Povsem iskreno, ideja, da bi pisal o novi knjigi Jordana Petersona, se mi sprva ni zdela preveč privlačna. Mislil sem, da smo v Sloveniji, potem ko je med obiskom države arhitekturni brutalizem Trga republike napačno povezal z brutalnostjo totalitarističnih režimov, z njim opravili. Česar sem bil vesel: nikoli se nisem zares ukvarjal s tem, kar je imel za povedati, sem pa vedel dovolj, da sem ga imel za motečega ideološkega nasprotnika, ki kot bestselling avtor in profesor na ugledni svetovni univerzi daje vsaj navidezno legitimnost javnim in političnim figuram najdlje na slovenski desnici. Tako sem bil priložnost pisanja o njegovi novi knjige Onkraj reda. Še 12 pravil za življenje že skoraj pripravljen izpustiti. Potem pa me je prijateljica opomnila, da Peterson v resnici ni izginil, da še vedno aktivno objavlja na YouTubu in ustvarja popularen podkast, Slovenija pa ima predsednika vlade, ki javno govori o »grožnji kulturnega maksizma«. Torej, da, Jordan Peterson zahteva moj angažma, ki bo presegel zgolj zamah z roko in afirmacijo partijske linije o šovinističnih intelektualcih, ki nič hudega sluteče mlade moške zvabljajo v skrajna alternativno-desničarska gibanja.
Ker pa je od leta 2018 – leta, ko je Peterson izdal svojo uspešnico 12 pravil za življenje. Protistrup za kaos in postal svetovno znan – minilo že nekaj časa, se najprej spomnimo: kdo je že Jordan Peterson? Preden je postal kulturni bojevnik, je Peterson delal kot klinični psiholog in profesor na Univerzi v Torontu. Leta 1999 je izdal knjigo Zemljevidi pomena. Arhitektura prepričanj, namenjeno predvsem strokovni javnosti, leta 2013 pa je serijo svojih predavanj s Harvardske univerze, na podlagi katere je knjiga nastala, objavil tudi na YouTubu. Na portalu je nato začel redno objavljati, občutno bolj znan pa je postal leta 2016, verjetno iz dveh razlogov. Najprej zaradi intervjuja s Cathy Newman na britanski televiziji Channel 4 News, nato pa zaradi serije predavanj, v katerih je izrazil svoje nasprotovanje predlogu zakona, ki bi pravno varstvo pred diskriminacijo v Kanadi razširil tudi na področje spolne identitete. Motilo ga je predvsem, da bi v skladu z zakonom študente moral naslavljati z zaimki, ki se skladajo z njihovo izraženo spolno identiteto, ne s tistimi, ki se zdijo primerni njemu. Zares pa je zaslovel leta 2018, ko je izšla že omenjena knjiga 12 pravil za življenje, Peterson pa se je odpravil na mednarodno turnejo po 160 lokacijah (kot že omenjeno, je 18. novembra 2018 nastopil tudi v Sloveniji). Moment je nekako izgubil po debati s Slavojem Žižkom 19. aprila 2019 v Torontu, pri čemer ni jasno, koliko je za to kriva debata in koliko vrsta zdravstvenih težav, ki je v tem času zadela njegovo ženo, nato pa še njega. (V vsakem primeru pa Peterson ni edini, ki je imel v preteklih petih letih svoj internetni moment slave – to je bil čas vzpona najrazličnejših »alternativnih« libertarnih in konservativnih glasov, od tako imenovanega »intelektualnega temnega spleta« do »alternativne desnice«. O tem sta v seriji Spletna politika na Radiu študent obsežno pisala Jernej Meden in Matej Trontelj.)
Peterson si je knjigo Onkraj kaosa. Še 12 pravil za življenje zamislil kot nekakšno nadaljevanje oziroma protipol svoje prejšnje knjige 12 pravil za življenje, zato se mi zdi vredno najprej nekaj besed posvetiti tej. Kakšna je torej knjiga, ki je Petersonu leta 2018 prinesla takšen uspeh? Peterson v »Uverturi« (obe knjigi sta urejeni na enak način: Uvertura – 12 poglavij – Koda) zapiše, da je cilj dvanajstih »pravil za življenje«, o katerih v knjigi razglablja, posameznikom in posameznicam pomagati najti ravnovesje med destruktivnim kaosom in despotskim redom. Ta dva Peterson razume kot temeljna elemente človeškega subjektivnega doživljanja sveta. Oba sta nujna za dobro življenje – kaos predstavlja svobodo in kreativnost, red pa urejenost in predvidljivost –, a sta v svojih skrajnostih tudi škodljiva. Petersonu se zdi, da so se »zahodne družbe« v zadnjih desetletjih kolektivno odpovedale redu in jim tako grozi relativizem oziroma nihilizem ter z njim povezane družbeno-psihološke patologije, kot so kolektivni obup nad človeštvom, izgubljenost in dovzetnost za totalitarizem. Zato želi v svoji knjigi predstaviti »protistrup za kaos«, torej razumevanja sveta in človekovega mesta v njem, domnevno utemeljenega na zahodni tradiciji in znanstvenih dognanjih, ki bo sodobnemu človeku pomagalo, da ponovno najde smisel in postane konstruktiven član produktivne družbe.
Do tu vse razumljivo. Strinjam se, da ljudje potrebujemo pripovedi, ki nam pomagajo osmisliti naše mesto v svetu (nisem sicer tako prepričan, da morajo biti te utemeljene v »zahodni tradiciji«, karkoli ta že je), pa tudi zgodba o »zatonu zahoda« ni nova. Me je pa je bolj presenetilo nekaj drugega, namreč Petersonov komentar hladne vojne. Gre sicer samo za stavek ali dva, za na videz nepomemben detajl iz »Uverture«, a je še kako poveden. Peterson namreč pravi, da nikakor ni mogel razumeti, »kako so sistemi prepričanj ljudem lahko tako pomembni, da so za njihovo ohranitev pripravljeni tvegati uničenje sveta,« z očitno implikacijo, da so za skorajšnjo nuklearno vojno v 60-tih kriva nasprotujoča si prepričanja prebivalcev zahodnega in vzhodnega bloka, predvsem Američanov in Rusov. Kar se mi na prvi pogled zdi preprosto narobe: težko bi namreč rekli, da sta bili ameriška in ruska družba v tem času notranje homogeni, torej da so imeli vsi Američani podobna prepričanja o svetu, ki so se radikalno razlikovala od prepričanj o svetu, ki so si jih delili vsi Rusi. Hkrati pa je vprašljivo tudi, da takšna prepričanja igrajo bistveno vlogo pri geopolitičnih odločitvah posameznih držav. Zato sem postal radoveden: kaj Petersona motivira k takim, če ne napačnim, pa vsaj izjemno vprašljivim izjavam?
Naslednje presenečenje me je pričakalo že na začetku naslednjega poglavja (sicer slavnega zaradi zgodbe o hierarhijah med jastogi in nenavadnim sklepom, da te nekako opravičujejo hierarhije v človeški družbi). V njem Peterson na neki točki zelo natančno opiše, kako nevarno in naporno je življenje na »dnu hierarhične lestvice« (kot temu sam pravi). Zaradi stigme revščine se je težko vključiti v družbo, pridobiti prijatelje ali partnerje; sam denar pogosto ne pomaga, saj ga je težko smiselno in konstruktivno porabiti ali celo prihraniti; življenje brez ekonomske in socialne varnosti je tudi izjemno stresno, stres in slabi življenjski pogoji pa naredijo posameznike bolj dovzetne za ostale bolezni. A Peterson v nadaljevanju poglavja nekako pozabi na revne ljudi in njihov domala brezizhoden položaj: piše o ravneh serotonina in telesni drži, ki naj bi bila z njim povezana; o »reptilskih možganih«, ki naj bi nam omogočali, da instinktivno prepoznamo svoj status v družbi; o nasilnežih v osnovni šoli in težakih na delovnem mestu. In sklene s pravilom: »Stojte pokončno in z vzravnanimi rameni«. Ja, morda bo to komu pomagalo prebroditi kakšno romantično zavrnitev ali odgnati kakšnega ponižujočega kolega, ampak kaj se je zgodilo z ljudmi »na dnu hierarhične lestvice«? Jim bo pokončna drža povečala minimalno plačo ali pokojnino, s katero komaj preživijo mesec? Jim bo dala zdravstveno zavarovanje ali zagotovila delavsko pogodbo, ki delodajalcu preprečuje, da bi jih kar tako odpustil?
Podobno gibanje od resnega sistemskega problema, rešitev katerega zelo verjetno vključuje politične spremembe, do »pravila o življenju«, ki naj bi služil kot vseobsegajoč odgovor, je značilno tudi za večino ostalih poglavij. Naslednje poglavje na primer začne s pripovedjo o pacientih, ki po presaditvi organa nehajo jemati imunosuspensorje, zato njihovo telo presajeni organ zavrne. Spet opozori, da razlog za to običajno ni preprosto pozabljivost: pogosto naj bi šlo za paciente, ki jemljejo tudi kopico ostalih zdravil z drugačnimi odmerki, ki jih lahko zamešajo med sabo; paciente, ki so družbeno izolirani in morda depresivni ter težko dobro skrbijo za svoje zdravje; predvsem pa so ta življenjsko pomembna zdravila (sploh v Ameriki) izjemno draga in si jih marsikdo težko privošči. Očitno je torej, da se Peterson zaveda sistemskih težav, ki negativno vplivajo na življenja ljudi. A jih potem v svoji analizi problema in rešitvi, ki jo ponudi, popolnoma ignorira. Drugo pravilo za življenje se namreč glasi: »S seboj ravnajte kot z nekom, ki ste mu dolžni pomagati.« Spet, prepričan sem, da to lahko pomaga marsikomu, ne bo pa znižalo cen življenjsko pomembnih zdravil.
Ob branju sem se tako stalno spraševal: zakaj je Peterson tako osredotočen na osebni vidik reševanja problemov? Oziroma raje, zakaj sploh govori o družbi, o revščini, o hladni vojni, če se tako že znotraj same knjige njegov pristop izkaže za pomanjkljivega? Nekatere njegove izjave so izrazito vprašljive, kar bi na podlagi tega, kar zapiše drugod, lahko razumel tudi sam: kaj ga torej motivira k temu, da jih je vseeno vključil v knjigo? Domislil sem se lahko dveh stvari; predpostavk, ki sta nujni, če želimo, da se zdi Petersonov projekt vsaj približno razumljiv, a ju nikoli neposredno ne zagovarja. Prvič, da družba ni nič drugega kot zbor posameznikov, da so družbeni problemi vedno zvedljivi na individualne patologije, rešujemo pa jih lahko le z zdravljenjem in »samopomočjo« posameznikov. In drugič, kot že omenjeno, da lahko ravnanje posameznikov razumemo s pomočjo dihotomije med redom in neredom, pri čemer lahko nekako objektivno določimo, kaj za različne ljudi predstavlja red in kaj nered.
V luči teh dveh predpostavk postane celo zgodba mnogo bolj smiselna. Ljudje lahko postanemo preveč nagnjeni v eni ali drugo smer – zavračanje reda vodi v nihilizem, zavračanje nereda pa v tiranijo – in Petersonov cilj je, da nam nekako pomaga hoditi po ozki brvi med obema skrajnostnima. In ker delovanje družbe ni nič drugega kot projekcija delovanja posameznikov, naj bi s tem reševal tudi družbene probleme. Ko Peterson zahteva, da pospravimo svoj dom, stojimo pokončno in se upremo neredu, s tem sicer eksplicitno nagovarja vsakega posameznika v njegovi ali njeni konkretni življenjski situaciji, hkrati pa nam govori tudi, da naj se kot družba rešimo elementov, ki vanjo vnašajo nered. Njegov »protistrup za kaos« je tako privaten kot družben. Zdaj pa moramo ugotoviti samo še, kdo so te škodljivi elementi, ki naj bi jih »protistrup« uničil? In Peterson tudi na to postavi jasen odgovor: gre za … postmoderne neomarksiste.
Torej, kdo so postmodernistični neomarksisti? Peterson je prepričan, obstaja zločesta kontinuiteta levičarskih intelektualcev, ki povezuje voditelje komunističnih režimov prejšnjega stoletja in sodobno »levico« od Bernieja Sandersa do najstnikov na socialnih omrežjih. Pravi, da so »marksisti« po neuspehu komunističnih režimov, ki so se izkazali za krute totalitarizme, ugotovili, da podpiranje klasičnega marksizma ni več dober PR. Zato so se odvrnili od konkretnih političnih projektov in svoje delovanje usmerili h kulturi ter si zastavili cilj, da vse medčloveške odnose zvedejo na odnose moči. S to težnjo po relativiziranju pa naj bi postmoderni neomarksizem tako predstavljal hudo grožnjo »zahodnemu vrednostnemu sistemu«, ki domnevno ceni predvsem znanstveno objektivnost, razum in osebno svobodo, utemeljeno v judovsko-krščanskih moralnih načelih. To pa je, no, teorija zarote (ki, kot veliko teorij zarot, nima ravno zavidljive zgodovine: o Kulturbolschewismus, torej kulturnem boljšivizmu, so radi govorili že nacisti). Najprej, neologizem »postmoderni neomarksizem« ne označuje nobenega političnega ali intelektualnega gibanja, ki bi dejansko obstajalo. Že sam izraz je protisloven: (vsaj klasični) marksizem je značilno moderna »velika zgodba«, ki poskuša celostno razložiti stvarnost, medtem ko je postmodernizem nastal ravno kot intelektualni odpor proti takšnim vseobsegajočim teorijam (zato geslo o »koncu velikih zgodb«). Hkrati pa Peterson z njim imenuje širok nabor intelektualnih pozicij, gibanj za socialno pravičnost in drugih entitet, med katerimi ni nobene konkretne ali teoretične vzporednice. Kaj imajo na primer skupnega okoljevarstveniki, akademiki, ki zagovarjajo katero od postmodernističnih metodologij, in srednji management velikih korporacij? Postmoderni neomarksizem Jordanu Petersonu tako služi kot ogromni slamnati mož, skrivnostna in izmuzljiva entiteta, ki mu omogoča, da se ne ukvarja z vrsto različnih teoretičnih in političnih pozicij, ampak jih preprosto vse skupaj zavrne kot ideologijo, ki je kriva za družbeno stanje, v katerem živimo.
S tem nočem reči, da so vse politične rešitve in teoretična stališča, ki jih najdemo na sodobni »levici«, dobra ali vredna zagovora. Želim izpostaviti zgolj, da je Petersonova analiza sodobne družbe izrazito slaba, saj za obstoječe stanje krivi fantomsko entiteto, hkrati pa ne zmore ponuditi rešitev na probleme, ki se jih očitno zaveda tudi sam. Značilna je na primer njegova obravnava podnebnih sprememb, verjetno največjega kolektivnega izziva, s katerim se je človeštvo kdaj soočilo. Peterson povsem ignorira sodobno okoljsko znanost, ki opozarja, da lahko ljudje v nekaj desetletjih tako ogrejemo ozračje, da Zemlja najverjetneje ne bo več primerna za organizirano človeško življenje. Okoljska gibanja še vedno vidi kot skupine idealistov, ki v prostem času objemajo drevesa in mislijo, da bi šlo »Zemlji bolje«, če bi ljudje preprosto izginili. Zato ima okoljevarstvo za nihilistično ideologijo, ki njegovim pacientom in ljudem po svetu onemogoča, da bi bili kreativni in pustolovski, v zadnji instanci pa kliče po genocidu. Sam v vztrajanju, da nam ni treba skrbeti in da lahko brez hujših posledic še naprej uporabljamo fosilna goriva, sicer ne vidim nič kreativnega, v poskusih, da bi ekonomijo preoblikovali na način, da ta ne bi bila več destruktivna za okolje in človeško življenje, pa nič nihilističnega. Ampak okej, priznam, sem pač postmoderni neomarksist.
12 pravil za življenje. Protistrup za kaos je torej priročnik za samopomoč z lahko prepoznavnimi ideološkimi stališči in teorijo zarote v svojem središču. Zdaj se lahko vprašamo: uspe Petersonu v novi knjigi popraviti napake iz prve? Recenzije Onkraj reda, ki sem jih pred branjem uspel preleteti, so bile dokaj pozitivne, zato sem se knjige lotil optimistično. In res se je izkazala za precej boljšo. Predvsem je Peterson opustil najbolj konspiratorne momente (če sem dobro sledil, niti enkrat ne uporabi izraza postmoderni neomarksizem), hkrati pa je knjiga tudi bolje napisana: poglavja so veliko bolj strnjena in jasna, primere iz biologije, ki so bili v prvi knjigi najbolj kontroverzni, pa so večinoma zamenjali primeri iz avtorjeve psihoterapevtske prakse (te so se mi sploh zdeli najzanimivejši del knjige). Na splošno je Onkraj reda bolj standardna knjiga za samopomoč in s precej nasveti v njej se lahko strinjam; posebej s poglavjema »Načrtujte in marljivo delajte, da ohranite romantičnost v svojem odnosu« in »Poskusite narediti eno sobo v svojem domu tako lepo, kot se le da«.
Kljub bolj umerjenemu tonu pa je Onkraj reda podedovala bistvene težave in problematične vidike svoje predhodnice. Peterson na primer še vedno želi, da bralci »opustijo ideologijo«. To izenači z različnimi »izmi« (postmodernizmom, feminizmom, ekologizmom, konservatizmom itd.) in pravi, da gre v bistvu za kvazi-teoretični pristop, ki si izbere peščico abstrakcij (»gospodarstvo«, »nacija«, »okolje«, »patriarhat« itd.), nato pa na njihovi podlagi »sestavi majhno število razlagalnih načel ali sil«, s katerimi poskuša razložiti stvarnost. To seveda ne gre, pojavi imajo kopico najrazličnejših vzrokov, ki jih takšne razlage preprosto izpustijo, zato ljudje »ideologij« primarno ne podpirajo zaradi spoznavnih razlogov, ampak miselne lenobe, nesposobnosti, skorumpiranosti ali negativnih čustev. Kot Peterson rad pove: marksisti v resnici nočejo pomagati revnim, ampak le sovražijo bogate.
Spet bi lahko opozoril na težave te opredelitve – na eni strani ni očitno, da feministke, ekologi in konservativci res delajo to, kar jim Peterson očita, na drugi pa ta njegov opis ustreza veliki večini zahodne znanosti in filozofije, ki je nastala v novem veku –, a se mi zdi bolj zanimivo nekaj drugega. Ne bi mogli tudi za red in nered reči, da sta eni od »abstrakcij, ki v svojih nizko ločljivih predstavitvah skrivajo velike, nediferencirane kose sveta«, na podlagi katerih naj bi bile oblikovane ideologije? Ni tudi Petersonova ideja, da lahko stanje sodobne družbe zvedemo na nihilistični odnos do življenja, ki ga prevzemajo posamezniki, kvazi-teoretična razlaga, ki razloži manj kot pusti nejasnega? Tudi pri njem (tako kot pri feministkah, ekologih in konservativcih) sicer ni očitno, da res poskuša ustvariti tako vseobsegajočo »ideološko« razlago. Je pa očitno vsaj, da večino pojavov in obnašanj, s katerimi se srečuje, obravnava v kontekstu osebnega (ali pa kulturnega) iskanja poti med redom in kaosom. Veganstvo zanj ni poskus okoljsko bolj vzdržnega prehranjevanja, ampak defenzivna strategija, ki ljudem omogoča, da se ne soočajo z neredom bolj nasilnih vidikov življenja, torej ubijanjem živali. Uporaba zaimkov, ki jih posamezniki želijo, ni izraz prepoznanja avtonomnosti sočloveka, ampak totalitaristična težnja aktivistov, ki hočejo drugim vsiliti nek nenaraven red. Simbolne strukture pravljic in svetopisemskih zgodb niso odraz družbenih ali ekonomskih pogojev, v katerih so te nastale, ampak »kolektivnega nezavednega«, ki odraža nespremenljivo bistvo človeškega razumevanja sveta kot napetosti med redom in kaosom. Neenakost ni posledica konkretne ekonomske ureditve, ki jo lahko spremenimo, ampak nespremenljivo dejstvo narave: eni imajo pač več kot drugi. Spolne vloge niso arbitrarna družbena konvencija, ki strogo določa življenja ene skupine posameznikov v korist druge, ampak optimalen način ureditve družbenega življenja, ki nam omogoča, da se bolje spopadamo s kaosom vsakdana. Konservatizem in liberalizem nista konkretni politični poziciji, ki predlagata konkretne rešitve na konkretne družbene probleme, ampak odraz prirejenih karakternih razlik med ljudmi, ki imajo raje red, in ljudmi, ki »imajo radi nove ideje«. In tako dalje.
In v resnici niti ni nujno, da je samo ena od razlag teh pojavov »pravilna« in da se Peterson zato enostavno moti (čeprav velikokrat se). Ljudje se za veganstvo odločajo iz najrazličnejših razlogov in verjetno res obstajajo nekonstruktivna okoljevarstvena gibanja ter slabe feministične teorije. Problem pa nastane, če te pojave v celoti zvedemo na eno od razlag. Če trdimo na primer, da so vsa okoljevarstvena gibanja naivna in idealistična, zato je sama znanost o podnebnih spremembah postmodernistični konstrukt. Ali pa, da feministična teorija v celoti za vse slabo na svetu krivi moške, torej feminizem ni nič drugega kot vojna enega spola proti drugemu. To pa preprosto ni res, še več, je precej škodljivo zavajanje. Zato se lahko povsem strinjam s Petersonovim poudarkom, da je življenje kompleksno, da so ideološke razlage reduktivne in jih zato najbolje razkriva ravno samoumevnost, s katero te kompleksne pojave razlagajo na nek poseben, nesamoumeven način. Z drugimi besedami, pri ideologiji tako ne gre toliko za to, kar pove, kot za tisto, kar izpusti; je način laganja z izpustom. A – morda za razliko od Petersona – nisem povsem prepričan, da se tega izpusta kadarkoli sploh lahko znebimo: življenje je kompleksno, a ga ljudje vseeno vedno poskušamo razumeti, za to pa uporabljamo bolj ali manj zadovoljive razlage. Lahko pa pazimo nanj, poskrbimo, da ne izpustimo ničesar bistvenega. Razliko med ideologijo in teorijo tako bolj vidim v tem, da prva molči o svojem družbenem izvoru in se predstavlja kot nemotiviran, objektiven opis stvarnosti, druga pa je zelo jasna glede svojih predpostavk, omejitev in možnih alternativnih pozicij. Ideologija je zato pogosto veliko bolj prepričljiva: precej enostavno je verjeti avtorju, ki svoje ideološke nasprotnike označi z zapletenim neologizmom in jih obtoži, da so odgovorni za poboje v Sovjetski zvezi, svoja stališča pa predstavi kot nektar, ki ga je uspel iztisniti iz tisočletne »zahodne tradicije«. A to ne pomeni, da so zato te odgovori tudi zares uporabni za razumevanje sodobne družbe ali da nam lahko celo služijo kot izhodišče za spreminjaje le-te. Zato se strinjam: »opustimo ideologijo« in se v svojih analizah družbe in človekovega mesta v njej premaknimo onkraj reda in nereda.
Jordan Peterson: Okraj reda. Še 12 pravil za življenje, Družina, prevod Niki Neubauer, Ljubljana 2021.
