanilijah in čokoladah samo po sebi, znotraj teksta, bralcu, ki ni natančneje seznanjen bodisi z romanom Amerikanka bodisi z delom Gabriele Babnik, težje razbrati izvor medbesedilne navezave. Zato smo omenjeni kolumni dodali opombo, ki opozarja nanjo.
