Objavljamo drugi odlomek iz prihajajočega romana Jurija Hudolina, ki bo kmalu izšel pri Beletrini. Prvega najdete tu.
Večino let samostojne Slovenije sem preživel v središču Ljubljane, najprej na Gradaški ulici, potem na Kristanovi ulici, na Križevniški ulici, na Igriški ulici in na Vožarskem potu, zadnje desetletje pa na Mestnem trgu, vis – a – vis Mestne hiše, v Souvanovi hiši in v bližini opevanega ljubljanskega župana – Trgovskega potnika, ki sem ga hočeš nočeš naključno srečal skoraj vsak dan, kakor tudi okrog njega skakljajoče makakije. Nikoli ne bom razumel tega, da ljudje opravičujejo podrejanje goljufom z opravičilom, da potrebujejo varno službo in še bolj sem zmajeval z glavo, ker so bili skrivaj ponosni, da se podrejajo papirnato in od državljanov žegnano tretjemu najmočnejšemu človeku v državi, ljubljanskemu županu, ki politiko jemlje samo in zgolj kot trgovino, več ali manj zasebno podjetje, drugo je zanj kihanje v veter. Slovenija je od leta 1991 največji goljuf sama sebi. Državne službe so postale sinonim ptic roparic, podkupovanja, klientelizma in nelegalnega poslovanja in veličastnega lenuharjenja, odkar je šla črnogorska mafija v podtalje, kjer je albanska vedno, so vse te posle prevzele mreže državnih inštitucij. Na drugačen način, ampak že povprečno informiranemu je vse jasno, kako navadna njiva čez noč postane bogataška gradbena parcela in kako se dobi provizija za pridobljen posel na državnem razpisu. Verjetno si taki kot Trgovski potnik mislijo, da je to pač del posla, da to tako gre. Morebiti pa si izvoljenci naroda mislijo, da je provizija nujna za potrditev lojalnosti. Ali pa je to model nove demokracije in medčloveških odnosov, mogoče sem jaz veličasten idealističen bedak in starokopitno za časom, mavzolej hrepenenja?
Čeprav sem se na Mestnem trgu kar dobro počutil, mi je v glavi nemalo kratov pokljalo in nekaj nedoločljivega švistalo: več kot očitno je bilo, da pri štiridesetih nimam nobenega motiva več, še za pisanje ne, vendar sem bil odločen, da se bom zlizal.
Na Mestnem trgu sem imel prijetno stanovanje, kjer sta prej živela znana slovenska igralca in nazadnje inšpicient ljubljanske drame, ki sem ga imel ves čas na muhi, da bo storil samomor in je to tudi uresničil. Bil sem obkrožen z izjemno kvalitetnimi sosedi, ki so v obdobjih dipsomanije & depresije dobro vedeli, da grem spat obut in oblečen, da ko se zbudim, takoj švignem izza vogala v Istranko. V Souvanovi hiši mi nikoli nihče ni zakašljal zle besede v lice, tudi ko sem stanovanje spremenil v plesišče in jim jemal vino iz kleti ali kredenc pred vrati, kaj še, dobival sem juhe in dobre kose mesa, torte in darila, bil vedno dobrodošel, tako liberalnih in za nameček celo dobrih sosedov in ljudi kot celotnih osebnosti nisem imel nikjer na svetu. In bili so Slovenci. To je še eden od razlogov, da je treba verjeti v čudež prijateljstva in dobronamernosti, čudeži človeku res olajšajo eksistenco in utrdijo vero v lepoto prihodnjega časa.
V Istranki sem pač postaval, čakal znance in čivirikal več ali manj tjavdan, kakršne volje sem pač bil; velike koristi mi Istranka v tem življenju ni dala, pokazala pa mi je, kako se dan zabije v tri krasne in kako metati denar v vrečo brez dna, ljudje pa te še opsujejo za desert, saj me je cela Ljubljana spraševala: »Ti, kaj pa imate v Istranki?« ali »A ti si cel dan na tržnici?« ali »Imaš lokal?« jaz pa sem večinoma odgovarjal slednje in so mi dali mir, saj moji nič kaj empatični sonarodnjaki radi vidijo šibkega, izgubljenega in brez vizije zamišljenega človeka. Umetnik pač. Zguba. Tolerirajmo mu, bodimo usmiljeni. Tako pa so mislili, da je lokal moj in je bil mir. Skoraj vsak dan je prišel Boban, novinar, kritik, poslovnež, v vse se je vtaknil in je rad vse in vsakogar tudi komentiral, vsega itak nisem poslušal, čeprav sem ga gledal v oči, kar je ena mojih dobrih lastnosti, da se ne bojim ljudi, saj jim konec koncev nisem ničesar dolžan, še manj pa, da bi komurkoli kaj pojasnjeval.
Boban je kvasal vse živo, rastrasto in počez, od kulture, politike do ekonomije, od vsega je vedel veliko ali malo manj ali pa je kakor petelin na gnoju zgolj kikirikal: govoril je ves čas, kakor navit, verjetno tudi zaradi tega, ker je živel sam in je moral nekje izkašljati dozo besed, ki jo hočejo vsakodnevno zrafalizirati možgani in kar sem jaz počel s pisanjem in prevajanjem, česarkoli, ne samo leposlovja. Vedel je veliko in čeprav so bile politične stvari, ki še niso prišle v javnost, večinoma tračarske provenience, pa je imel več kratov mastne in verodostojne informacije. O ropanju svojih političnih prijateljev in podpornikov pa je znal zamižati, celo zaspati ali pa se jim vročekrvno in bojevito postaviti v bran. Upam si trditi, da je bil med top five informiranimi ljudmi v državi, vreden svojega denarja, a sem ga imel rad, saj drugače ni bil slab, tudi svinja ne, vsaj do mene ne, malenkostne pljunke pač pozabim. Celo življenje je hodil po sprejemih, koncertih, razstavah, literarnih večerih, imel je ošiljen in včasih zaslepljeno zašiljen okus in nos, tako si je pač izbral, življenje med brezplačnimi banketi in recenzijskimi izvodi. Vedno je bil samski, ni imel otrok in tudi pederastija, sodomija ali kakšna druga oblika spolnosti ga ni preveč tangirala, o tem ni nikoli kvačkal. Ljudje bi ob takem človeku večinoma rekli, da je resen, tehten in zanesljiv človek in mislec. Čeprav se je šel zagretega rdečkarja, se mi je zdel bolj klasično konzervativen in zavrt Slovenček. Pil ni kaj prida, droge pa ne kušal in je znal biti tudi naporen, vendar si v državi resnih sovražnikov ni pridelal, prej obratno, dobro je vozil pešibus življenja, saj se je bližal sedemdesetim, pa je še vedno živahno korakal naokrog. Glede na njegov povsem drugačen odnos do žensk, če ošvrknem svojega, turbulentnega in zapletenega, sem se z mislimi večkrat parkiral – sploh kadar se mi ni dalo dialogizirati z njim – k Natali, ženski, ki je moje življenje skušala zajahati na začetku novega tisočletja. Tudi ona je, kakor to počne večina ljudi, na začetku najinega odnosa mislila, da bo to bitka, kdo se bo prej zlomil in podredil. Vendar se jaz take vojne ne grem, saj vsako podrejanje pelje vlak prijateljstva in ljubezni v propad, po drugi strani pa si življenja brez žrtev ne morem predstavljati. In bi bilo to v mojem oziru tudi nemogoče, saj sem sovražnik vzorca in tekočega traku.
