Zadnjič sem se s prijatelji in znanci, ki delajo kot svobodnjaki in digitalni nomadi, pogovarjala o colivingu in coworkingu: bivanju in delu v skupnosti podobno mislečih profesionalcev različnih profilov, kjer si uporabniki delijo stroške, se povezujejo, v prostem času družijo, skupaj pripravljajo obroke in zvečer, kadar se jim spontano zahoče družbe, sedajo za skupno mizo, polno hrane, h kartam, ogledom filmov, ob prostih dnevih kampiranje, pikniki, športi, raziskovanje, lenarjenje, sanjarjenje … Želela sem izvedeti, kaj bi jim bil najpomembnejši kriterij, da bi udobje zasebnosti ter predvidljivost pisarne ali lastnega doma zamenjali za sobivanje z desetimi neznanci, po možnosti nekje v tujini. Morda opremljenost tega colivinga, udobje? Gotovo cena? Kaj pa čistoča in varnostni ukrepi, vezani na preprečevanje širjenja covid-19? Dostopnost rekreacije in narave? Bi raje v mestno središče, v dobro omreženo predmestje, bi izbrali zbujanje ob zvokih ptic v kakšni idilični vasici ali pa morda odročno lokacijo, kjer bi jih na svet privezoval le še dober internetni signal? Bi raje stotine referenc prejšnjih uporabnikov ali možnost, da 10 ljudi, s katerimi bodo živeli, predhodno spoznajo prek skupinskega Zoom intervjuja …?
Ameriška prijateljica, pisateljica Alex, ki živi na Novi Zelandiji, je ob moji radovednosti poskočila. »O, hvala za vprašanje! Moji kriteriji bi bili hitrost interneta, prijetno bivalno okolje, tihi prostori, sobe za zasebne in delovne klice, VELIKO rož in lončnic, umetniški in obrtniški izdelki, ki jih izdelujejo domačini, skupnostna pravila, nizek obrat ljudi, dostopnost vrta, urejenost kuhinje, čist in organiziran hladilnik, najnovejši prenosniki po dostopnih najemnih cenah, veliko negativnega prostora v hiši in naravne svetlobe. In pa mačka, ki živi z nami. Ne pa tudi pes, žal.« Coworking, v katerem bi želela živeti, bi se idealno nahajal v tihi stanovanjski soseski in v neposredni bližini morja, jezera, gozda ali naravnih parkov, destinacije bi bile dostopne s kolesom. Maksimalno število ljudi bi bilo 20, za vse skupaj bi bila pripravljena plačati recimo 100 dolarjev na teden. »A ne trenutno, ker sem brez prebite pare. Brouk.« Popoldne (praktično sredi noči po novozelandskem času) me je poklicala še enkrat in dodala, da bi moral coliving imeti na voljo tudi nekaj športnih rekvizitov, frizbije in žoge recimo, ter zbirko potrebščin za likovno ustvarjanje, za izvenkurikularne trenutke navdiha. »Zdi se mi, da sem ti ravnokar opisala otroški vrtec in niti malo me ni sram.«
Emily, biologinja, ki trenutno živi na Aljaski, kjer na ribiških ladjah nabira statistične podatke o ulovu, pravi, da bi bila pripravljena plačati malce več za izvrstno lokacijo in dobro družbo. Pri namestitvi ji je pomembno, da ima iz svoje sobe lep razgled. Za delo bi potrebovala hiter wifi in brezplačen espresso. Najraje bi videla, da bi potencialne nove kandidate intervjuvali in tako presejali dobra semena od slabih. »Svojega življenjskega in delovnega okolja ne bi želela deliti z nestrpnimi ali konfliktnimi posamezniki.« Tudi žurerji in glasneži, ki ne bi razumeli koncepta spoštljivega sobivanja, bi jo odvrnili od tega, da ostane uporabnica in plačnica. »In pa – nobenega fiksnega urnika družinske zabave.« Po njenem dobre zabave vzniknejo spontano.
Portugalski prijatelj Jaime, ki dela za enega od evropskih satelitov Googla, je bil svojčas, ko je delal kot svobodnjak, zvest uporabnik WeWork, zato točno ve, kaj hoče, četudi tega trenutno noče: da je coliving cenejši od najema kakšne londonske pisarne, da lahko svojo delovno mizo postavi, kamorkoli želi, in prostor, iz katerega lahko v drug časovni pas kliče sredi noči, ne da bi s tem koga motil. »Ali bil predmet industrijske špijonaže.« Izbral bi si druženje z ljudmi, pri katerih se lahko inspirira. Všeč mu je, če coliving organizira ure joge, meditacije ali skupne oglede filmov.
Kanadska prijateljica Cole, ki dela za nevladne organizacije na področju naravovarstva, po entuziazmu ne zaostaja za Alex. Če bi njena soba imela lastno kopalnico, bi z veseljem potrpela z večjim številom ljudi. Rada bi možnost, da rezervira kuhinjo ali dnevno sobo za zasebno rabo. Ideja colivinga in coworkinga jo mika, ko razmišlja o potovanjih v dežele, katerih jezikov ne govori. Pripravljena bi bila odšteti toliko, kot plačuje za najemnino v oderuško dragem Torontu, še raje pa manj.
O colivingu in coworkingu sem klepetala tudi s prijatelji doma. Andraž pravi, da ga coliving trenutno ne zanima, ker mora napisati knjigo. Špeli bi bila daleč najpomembnejša zasebnost lastne sobe. Ista valovna dolžina s sostanovalci je bistvena Zarji. Rok pa trenutno nima keša, da bi vse nekam poslal in kam odšel, ker nima joba. Debata o sobivanju in sodelu se nekako ni razvila, ostali smo pri enovrstičnicah, zaključili smo jo, še preden bi jo načeli, in prešli na druge, morda pomembnejše teme. Na zadeve kot: abnormalno politično stanje stvari v državi in globalna kriza morale, ki pa je, hecno, zasičena z moralizmom.
In tako se je moje razmišljanje o colivingu in coworkingu spremenilo v razmišljanje o tem, kako bistveno različno se na svet okoli sebe odzivajo moji slovenski in neslovenski prijatelji. Slednji so se razcveteli in ponudili konstruktivnost. Odzvali so se z vsebinsko premišljenimi in praktičnimi odgovori, ki jih je mogoče ovrednotiti, kritizirati, izboljšati, uporabiti, zavreči. Diagnosticirali so probleme in omejitve ter prepoznali rešitve. Alex, Emily, Jaime in Cole se bodo tako lepega dne znašli na kraju, v prostoru, ki je čisto po njihovi meri: poln lončnic, pozitivnega prostora, lepih razgledov, drobnih cimrskih pozornosti, z dvema sivima mačkoma in s skrivnostnim gozdom, ki leži za hišo in iz katerega ponoči prihajajo čudni, malce srhljivi glasovi, ki pa se z jutrom razblinijo, iracionalne človeške bojazni pa z njim.
Andraž, Špela, Zarja in Rok so v svobodnih poklicih, vsi radi kam grejo, njihovi potni listi so polni barvnih žigov. So aktivni in družbeno angažirani državljani, optimisti, sanjači, norci, socialni utopisti. Ni jim težko – zamišljati si stvari. Morda je Rok vstal z levo nogo, Špela ima eksistenčne skrbi, Andraž ima ravno pisateljsko blokado, Zarja pa je z mislimi drugje. Imeli so slab dan. Vsak je imel početi kaj boljšega. Našla sem jih v coni udobja. Nisem jih uspela zbezati iz njihovih lukenj, ker moja ideja ni bila dovolj zanimiva. Niso videli, kako bi lahko coliving takoj in efektivno izboljšal njihovo specifično življenjsko situacijo: finančno, bivanjsko, statusno.
A potem pomislim na vse tiste ideje, ki so nam v teoriji vsem zanimive, a se o njih prav tako nikoli ne pogovarjamo zares, poglobljeno, graditeljsko. Teme, ki jih odpravimo s: »Saj je ok, ampak to se pri nas tako ali tako ne da.« Ideje kot univerzalni temeljni dohodek, krajši delovnik, lokalna samooskrba s prehrano, trajnostna ekonomija, utemeljena na etičnih načelih itd. Celo o tem, da bi šli na volitve in si izvolili politike, ki bi nam služili, več ne govorimo, kot da bi bilo to mogoče. Ne zamišljamo si več ničesar, razen drobnih koristi zase, tudi če moramo za njih kupiti celotnega političnega mačka v žaklju. Nove, progresivne ideje odpravljamo z argumentom, da se v njih skriva past. Še poskušamo ne. O njih poslušamo z enim ušesom in komaj čakamo, da v debato prispevamo vnaprej pripravljene sodbe, kaj takega, česar ni mogoče ne kritizirati ne uporabiti. Če se kdaj o čem odkrito ne strinjamo, se komunikacija ohladi, včasih za vse življenje. Bolj pomembno je biti istih lepodušniških načel, na isti valovni dolžini, kot imeti različne praktične poglede na to, kako, recimo, v družbo pripeljati univerzalni temeljni dohodek. In zato v slovenskih družbah več ne iščem izhoda iz epidemije ali načrtujem rešitev za politično in splošno družbeno krizo. Še tega, da bi zahtevali volitve, jim več ne upam predlagati, ker si Slovenci več ne znajo zamišljati nemogočega. Če so si sploh kdaj znali.
In tako se lepega večera, ravno je čas novic, Slovenci znajdejo na kraju, v prostoru, ki ni čisto nič po njihovi meri: zasičen je s kičem in materialnimi dobrinami, ki jih ne rabijo, razgled je obupen, medosebni odnosi strupeni, na vrtu lajata dve prestrašeni psici, za njim pa se širi gozd, iz katerega ponoči prihajajo čudni, malce srhljivi glasovi, včasih se sliši strel puške. Iracionalne človeške bojazni so z vsakim dnem večje, novice pa vsako jutro bolj polne slikovitih podrobnosti.
