(Gregor Strniša)
Izbira strani
Na začetku druge polovice osemdesetih sem na televiziji naključno ujel oddajo o poeziji Gregorja Strniše. Mogoče je bila razlog za pesnikov nastop v udarnem terminu velika Prešernova nagrada, ki jo je dobil. Ne vem, kako globoko sem bil takrat v poeziji, a očitno dovolj, da nisem preklopil na drug program. Ampak preklapljanje s programa na program je bilo v tistih časih tako ali tako omejeno. Lovili smo štiri. Mogoče pet programov. Tudi v studiu so bili štirje ljudje. Trije gostje in moderator. Zares sem poznal le enega, pa še tega samo na videz. S hodnikov filozofske fakultete. S četrtega nadstropja, kjer je bil oddelek za primerjalno književnost. Kdo je oddajo moderiral, mi ostaja uganka, ostali trije pa so bili: Aleš Debeljak, Janez Stanek in Gregor Strniša. Retrospektivno gledano si domišljam, da vem za razloge, zakaj so bili v studiu točno ti ljudje. Aleš zato, ker je bil wunderkind tistega obdobja: iz nevidnega klobuka je lahko neprestano vlekel nove in nove domislice, ki so delovale resno in premišljeno. Janez Stanek je bil tam v dvojni vlogi, kot poznavalec Strniševe poezije in hkrati tudi kot nekakšen blažilec. Kot vata, ki naj bi ovila pesnika in ga zavarovala, mu nudila vsaj prividna udobje in varnost v reflektorskem neudobju studia. Stanek je bil Strnišev najboljši prijatelj. Sošolec iz gimnazijskih let. Gregor Strniša je bil seveda tam kot glavna zvezda. A je bolj deloval kot nekakšna mumija ali pa robot. Med pogovorom ni spregovoril niti besede, le občasno, kot bi nekdo v zakulisju pritisnil na gumb in ga aktiviral, je vstal in odrecitiral kakšno pesem. Uprizoril visoki metafizični let. Manifestacijo vesoljske zavesti. Strniša je bil, prav tako kot njegov sopotnik in rival Dane Zajc, trdi predstavnik stare šole in svojih pesmi ni bral, ampak jih je govoril na izust. Na pamet. Pisal je pesmi, ki so imele rime in predvsem asonance, vnaprej določeno metrično shemo, zato mu je bilo pri recitiranju poezije laže kot Zajcu, ki je pisal v prostem verzu. Človek si pesmi, napisane v čisto določenih metričnih shemah, prej in laže zapomni, kot pa pesmi, pisane v prostem verzu (to je bil recimo eden od razlogov, zakaj je slepi pesnik Jorge Luis Borges pisal sonete). A prosti verz za Strnišo tako ali tako ni bil neki omembe vreden pesniški dosežek. Avtorji, ki so pisali v prostem verzu, so bili zanj nižja evolucijska stopnja pesnikov, saj naj bi se zatekli v njegovo naročje zaradi manka veščine. Ker pač ne znajo pisati rimane ali pa asonirane poezije. Od vseh govoranc v oddaji se najbolj spomnim Aleševega ekvilibrističnega švasanja z bitjo, bivajočim, s fiziko in metafiziko, predvsem pa se spomnim njegove izstopajoče teze, da je, in to je zdaj skoraj paradoks, najbolj metafizična poezija predmetna poezija, takšna, kot jo je pisal Strniša, in ne poezija, ki v svojem izrazju za dosego vzvišenih ciljev uporablja abstraktne pojme. Studijski del so prekinjali zunanji posnetki. Na njih je Gregor Strniša, zavit v zimski plašč, kot robot na visokih obratih korakal čez Ljubljansko polje. Teoretskih uvidov, ki so prihajali iz ust moderatorja in sogovornikov, nisem najbolj razumel. Počasi se mi je začenjalo svitati, da teoretiki niso moje pleme. Tudi Strniševih metafizičnih poletov nisem najbolj razumel. A nekako sem se zalotil, kako z njim simpatiziram, kako se postavljam na stran poezije, ne na stran teorije. Mogoče sem se postavil predvsem na stran pesnika, vendar ne zato, ker bi v meni še poglobil in aktiviral zanimanje za poezijo na splošno, ali pa za svojo poezijo posebej, ampak preprosto zato, ker se mi je, tako v studiu kot tudi na zunanjih posnetkih z Ljubljanskega polja, zdel tako sam in izgubljen.
Dnevi posmrtne slave
Avgusta leta 1990 je izšla stota številka Nove revije. Njen podnaslov je bil Antologija slovenske poezije. Izbor zanjo je naredilo trinajst pesnikov in ena pesnica. Vsak od sodelujočih je izbral deset pesmi iz slovenske poezije in svoj izbor, če je bil pri volji in če je imel pri sebi škatlo z nujno potrebnim refleksivnim orodjem, tudi utemeljil. Nastala je zelo dobra antologija poezije, ki jo še vedno rad vzamem v roke (izvod sem ukradel na Založbi Nova revija, ko je ta še imela super razkošne prostore na Dalmatinovi). Od sodobnih pesnikov se v izborih najpogosteje pojavljata ime in priimek Gregorja Strniše. Pojavljata se kot najbolj zanesljivo jamstvo za najvišje dosežke pri pisanju poezije v slovenskem jeziku. Jure Potokar gre v svoji utemeljitvi celo tako daleč, da zapiše, da Strniša ni napisal slabe pesmi in v isti sapi nadaljuje in dodaja, da njegove pesmi ločuje na tiste, ki jih bolj razume in na tiste, ki jih razume manj. Ta izjava mi iz več kot tridesetletne oddaljenosti deluje simptomatično. Kot čisto utelešenje duha osemdesetih. Nekako me spominja na meni precej tuj in nenavaden običaj čaščenja nerazumljive umetnosti, ko ljudje mislijo (kar bo sledilo, si je izmislil Miles Davis), da je nekaj, česar ne razumejo, dobro, če je le predstavljeno dovolj razburljivo in intrigantno. Še više od pesnikov pa gre v pozicioniranju Strniševe poezije Tine Hribar, ki je v intervjuju za revijo Literatura nekoč rekel, da je v slovenski poeziji iskal nekaj takšnega, kot je Heidegger iskal v Hölderlinu; oporno točko, iz katere bi lahko izhajal, ne da bi si moral vse sam domisliti, si izmisliti. Na novo in brez kritja. Hribar pravi, da ga je za sabo najdlje potegnil Gregor Strniša. Vendar skozi njegovo poezijo, skozi njegovo mi(s)tično pesnjenje, onkraj nje, tja, kamor je zares usmerjena, ni mogel prodreti. A pesmi iz Strniševega opusa, ki so objavljene v stoti številki Nove revije, niso bile izključno usmerjene v spekulativne metafizične višave, rekel bi celo, da so bile takšne v manjšini, ampak predvsem v eksistencialne dogodivščine, ki pa se nekako precedijo skozi metafizične višave. In to so, vsaj v moji osebni hierarhiji Strniševe poezije, njegove najboljše pesmi.
Bližnji stiki
S Strnišo sem se prvič srečal brez vmesnikov v kabinetu oddelka za primerjalno književnost, ko sem na izpitu iz verzologije odgovarjal na zastavljena vprašanja profesorja Korena in na primeru Strniševe pesmi uspešno »razrešil problem« samoglasniškega stika – asonance. A ta tehnični pripomoček, tako kot večina tehničnih pripomočkov, ki se uporabljajo v poeziji, mi ni kaj prida pomagal. Ni mi približal Strniševe poezije. Prav tako mi ni pomagalo branje prve Kosove Antologije slovenske poezije (demokratična antologija), ki jo je naredil za zbirko Kondor. V njej sem prvič po svoji lastni volji bral Strnišo in v spominu mi je najbolj ostala pesnitev »Brodbingnag«; strniševska sestavljanka iz petih delov, iz petih posamičnih pesmi, ki imajo enako kitično strukturo, vsaka od njih pa ima tri občasno rimane in pogosto asonirane štirivrstičnice. Strniša je takšne strukture imenoval pesnitve. Janko Kos je videl Strnišo na podoben način kot Daneta Zajca – kot pesnika, ki je v prostem verzu (tako Zajc) upesnil ekstatično podobo nihilistične groze. Vendar pa po profesorjevem mnenju obstaja med pesnikoma tudi razlika. Razlika glede sredstev, ki jih uporabljata. Kajti Strniša pesni v tradicionalnem verzu in sklenjenih podobah, največkrat na način zgodbe, pripovedi ali prizora, ki pa so (kar bo sledilo, sploh tisto, kar je v kurzivi, je najboljša oznaka Strniševe poezije) samo prispodobe za navzočnost sveta, ki je uganka, blazen privid, zrcalo negativne transcendence, pa tudi demonična skrivnost v smislu Baudelairove satanske lepote. Vse to mi je jasno danes. Vse to mi je domače. Ob tem lahko prikimam. A ko sem v osemdesetih prebiral Kondorjevo knjižico, se me Strniša ni dotaknil. Prvič se me je mogoče dotaknil, ko mi je Aleš Šteger (njegovo začetno poezijo je močno navdihnil ravno Strniša) na lesenem mostu, ki z Ribjega trga vodi prek Ljubljanice, odrecitiral pesem iz pesnitve »Vrba«.
Ti ne boš nikoli umrla,
ker tudi vrba ne umre.
– Tu je nekoč stala vrba,
pravi kdo in gre naprej.
Ampak ob neskončni reki,
ki za njim temni, šumi,
v lastni lepi listni kletki
ista vrba še stoji.
To je živa čarovnija
zemlje, vode in neba,
da sekira, ki ubija,
nikdar nič ne pokonča.
Pesem me je očarala. Ampak iz drugačnih razlogov, kot me očara danes. Mislim, da me je hkrati očarala na dveh ravneh. Najprej na formalni ravni, na glasbeni ravni. Če vzamemo za najvišjo glasovno mejo poezije njeno sposobnost približevanja glasbi, potem je ta pesem tradicionalno utelešenje tega približevanja. Očarala me je njena pretočnost. Njena navidezna lahkotnost, njena jasnost in njena preglednost. Njena sposobnost vzpostaviti takojšen stik s poslušalcem, ki pa je hkrati tudi bralec. A predvsem me je očarala njena sposobnost, da to stori, čeprav je sprejemnikov okus za poezijo diametralno nasproten takšni »tradicionalni« poeziji. To so za poezijo največji izzivi. Razširiti ali celo spremeniti »pesniški« svetovni nazor sprejemnika. Očarala pa me je tudi na vsebinski ravni. A to vsebinsko raven danes razumem precej globlje in bolj usodno, kot sem jo razumel pred skoraj tremi desetletji.
Vzorčni primer
V tisti številki Nove revije je bilo pod imenom in priimkom Gregorja Strniše objavljenih nekaj znanih pesmi in tudi kakšna, ki ni tako v ospredju. Vendar so se skoraj vsi zbiralci, ki so Strniševi poeziji naklonili mesto v antologiji, tu mislim na tiste, ki so izbirali pesmi iz njegove osnovne pesniške strukture (pesnitve, sestavljene iz petih pesmi) in ne posamičnih pesmi, kot sta recimo »Mozaiki«, ali pa »Zima«, odločili za razbijanje teh pesnitev. Namesto petih pesmi so v izbor uvrstili samo eno. Samo del celote. S tem so celotno »zgodbo« nekako okrnili. Ji onemogočili, da se predstavi v vsej svoji kompleksnosti in zaključenosti. A to njihovo početje je razumljivo, saj jih je zanimal le čisti vrh. To je edino, kar od poezije navsezadnje ostane. Med petimi pesmimi, ki sestavljajo te pesnitve, niso vse enakovredne. Ene so močnejše in spet druge šibkejše. Celoten cikel sta izbrala samo Dane Zajc, ki je izbral »Odiseja«, njegova odločitev je bila »ziheraška«, in Tomaž Šalamun, ki je izbral cikel »Tu je bil tiger«, njegova odločitev je bila bolj avanturistična. Šalamunov izbor mi je bil zelo všeč. Mislim, da je spodbudil mojo odločitev, da moram Strnišo podrobno raziskati. S pozicije večdesetletne oddaljenosti bi si upal iti celo tako daleč, da sem pripravljen reči, da sem po tej pesnitvi meril vso ostalo Strniševo poezijo. »Tu je bil tiger« mi je v svoji popolnosti, v enakovrednosti in uravnoteženosti vseh petih ključnih delov, služil kot vzorčni primer. Nekaj podobnega se zgodi tudi v pesnitvi »Dom«.
Tu je bil tiger
I
Svetel pomladni dež je padal ves dan.
Od vej kaplja, pesek po potkah je še vlažen.
Zjasnilo se je. Počasi greš skoz park.
V njem straši večerno sonce kot prikazen.
V obsijanem vrhu temnega drevesa
prepeva kos. Večer je zelo tih.
Sončna svetloba postane vinskordeča.
Na jasi se leskeče bronasti kip.
Takrat zagledaš pred sabo v mokrih tleh
široke, ostre in globoke odtise.
Park je zelo velik, poln sončnih lis in senc.
Zdrzneš se, greš naprej in veš. Tu je šel tiger.
II
Še zmeraj se spominjaš tistega dneva,
ko si prvič videl tigrovo sled.
Takoj ko si se zbudil, si jo zagledal.
Jutro je bilo podobno večeru, polno senc.
Od takrat je zdaj še zelo dolgo.
Vso noč pred tistim jutrom si ležal buden v temi,
potem si padel v bloden sen, kot da strmiš skoz okno,
za njim pa kar naprej tiho sneži.
Živiš, kot da se ni veliko spremenilo.
Kmalu po tistem jutru je prišla jesen,
potem smo imelo dolgo, vlažno zimo,
po temnem mestu je ležal moker sneg.
III
Sediš z lahtmi na mizi, gledaš skoz okno,
pozno popoldne je, kmalu bo mrak.
Nobenega glasu ni zdaj več slišati v sobo.
Pomisliš, da zunaj ugaša zimski dan.
Vidiš samo kos neba in streho, rdečo,
najbrž je sneg v opoldanskem soncu zdrsnil z nje.
V zadnji svetlobi meče dimnik šibko senco.
Večer bo svinčeno plav, pomisliš, in malo meglen.
Stopiš do okna. Po cesti gre ženska v beli obleki,
Na drugi strani se v pesku otrok igra,
poletni dan ugaša v temnih drevesih.
Kot velik bleščeč oblak ugaša poletni dan.
IV
Mogoče se ni veliko spremenilo.
Samo v sobah, kjer si že bil nekoč,
pogrešiš včasih na steni znano sliko,
zdaj je tam samo bled štirikot.
Zmeraj bolj pogosto te na znanih poteh
srečujejo visoki, prašni konjeniki.
Na krajih, kjer si hodil dan za dnem,
naenkrat stojijo težki bronasti kipi.
In včasih, kadar vstopiš v znano hišo,
prihajaš v nizke in zatohle kleti,
ki jih prej ni bilo. Po vrtovih renčijo
in se trgajo z verig velikanski psi.
V
Tako živiš, odhajaš daleč v svet,
po meglenih morjih, po zasneženih gorskih hrbtih,
vidiš veliko novih, tujih mest,
kjer rad posedaš na majhnih, tihih trgih.
Tudi tam se včasih na gladkih tlakovanih tleh
odražajo v poševnem soncu široke temne lise.
Pobereš kamen, ga težkaš v dlaneh
in odsotno mrmraš: Tu je bil tiger.
Vendar pa njega samega še nisi srečal.
Kogar pogleda tiger, kmalu umre.
Zmeraj stopa pred tabo, skoz temna vrata poletja,
skoz bele dvorane decembrske megle.
Ingmar Bergman je o ruskem in hkrati, po stari ureditvi sveta, sovjetskem režiserju Andreju Tarkovskem napisal znamenite stavke in opažanja: »Kadar film ni dokument, potem je sen. Zato je Tarkovski največji od vseh. S samoumevnostjo se giblje po prostorih sna, ne razlaga; kaj bi tudi moral razlagati? Je videc, ki je znal uprizoriti svoje vizije v najtežjem vseh medijev, vendar hkrati tudi dovolj voljnem (Tarkovski se je imel za pesnika). Celo življenje sem razbijal po vratih teh prostorov, po katerih se on tako samoumevno giblje. Samo včasih sem se uspel prikrasti vanje. Večina mojih zavednih prizadevanj se je končala s sramotnimi neuspehi.« Na drugi strani, ki bi lahko bila tudi drugi pol tistega, o čemer je govoril Begman, pa je Gregor Strniša svojo poezijo označil za »objektivno poezijo« po vzorcu znanosti, svojo knjigo Oko pa za igro sestavljanko, komponirano po Bachovem zgledu. Peter Kolšek je v nekem refleksivnem tekstu dodal, da je poskušal dati Strniša tej knjigi značaj konsekventne pesniške študije, kajti šlo naj bi za poskus upesniti pesniški ekvivalent Kantovemu metafizičnemu sistemu.
Če se moram odločiti med objektivno poezijo in med samoumevnim gibanjem po prostorih sna, se bom vedno odločil za slednje. In pesnitev »Tu je bil tiger« me bistveno bolj kot na objektivno poezijo spominja na gibanje po prostorih sna.
Kako jo berem? Berem jo tako, da v duhu vidim realne kraje in izmišljene predstave, ki so verjetno prišle v pesnitev iz drugih umetnosti. Berem jo tako, da si predstavljam pesnika, ki hodi po parku Tivoli, ali pa sedi v izbi majhne hišice v Rožni dolini. Berem jo tako, da je tisti ti, ki se pojavlja v pesmi kot lirski subjekt, pesnik sam. Realne kraje svojega vsakdana je postavil na ozemlje domišljije in jim hkrati dodal tudi domišljijske kraje, ki jih ni nikoli obiskal. Našel jih je v umetnosti. Berem jo tako, da v duhu vidim potke v parku in kuliso iz letnih časov in vremenskih pojavov, na kateri se ta pesnitev dogaja. Berem jo tako, da me naseli vsa njena fizična pojavnost, čutne senzacije, ki so našle dom v besedah in podobah in jih na nekem notranjem platnu vidim, voham, a hkrati tudi občutim na koži. A najbolj jo berem tako, kot da mi je odprla vrata v nekakšno magično gledališče, v sanje, ki so edina moč, s katero človek presega svojo snovnost, zemeljskost in minljivost.
Ob branju te pesnitve imam občutek, da gledam metafizične slike Gorgia de Chirica. In v »Tu je bil tiger« se mi zdi povezava z metafizičnim slikarstvom, slikami kipov in zgradb na praznih trgih (peta pesem), ki se kopajo v nadnaravni svetlobi, tu in tam so tudi kakšne postave, ki pa s svojo prisotnostjo zgolj poudarjajo in podčrtujejo samoto in tišino, bistveno bolj naravna kot v Strniševih »programskih« pesmih iz pesnitve »Stolpi« (iz albuma Gorgia de Chirica), ki so bile navdihnjene s čisto določenimi de Chiricovimi slikami. V »Stolpih« je Strniša v drugem mediju, v jeziku, upesnil tisto, kar je videl na slikah.
Pesnitev »Tu je bil tiger« daje vtis, kod da ima dvojno časovno optiko. V njej čas sicer teče, a hkrati deluje, kakor da gre za neko statično brezčasje. Za neko sinhrono sočasnost, brez prehodov, ali pa so ti prehodi tako bliskoviti, da delujejo, kot da jih sploh ni (tretja pesem). Kakšne se te sanje, v katere nas zaplete pesem? Rekel bi, da odražajo neko stanje v vicah, neki distančen pogled na svet iz pesmi, svet, ki je sicer tam, a je hkrati tudi popolnoma nedosegljiv, ločen, odtujen od lirskega subjekta, ali pa je lirski subjekt odtujen od sveta. Sanje niso sladke, prav tako niso moraste, so pa vedno nekako preteče, kakor da razkrivajo ali pa opominjajo na navzočnost sveta, ki je uganka in bo tudi ostal uganka. In kaj je tiger? Pravzaprav ne vem. Mogoče temno znamenje. Omen, katerega pogled bo odprl vrata v uganko. Vrata v svet za smrtjo.
Svet za smrtjo
Poezija na svoji skrajni meji po navadi trči ob eshatologijo. Pravzaprav je vsa poezija, ki se ima za resno, namenjena na kraj, kjer so bo srečala z eshatologijo. Czesławu Miłosu se to srečanje zgodi v pesnitvi »Od sončnega vzhoda proti zahodu«, v sedmem razdelku, ki ima naslov »Zvonovi pozimi«.
Vendar spadam med te, ki verjamejo v apokatastasis.
Ta beseda obljublja povratno gibanje,
ne to, ki je zamrlo v katastasis,
in se pojavlja v apostolskih delih, 3, 21.
Pomeni: ponovno vzpostavo. Tako so verjeli sveti Gregor iz Nise,
Johannes Scotusd Eriugena, Ruysbroeck in William Blake.
Vsaka stvar ima torej zame dvojno trajanje.
In v času in takrat, ko časa ne bo več.
(Prevedla Jana Unuk)
K isti temi se Miłosz vrne tudi v pesmi »Po pretrpljenju«:
Hipoteza vstajenja,
ki jo je neki znanstvenik izpeljal iz kvantne mehanike,
predvideva vrnitev na kraje in k ljudem, ki so nam blizu,
čez milijardo ali dve milijardi zemeljskih let
(to je v zunajčasu enako enemu trenutku).
Vesel sem, ker sem doživel, da se izpolnjuje prerokba
o možni zavezi vere z znanostjo,
ki so jo pripravljali Einstein, Planck in Bohr.
Ne jemljem preveč resno znanstvenih fantazij,
čeprav spoštujem formule in grafikone.
Isto je, krajše, izrazil apostol Peter,
rekoč: Apokatastasis panton,
obnova stvarstva.
(Prevedla Jana Unuk)
Kaj ima s tem poezija Gregorja Strniše? Mislim, da ni popolnoma imuna na Miłoszeva, skozi verze podana spoznanja o zadnjih stvareh. V poezijah obeh pesnikov je navzoča tudi povezava s fiziko, pri Miłoszu zgolj z omembo fizikov, v zametkih, Strniša pa se je zadeve lotil resno in študiozno in v referatu ob zbirki Vesolje, fiziko vpeljal v svoj »metafizični sistem«. Oziroma je sistem oprl nanjo. Ampak po pravici povedano me njegove spekulacije o povezavi med kvantno fiziko in Kantovo Kritiko čistega uma in vplivu ene in druge na njegovo poezijo ne zanimajo, niti jih ne poznam dovolj, da bi lahko o njih sodil. Zanimajo pa me eshatološka vprašanja. Oziroma potencialne rešitve teh končnih in zadnjih ugank. Ali pa vsaj ugibanja v zvezi z njimi, sentiment, ki ob tem navdaja pesnika.
Ko mi je Aleš Šteger odrecitiral prvo pesem iz pesnitve »Vrba«, me je najprej ujela formalna popolnost pesmi (Strniša je ves čas delal na obliki, a v opusu nima veliko tako formalno brezhibnih pesmi, kot je prva pesem iz »Vrbe«), vsebino pa sem zgolj nekako slutil, kajti bil sem preprosto premlad, da bi si dal veliko opraviti s tem, kaj mi pesnik pravzaprav hoče povedati oziroma kaj mi sugerira. Nisem vedel, da se ta pesem ukvarja z eshatološkimi vprašanji, s točno tistim, kar poskuša »razrešiti« Czesław Miłosz s svojo vpeljavo termina apokatastasis panton – obnova stvarstva. Ali pa dvojno trajanje, trajanje v času in tudi takrat, ko časa več ne bo. Druga Strniševa pesnitev, ki se nekako giblje po istem ozemlju, je »Sneg«. Obe pesnitvi imate poleg vsebinskih podobnosti, formalna podobnost je tako ali tako stalnica Strniševe poezije, še eno podobnost. Obe sta posvečeni isti osebi, Strniševi ženi Thei, in bi lahko bili ljubezenski pesnitvi, a mi bolj delujeta kot refleksivni meditaciji, ki se ukvarjata z eshatološkimi problemi, ali pa vsaj kažeta v to smer.
Imam občutek, kot da poskuša pesnik v teh dveh pesnitvah premagati smrtnost, da skuša najti skrivnost univerzalne umetnosti, ki bo s ponižnostjo in mojstrstvom slednjič oživila osebe v njihovem telesu in trajanju (A. Camus). Imam občutek, da se poskuša postaviti na pozicijo sobivanja v času, a hkrati tudi takrat, ko časa več ne bo. Pri tem gre za neko konstantno igro, v kateri obstaja polarizacija. Na eni strani so prvine, ki so večne, če že niso večne, imajo vsaj dolg rok trajanja (nebo, zemlja, reka, zvezde), na drugi strani pa je človeško življenje, ki nima teh atributov. A temu navkljub naj bi nekaj vseeno ostalo, tudi ko bo snovnost izginila, ko se bo življenje končalo; pojavilo se bo nekakšno življenje po smrti. Vendar zaključki iz ene in druge pesnitve niso dokončni in jasni: vodijo v sistematičen dvom ali pa v dvoumnost, ki je za Strnišo značilna. Nekaj obstaja, je obstajalo, a hkrati tudi ne obstaja – je, a hkrati tudi ni. Pravzaprav je osnovna tema teh pesnitev poskus razrešitve vprašanja večnosti, ki pa ima sama po sebi dvojno naravo. Po eni strani je sanjska mora, a je hkrati tudi lepa laž? Karkoli že je, je nekakšna tolažba. Čeprav krhka in mogoče lažna. In rešitev? Še najbolj se nagibam k temu, da jo Strniša najde v spominu, ki pa ima, vsaj po moje, atribute kozmičnega spomina. V tem spominu se bo vse lahko ponovno zgodilo. Zgodila se bo tista dvojna eksistenca. A tudi tu Strniša ostane zvest sam sebi in svojemu dvomu. Kar pomeni, da se sprašuje. Ne daje pa natančnih odgovorov.
Sneg
V
Niso večna ta nebesa,
ta ozvezdja, ki jih ni,
in ta sama sinja zvezda –
samo mi smo žalostni.
Žalostni smo, kot žaluje
v gori kdaj majhna žival,
le, da je morda nam huje:
ali bo spomin ostal?
Bosta še kdaj, v spominu, tukaj,
kot sta, živela – bo minil?
Bosta vsaj, brez spomina, skupaj?
Boš vedela, boš vedel ti?
23. januar 2022
Na današnji dan pred petintridesetimi leti je umrl Gregor Strniša, najsvetlejša zvezda slovenskega temnega modernizma. Kakšen je, v primerjavi s položajem iz stote številke Nove revije, ko je njegova poezija veljala za absoluten vrh pisanja v našem jeziku, njegov položaj v zavesti slovenskih pesnikov in pesnic danes? Mislim, da precej manj gotov, kot je bil včasih. Sprašujem se, če se ga, razen redkih izjem, sploh še kdo spomni in ga bere? Ampak to ne velja samo za Strnišo, pač pa nasploh za pesnike in poezijo, ki se je pisala v drugi polovici prejšnjega stoletja. Ali pa v kateremkoli delu prejšnjega stoletja sploh, ne samo v drugi polovici. Toda to ni neka slovenska posebnost. Lahko bi rekel, da je izguba zgodovinskega spomina ena do osnovnih lastnosti duha časa, v katerem živimo. Kar bo sledilo, so seveda špekulacije; problem branja Strniše v današnjem času je podoben problemu branja katerekoli poezije, ki je pisana v vezanih oblikah in s čisto določeno metrično shemo. Kajti branje takšne poezije je drugačno od branje poezije, napisane v prostem verzu (to ni komparacija kakovosti med poezijo, pisano v prostem verzu in tisto, ki je napisana v vezanih oblikah, ampak vzpostavitev razlike v načinu branja ene in druge). Zahteva drugačno koncentracijo in drugačno sposobnost povezovanja vsebine in oblike. Hkratno povezovanje obojega. Za takšno branje je potreben trening. So potrebne veščine, ki jih današnji bralci, čeprav sami pišejo poezijo, nimajo, ker so zrasli v popolnoma drugačnem okolju. V okolju prostega verza. Drug problem pa je seveda vsebinska plast Strniševe poezije, ki zahteva človeško zrelost in hkrati tudi sposobnost spusta v mitološki čas, v svet, ki nima trdnih kontur, ampak deluje kot uganka.
In kako s Strnišo in njegovo poezijo stojim sam? Namerno sem ločil pesnika od pisanja. Strniševo poezijo občasno berem, a ne prav pogosto. Včasih odprem monumentalne Zbrane pesmi, ki so izšle pri Beletrini in preverjam trdnost svojih zaznamkov. Preverjam, če še držijo. Imam namreč navado, da v knjigah poezije na robovih strani označujem uspele pesmi. Tiste, ki niso uspele, po navadi pustim pri miru.
S pesnikom kot osebo pa je drugače. Mogoče se ravno s Strnišo od vseh slovenskih pesnikov najbolj identificiram. Na različnih ravneh. Recimo: identificiram se z njegovim zapisom ob podelitvi Prešernove nagrade: »Ustvarjalnih dilem nimam. Imam pa, ker živim kot svobodni pisatelj, zmeraj večje materialne dileme čisto osnovne eksistencialne narave, kar mi zmeraj bolj otežkoča zbranost, potrebno za vsako ustvarjalno delo; v tem smislu – ampak edino v tem smislu – imam torej tudi ustvarjalne dileme.«
Še bolj pa se identificiram s tistim, kar je o njem v odličnem spominskem eseju z naslovom »Srečavanja z Gregorjem Strnišo« napisal njegov prijatelj Janez Stanek. »Prav ta podoba osamljenega monolita se mi pojavi najprej pred očmi, ko se spomnim prvih srečanj z Gregorjem. Poleti 1952 – zagledam ga, črno, visoko postavo sredi Ljubljanskega polja za pokopališčem na Žalah, v žareči vročini poznega poletnega popoldneva, kako prihaja po poti od Save. Slika Gregorja samotnika sredi širjave Ljubljanskega polja mi z leti, ko se podrobnosti njegovega zemeljskega prebivanja odmikajo, zmeraj bolj celovito predstavlja njegovo človeško in duhovno bitje, pomen in duhovno barvo njegovega pesništva. Osamljena postava sredi Ljubljanskega polja: fizična ponazoritev njegove samotnosti in ločenosti od sveta in družbe.«
To mi je najbližje. Ta način delovanja je postal prevladujoč del mojega življenja. To sem jaz sam. Osamljena postava sredi Ljubljanskega polja, a že čez Savo, v smeri Tacna, ali pa v gozdovih okrog Rašice; fizična ponazoritev samotnosti in ločenosti od sveta in družbe. Le da jaz nisem popolnoma sam, kajti z mano hodi ali pa teče naša prelepa psica. In doma me seveda čakajo vsi vzponi in padci, ki jih s sabo prinaša družinsko življenje.