Te dni se v Grčiji odvija predvolilni boj, v katerem po vseh merjenjih javnega mnenja vodi levičarska stranka Siriza. Le za nekaj odstokov zaostaja njena edina resna konkurenca, desničarska stranka Nova demokracija, ki jo vodi grški premier Antonis Samaras. Grški premier, ki se mu prvič resno ziba stolček, v politični kampanji uporablja predvsem taktiko ustrahovanja ter napoveduje izhod Grčije iz evroobmočja, če bodo Grki podprli Sirizo. Svoje volivce skuša pridobiti tudi s skrajno ksenofobno in protiimigrantsko retoriko.
Enega od atenskih shodov Nove demokracije, kjer je bil glavni govorec grški premier Samaras, sem se udeležila tudi sama.
Športna dvorana je napolnjena. Rjavi, črni in sivi zimski plašči se prerivajo med sabo. Med njimi je ogromno zašitih živalskih trupel. Vonj cenene toaletne vodice se meša z vonjem po starosti in prhljaju. Sliši se vreščanje, stokanje, pozdravljanje. Plašči se med sabo občasno rokujejo in se prepuščajo toku, ki jih vodi proti modremu odru.
»Hitro, prestopi ograjo in splezaj na tribuno, drugače boš brez prostega sedeža!« zakričijo tanke ustnice, pogledujejo živčno in čuvajo izborjeni prostor. Od tukaj se ga bo odlično videlo.
Telovadnica ima tribuno samo na desni strani od vhoda, ki pa je že polna. Tudi v jedru so obiskovalci že zasedli vse proste stole. Trdno se jih držijo, pogledujejo proti odru, da ga ne bi zamudili, in se hudujejo, ko jim reka postanih plaščev udarja ob rebra ali pahne po glavi. Tok se ne da in prodira dalje proti odru.
»Naj živi Nova demokracija!« kriči in ploska napolnjena tribuna. Najmlajši podporniki. Nosijo modre kravate – zaščitni znak stranke, srajce so zataknili v hlače in jih prekrili s temnimi puloverji. Njihov pogled je usmerjen samo na oder. Prestopajo od živčnosti in razburjenosti.
Tok plaščev doseže oder z modro preprogo. Tam jih ustavijo visoke trde omare.
»Dlje od tukaj ne gre!« povejo. Na odru je samo govorniški pult. Za njim je ogromna, modra zavesa, na kateri zagledamo zastavi Evropske unije in Grčije. Valovita skupaj, složno. Prijateljici. »Nova demokracija. Odgovorna sila,« preberemo.
Plašči so se zdaj postavili pred oder in črne omare s kravatami so pred njimi. Prostih sedežev ni več. Nič zato, bodo pa trmasto stali tam. Še nikoli niso prišli tako blizu. »Nujno se moramo srečati ta teden, da izdelamo dokončni volilni načrt,« kriči razmazana rdeča šminka. Ženski glas potrdi.
Naenkrat zaslišimo napeto filmsko glasbo, ki se stopnjuje. Završi. Množica se obrne in stopi na prste. Vdih, usta se odprejo in lica se napnejo. »Nič ne vidim,« kričijo. Ničesar ne vidijo tudi tisti, ki sedijo pred odrom, vendar vsi čutijo, da je vstopil v dvorano, da se prebija in jih bo kmalu dosegel.
»In zdaj vsi; pozdravimo premiera grškega naroda, Antonisa Samarasa!« napove ženski glas, ki ga ne vidimo. Zasliši se kričanje, navijaška sirena. Dlani udarjajo ena ob drugo, da boli. Kamere so se že usmerile in vidijo, kako se premika skozi kardelo podpornikov. Zdaj ga je zaznalo tudi dvajset fotoaparatov, zbranih v ponižno gnezdo, ki se stiska pod odrom.
»Še nikoli nisem s takšno težavo prišel do odra,« povejo škilaste oči, se naslonijo na pult in pogledajo, če je bel papir pripravljen. Množica ne popusti. Kriči, opita poskakuje, se zaletava in smeje. Oči se ji lačno svetlikajo kot stekli lisici. Pogled je usmerjen v trenutno najpomembnejšega politika v Helenski republiki.
»Vem, da se zavedate, da smo šli skupaj skozi težke čase odrekanja, popuščanja in stradanja. Prišli smo skoraj na konec poti, ko so nas zlonamerno prekinili in nam preprečili nadaljnje vodenje,« očita modra kravata.
Množica govorcu ne pusti mirno brati, ampak pozdravlja vsak njegov stavek ter mu pijano pritrjuje: »Tako je, bravo, bravo!«
Govorec pogleduje po zapisanem in pri tem maha z levo roko ter nadaljuje: »Ne bomo dovolili, da bi državo spet pahnili v težke čase. Ne bomo dovolili, da nas bodo odstranili iz Evropske unije, saj mi spadamo tja. Evropa je naš dom!«
Ženski plašč, sešit iz rjavih kožuščkov, zakriči: »S tabo si želimo Antonis, s tabo! Bodi naš vodja!«
Iz neposredne bližine prve vrste mu ploskajo najbolj poznani desničarski prvaki grške politike. Nosijo neokusne čevlje, šminka je debelo namazana in puder skuša prekriti starostne gube ter bolestni videz.
»Siriza nas skuša pogubiti. Zavzemali se bodo za pravice imigrantov, dali jim bodo možnost socialne varnosti ter jih zdravili v naših bolnišnicah. In kje bomo potem mi? Kam bomo šli mi? Državo bodo prodali tujcem ter uničili helensko tradicijo, katere zgodovina se piše v tisoč, tisoč letih!« s ksenofobnimi piškoti hrani lačno krdelo. Množica se strinja, prikimava. Noče umazanih tujcev, sestradanih beguncev ter priseljencev brez grške identitete.
»Grčija pripada Grkom in samo ti bodo lahko odločali o njeni prihodnosti!« z odra nadaljujejo desničarska usta.
Žile nabreknejo, vrat poskoči in zobje zaškrtajo. Plašči nad sabo nimajo več nobenega nadzora; vodi jih glas z odra, na katerega se mehanično odzivajo. Če bi lahko, bi vodji poljubili črne čevlje. Če bi se spodobilo, bi mu glavo stisnili v toplo nedrje in ga božali po črno-sivih laseh. Če bi le lahko, bi ga stiskali za rame in mu lizali vrat.
»Svet je lahko jasno videl, kaj se zgodi, če ilegalnim imigrantom dovoliš, da prečkajo tvoje meje. Pobijejo te! Poglejte pariški primer. In Siriza bo ravno takšnim ljudem odpirala našo mejo,« povejo usta, napolnjena s slino. Pozdravljanje besed z odra nima konca. Vse, kar je povedal, je zanje resnica.
Tudi sam je zadovoljen. Na takšnih nastopih, kjer ima ob sebi najzvestejše podanike, se napolni z nevidnim življenjskim nektarjem. Prav je imel. Ljubijo ga, obožujejo ga, ne bodo dovolili, da pohujšljivi komunisti prevzamejo njegovo mesto ter ga odstranijo s položaja, za katerega se je boril toliko let. Ne bo odstopil, ne bo odšel.
»Zmagati mora Grčija, zmagati mora demokracija!« kliče iz odra. Bliža se konec. Oni si želijo, da ostane. Roke se od nervoze znojijo. »Zmagali bomo skupaj in državo bo spet vodila Nova demokracija,« zaključi in roke, posute s starostnimi pegami, dvigne visoko v zrak.
Plašči so zdaj nemirni. Vstopil bo v njihov tok in morda se ga bodo lahko dotaknili. »Antonis, ljubimo te!« zakričijo ženska usta ter posesivno segajo po njegovi roki. On se nasmeje in rokuje. Redko se sreča z očmi. Ko zapušča prizorišče, je obkoljen z omarami.
Pogled ga ne doseže več. Kamere ugašajo. Odhaja proti izhodu. Ni ga več.
Nastopi praznina. Plašči zapenjajo gumbe. Sedeži se praznijo. Tišina. Telo se pomirja in ohlaja, navdušenje je izpuhtelo. Reflektorji so zdaj ugasnili. Pred nami se odkriva stara šolska zanemarjena telovadnica. Govorniški pult sameva in zastavi sta pobegnili. Vonj po zatohlosti, starosti in prhljaju se počasi premika proti izhodu. Volilni lističi na tleh pričajo o koncu še ene desničarske predvolilne orgije.
Predčasne parlamentarne volitve se bodo v Grčiji odvijale v nedeljo, 25. januarja. Če bo takrat zares zmagala koalicija levičarskih strank z nekravatarskim vodjem Aleksisom Ciprasom na čelu, bo Grčija prvič po štirih desetletjih dvostranskarskega vodenja desničarske Nove demokracije in socialdemokratskega Pasoka dočakala zgodovinski, politični in družbeni preobrat.
Ta bi utegnil nositi posledice za celotno evropsko politično sliko.
