Objavljamo odziv novinarja Dela Petra Raka na komentar Gorana Vojnovića z naslovom Užaljeni Evropejci, ki je bil na AirBeletrini objavljen v ponedeljek.
O pelargonijah in rjovečih bikih
Novinar Peter Rak ni dolge ure prežal v temačni ulici da bi skočil pred Atheno Farrokhzad in jo prosil , naj njemu in slovenski javnosti pojasni, kaj je hotela povedati v svojem Odprtem pismu Evropi, temveč je sedel na kavi in ugotavljal, da so slavni pesniki in pesnice (no, ne vsi, zgolj nekateri, pravzaprav gre za izjeme) še vedno zelo ekstravagantni in muhasti in ah in oh glamurozni. Zato se seveda spodobi zamuditi na dogovorjen intervju, ko končno prisopihajo pa še zasopihani sporočijo, da imajo že kmalu bralni nastop in zato zelo malo časa za odgovore na vprašanja.
In potem niso najbolj zadovoljni z vprašanji, novinarji morajo biti seveda vljudni in politično korektni, najbolje če njihova vprašanja še potrdijo njihove velecenjene teze oziroma predstavljajo idealne iztočnice, da se te teze še dopolnijo v vsesplošno zadovoljstvo. Če so vprašanja izven zamišljenega konteksta postanejo nemirni, predvsem pa začudeni, pač v slogu počasi, počasi, a ni edina napredna evropska kulturna agenda, da s skupnimi močmi še tisoč in prvič popljuvamo tole staro, bedno, ksenofobno, rasistično in neokolonialno pocestnico Evropo? Cel svet vendar postaja multietičen in multikulturen, samo v Evropi so na delu temačne sile, ki se temu upirajo. Oziroma pardon, cel svet bi postal multietičen in multikulturen, vendar se žal nihče ne seli v Afriko, Azijo in Južno Ameriko, zato so tamkajšnje družbe žalibog prikrajšane za novo univerzalno globalno paradigmo, ki si jo sicer neizmerno in goreče želijo. Še en minus za vsega usmiljenja vredne Evropejce, zahrbtno bojkotirajo novo svetovno ureditev, trmasto sedijo doma za pečjo in se preprosto nočejo preseliti.
Odprto pismo Evropi je seveda mogoče obravnati kot pesem, danes so literarne strukture povsem odprte in svobodne, nenazadnje tudi Vojnovićeve knjige marsikdo označuje za romane, čeprav se morda komu ne zdijo podobne tej literarni zvrsti. Lahko pa to pismo označimo tudi kot politični pamflet v poetični formi ali pesem v formi političnega pamfleta. In zato potrebuje pojasnila oziroma bolje rečeno komentar. Ne glede dejstev, tez, aluzij, metafor in simulacij (priznam sicer, da so mi tista domislica o pelargonijah ni povsem jasna) temveč glede duha, atmosfere in čustev v tej blagoglasni pesnitvi. Morda v slogu – spoštovana pesnica ali bi bilo potrebno Dansko izbrisati iz svetovnega zemljevida pred ali za Izraelom? Ali se lahko kadarkoli odkupimo za svoje kolonialne grehe, bomo vsaj čez tisoč let odrešeni? V redu, vemo, da to ni mogoče, ampak če bomo pridno opravljali pokoro, klečali na koruzi in dnevno pisali besne samokritike bo to vsaj nekoliko pomagalo? In seveda nemudoma ukinili vse desničarske časopise, tako da bodo ostali samo levičarski. Ki pa seveda ne bodo več levičarski, ker se ne bodo imeli s kom primerjati. Na grmade z evropskimi kralji in kraljicami, princeskami in princi, oblast ljudstvu! Ali pa vsaj tistim, ki tako radi nastopajo v imenu ljudstva. Priznam, velike naloge so pred nami, poleg tega se moramo nemudoma začeti učiti lingalščino in kikongo.
In ja, tale enigma Zajčevega velikega črnega rjovečega bika, res škoda, da pesnika o tem ni več mogoče povprašati. Čeprav odgovor nadebudnemu prefriganemu mlajšemu Goranu Vojnoviću verjetno ne bi bil v skladu z njegovimi pričakovanji. V tej Zajčevi pesmi in tudi v celotnem njegovem opusu namreč ni niti kančka besa, maščevalnosti in vsesplošne želje po destrukciji, pa četudi je bila življenjska usoda Daneta Zajca veliko bolj polna preizkušenj in travm kot pa življenje Athene Farrokhzad. In predvsem se zaradi svojih preizkušenj ni poskušal urbi et orbi predstavljati obenem kot mučenik in kot superzvedniški artist na pravičniški misiji.
Peter Rak
