Smrt otroka. Kako preboleti nekaj tako grozljivega, končnega, nepojmljivega, najhujšo nočno moro vsakega starša, ki brezpogojno ljubi? Sinu Maticu, ki je leta 2021 pri komaj osemnajstih letih izgubil boj z rakom, je Doris Kukovičič začela pisati pisma. Po njegovi smrti je na e-naslov matic@heaven4ever.sky »poslala« več kot sto zapisov, v katerih opisuje svoja čustva in misli, se spominja lepih trenutkov s sinom, mu poroča o svojem vsakdanjem življenju in o tem, kako se znova uči živeti.
Knjiga Pisma Maticu je pravkar izšla v zbirki Žametna Beletrina, z bralkami in bralci AirBeletrine pa avtorica deli eno svojih presunljivih pisem, naslovljeno Oprosti, ker te nisem mogla rešiti.
***
Ljubi Matic,
danes sem se zbudila zelo žalostna, zamišljena, izgubljena. Sanjala sem, da mi iz rok pada otrok, majhno dete. Nisem ga mogla obdržati v rokah, kar polzel mi je iz njih, kot bi bile moje roke premehke, prešibke, iz plastelina. Polzel mi je iz rok in počasi, čisto počasi padal na tla … Vsakič znova sem ga pobrala in spet je spolzel dol … Kako zelo nemočna sem bila, nisem ga mogla obdržati v naročju!
Vsakokrat, ko sem se s kolesom peljala k tebi na intenzivno, sem od strahu zate trepetala in drhtela. A takoj ko sem prestopila prag tvoje izolacijske sobe, se mi je obraz razsvetlil. Ne glede na to, kako težek je bil pogled nate, ko si tako nemočno, negibno ležal, si me vsakič objel s toplo, mehko, prelepo odejo ljubezni in pozitivne energije. Držal si me pokončno, hrabro, me na nevidni ravni bodril, da sem bila ob tebi vedno najboljša različica same sebe.
Ne glede na to, kako težek je bil pogled nate, ko si tako nemočno, negibno ležal, si me vsakič objel s toplo, mehko, prelepo odejo ljubezni in pozitivne energije.
Se spomniš, kako sem te rada podražila, da ti bom brala enega od maturitetnih romanov in te, ko se boš prebudil, o njem spraševala? Malo sem se te le usmilila in ti namesto tega brala Mambo mentality, ti vrtela zvočno knjigo o Stephenu Curryju pa glasbo, ob tebi na glas reševala križanke, te božala, masirala, spet božala. Medicinske sestre, izjemne v svoji nežnosti, so mi priskrbele tudi poseben losjon, da sem ti vlažila že močno izsušeno kožo.
Pred tabo nisem nikoli klonila niti pokleknila, nisi mi dovolil – le kako naj bi, ko pa si bil tako hraber, tako zelo močan in tako ljubeč; tako zelo željan živeti. Matic, tvoja energija in notranja moč sta bili tudi vir moje moči. Vsak dan, vsak trenutek. Kako zelo neverjeten si bil.
V trenutku, ko sem odšla od tebe in sedla nazaj na kolo, pa me je zlomilo. Vse celice v meni so norele, buhtele. Moje telo je zaobjela prvinska materinska potreba, da poskrbi za otroka, da ga nahrani, potolaži, reši … Jaz, tvoja mati, sem nagonsko iskala način, da te rešim.
Pred tabo nisem nikoli klonila niti pokleknila, nisi mi dovolil – le kako naj bi, ko pa si bil tako hraber, tako zelo močan in tako ljubeč; tako zelo željan živeti.
Nisem te mogla. Oprosti, nisem te mogla rešiti. Tvoja mati sem, in te nisem mogla rešiti. Padel si mi iz rok kot dete v današnjih sanjah, ničesar nisem mogla storiti. Polzel si, počasi, vse dokler mi nisi dokončno spolzel iz rok. Na konicah prstov sem te imela, in nisem te mogla obdržati … Nisem te smela. Nisem čudežna. Sem samo iz mesa in krvi. In tako zelo nemočna sem bila v tej tvoji bitki. Vse si moral sam.
Morala sem te spustiti. Zavestno. Ker vem, da si me prosil, naj te spustim. Ker si me bodril, naj ti to dovolim … Ti si mi pomagal, da te spustim. Ti si me vodil … Čutila sem te.
Človek je res neverjetna žival. Nedoumljivo je, kaj zmore, da preživi, tudi največjo, najbolj nepredstavljivo izgubo. Izgubo otroka. Vera v čudeže, zaupanje v upanje, ljubezen … Vse to nas dela mehke v vsej naši surovi prvinskosti.
Človek je res neverjetna žival. Nedoumljivo je, kaj zmore, da preživi, tudi največjo, najbolj nepredstavljivo izgubo. Izgubo otroka.
Zato zdaj vem, zakaj vse te sanje. Nisem te mogla rešiti. Ne tokrat. Ne pred to boleznijo. Oprosti. Morala sem ti to povedati. Morala sem …
Ti si to vedel, zato si me vsak dan sprejel z največjo možno svetlobo in me vodil. Omogočil si mi, da ob tebi, pri tebi, s tabo poslušam samo svoje srce, in ne svojih strahov, svoje nemoči.
Vedno si bil korak pred mano, vedno si ti pazil name. Še tvoj čisto prvi stavek je bil: »Mami, pazi, avto!« Ti si moj angel varuh. Od nekdaj.
Neskončno tvoja
mami