Čeprav bi marsikdo umetnost rad videl kot nekaj »čistega«, je v stvarnosti literaturo in kulturo težko ločiti od politike. Primerov njune usodne prepletenosti, včasih zelo sporne, včasih pa pozitivne, je veliko: eden boljših romanov 20. stoletja je napisal avtor milo rečeno dvomljivih stališč (Louis-Ferdinand Céline); pacifizem nekega drugega francoskega pisatelja po prvi svetovni vojni se je kasneje približal nevarni indiferentnosti v drugi (Jean Giono); nekateri najzanimivejši sodobni pisatelji so odkrito politično opredeljeni in svoje zapise brusijo »kot rezilo noža« (Édouard Louis); sestavni del šarma mnogim ljubega George Orwell je njegova angažiranost. Slednji je v svojih esejih zapisal: »All issues are political issues.« (nadaljevanje citata je sicer precej pesimistično) …. Govoriti o svoji življenjski izkušnji je avtomatsko politično, ker intimno je politično, kot je razvidno iz primerov Jamesa Baldwina ali Audre Lorde.
A kako torej navigirati v realnosti njunega stika, ne samo ko so dela avtorjev prepletena z njihovimi stališči, ampak tudi takrat, ko preskočimo tanko mejo med umetnostjo in političnim opredeljevanjem oziroma udejstvovanjem umetnikov kot javnih osebnosti? Ko stopimo na tisto stran, ki si raje umaže roke, kot da bi si jih odrezala? (Sposojam si frazo, ki jo je pred drugim krogom francoskih predsedniških volitev izrekel filozof Charles Pépin ob pozivu mladih k udeležbi, kljub nemogoči izbiri. Namreč, s Péguyem pravi: »Kant ima čiste roke, vendar nima rok.« Volitve in politika niso čisti kot morala, v politiki smo primorani redno si umazati roke.
Vprašanje je seveda zapleteno in močno odvisno od aktualnosti trenutka. Avtorji se lahko opredeljujejo do nečesa, kar se jih neposredno dotika, ali do nečesa zunanjega, kar po njihovem mnenju ni mogoče ignorirati. Včasih aktualno dogajanje tako močno odmeva, da se opredelitev od avtorjev pričakuje, saj je njihova pozicija v javnem prostoru ključna. Drugič pa se zanjo odločijo zgolj iz lastne vesti in se nujno soočijo s celim spektrom nasprotujočih si mnenj. Zato se bom tudi svojega skromnega pregleda nekaj zanimivejših političnih opredelitev v sodobni literaturi lotila iz več zornih kotov ali bolje – problematik, ki so v zadnjih letih prebudile angažiranost piscev.
Primer, ki mu v tem trenutku posvečamo največ pozornosti in ki jasno kaže povezanost literature z aktualno politiko, je zagotovo ruska invazija na Ukrajino. Že kmalu je prestopila meje političnega ter se dotaknila predvsem naše človečnosti in solidarnosti. Povzročila je izjemen porast zanimanja za ukrajinske avtorje tako pri medijih, ki poročajo o kulturi, kot v knjigarnah, katerih izložbe po evropskih metropolah krasi izbor njihovih del. In seveda bralcih, ki želijo prisluhniti zgodbi Ukrajincev. Podobno so svoj medijski in literarni prostor (ker so ga deloma, v povprečju zagotovo več kot ukrajinski, že imeli) povečali tudi ruski avtorji, nasprotniki Putina in njegovega režima. Eden od njih, Vladimir Sorokin, je nastopil na lanski Fabuli, s svojo ostro in mrko distopijo Opričnikov dan, ki vse manj deluje kot nočna mora in vse bolj kot resničnost. Na letošnjem festivalu pa je gostoval Sergej Lebedjev, avtor romana Dežela pozabe, ki je pričujočo vojno označil za humanitarni in moralni bankrot ruske kulture.
Oba sta med sedemnajstimi podpisniki pisma iz začetka marca, v katerem so priznani avtorji pozvali vse rusko govoreče in pišoče, naj vzpostavijo direktni stik z ruskim narodom na vse možne načine in mu o vojni v Ukrajini povedo resnico. Klic, ki sta se mu pridružila tudi nobelovca Svetlana Aleksijevič in J.M. Coetzee, je sledil omejevanju dostopa do informacij, nadzora poročanja glavnih in utišanja neodvisnih ruskih medijev. Tako kot mnogi pisci se je s svojim zapisom o diktaturi Putinove vlade, distopičnih vojnih podobah in strahu pred Drugim odzvala tudi nagrajena ruska pesnica, še ena podpisnica zgoraj omenjenega pisma, Marija Stepanova. V eseju, ki je bil objavljen na strani Financial Times, na koncu opaža, kako trenutno dogajanje spreminja sam ruski jezik in njegovo uporabo, besede, fraze, ki jih (ne) izbiramo (več) in ki so zdaj napolnjene z novimi pomeni: »To pišem v ruščini in z vsakim stavkom je težje. Najprej se spremeni greben jezika, njegov živi pogovorni rob. Je kot staro minsko polje in stare mine začnejo eksplodirati, ko se odločite za pot čez. Zdaj so vse žive, te mine. Jezik ni kriv, tako kot zemlja ni. Vendar se je spremenil, je razpokan in razbrazdan. In število kraterjev bo le še naraščalo.«
Ko je splošni diskurz naše družbe odločno naklonjen eni od strani, je torej opredelitev do aktualnosti v kulturi ne le cenjena, temveč se jo celo zahteva. Mnogi ruski umetniki, povezani s Putinom, na primer dirigent Valerij Gergijev, in ruske baletne družbe so se tako za razliko od svojih kritičnih pisateljskih kolegov na Zahodu soočili z odpovedmi svojih nastopov in celo služb. Pod pritiskom je bila tudi operna pevka Ana Netrebko, ki je kmalu javno obsodila tako rusko invazijo kot javne linče umetnikov. (Verjetno ni treba poudarjati, da so ruski umetniki ujeti med dvema ognjema, saj pritisk čutijo tudi s strani svoje domovine, in se, če so kritični do vojne, prav tako soočajo z hudimii obtožbami.) Nenazadnje, Rusija ni nastopila niti na Evroviziji.
Vendar niso vsi primeri politične drže umetnikov kot javnih osebnosti tako enoznačni in brez kritičnih odzivov. Moje zanimanje je v zadnjem letu vzbudila predvsem aktivistična drža sodobnih pisateljev in pisateljic v obliki bojkotov. Ti namreč pogosto naletijo na ostre kritike z argumentacijo omejevanja svobode govora. Tiste svobode torej, ki je v osnovi umetniškega izražanja in naj bi bila s strani politike nedotakljiva ter je s tem eden od stebrov nasprotovanja Putinovi vladi.
V času porasta ekstremne desnice in neofašizma v Evropi se nekateri avtorji čutijo primorani jasno izreči svoje temeljno nasprotovanje njenim vrednotam. Ko so na lanskem Frankfurtskem sejmu gostovale tudi skupine in založbe nemške ekstremne desnice, je Jasmina Kuhnke, avtorica knjige Schwarzes Herz (Črno srce), na primer odpovedala svoj nastop. Njena odločitev, ki so se ji kasneje pridružili tudi Nikeata Thompson, Annabelle Mandeng in Riccardo Simonetti, je na obeh straneh sprožila razpravo o svobodi govora – dejstvo, ki ga je sama pozdravila. Organizatorji so v svojem odgovoru dejali, da morajo zagotoviti prisotnost vsem stranem in mnenjem. Dokler namreč delujejo v okviru zakona, posameznih založnikov ne želijo cenzurirati in izključevati iz največjega knjižnega sejma na svetu. Temnopolta pisateljica, glasna zagovornica antirasizma, je v preteklosti že bila tarča groženj s strani pripadnikov ekstremnih skupin ter se zato ob njihovi prisotnosti na sejmu po svojih besedah ne bi počutila varno. Pa vendar, njen glavni argument proti sodelovanju je bil predvsem: »Rasizem in antisemitizem nista mnenji.« S tem pa se dotaknemo temeljnega vprašanja: Kje se torej konča svoboda govora v javnem diskurzu in kje se začne sovražni govor, ki ga ne smemo tolerirati in ki svobodo govora vseh v resnici ogroža, zato nas kliče k podobni odgovornosti kot Putinova strahovlada in v tem primeru k potencialnemu bojkotu.
S podobnimi kritikami o omejevanju svobode se je soočila tudi ena najbolj branih irskih pisateljic Sally Rooney, ko je lani zavrnila prevod svoje najnovejše knjige Beautiful World, Where Are You v hebrejščino pri založbi, kjer sta izšla prevoda njenih prejšnjih romanov. V podporo Palestini je namreč bojkotirala enega večjih izraelskih založnikov, ker se ni javno distanciral od izraelske politike. Z izidom dela v hebrejščini želi počakati, dokler ne najde nevtralnega založnika, ali pa prevod izdati pri ne-izraelski založbi. Medtem ko je njeno odločitev v odprtem pismu Artists for Palestine UK podprlo 70 avtorjev in založnikov, so se nekatere verige knjigarn v Izraelu nanjo odzvale z umikom njenih sicer zelo dobro prodajanih knjig iz svojih polic.
Avtorica se je sicer s svojo odločitvijo pridružila vrsti umetnikov, ki že podpirajo kulturni del palestinskega gibanja BDS (Boycott, Divestment and Sanctions), na primer glasbenikoma Rogerju Watersu in Brianu Eno ter režiserjema Miku Leighu in Kenu Loachu. Ameriška pisateljica Alice Walker prav tako že leta vztrajno zavrača prevod svojega romana The Color Purple (Nekaj vijoličastega) v hebrejščino in je med drugim Alicio Keys celo pozvala k odpovedi njenega koncerta v Tel Avivu.
Palestinska skupnost in umetniki namreč že dolgo pozivajo k aktivni solidarnosti in vlečejo vzporednice z uspešno podporo, ki so jo mnogi izkazali kampanji proti apartheidu v Južni Afriki. (Za ozadje: v lanskem letu so tri organizacije izraelsko politiko nadvlade in preganjanja Palestincev označile za apartheid – že januarja 2021 v svojem poročilu vodilna izraelska skupina za človekove pravice B’Tselem, kasneje pa še Human Rights Watch in Amnesty International.) V okviru gibanja bojkota Južne Afrike, ki je zavzemal od njenih produktov do akademskih raziskav in konferenc, so na primer blokirali nastop južnoafriških glasbenikov na BBC-ju, prav tako kot so mnogi tuji glasbeniki odpovedovali svoje koncerte v državi apartheida. V upanju, da bo mednarodni pritisk pospešil konec nepravičnega sistema, je serija političnih, ekonomskih, kulturnih in športnih bojkotov idejno izhajala iz stranke Afriškega nacionalnega kongresa.
Že takrat so se sicer pojavljali dvomi o učinkovitosti ukrepov in etičnosti takšnih splošnih sankcij. Mnogi tudi danes opozarjajo, da podobne kampanje s svojo neselektivnostjo škodujejo in udarijo tudi izven direktne tarče. Time je že leta 2016 na primer objavil pričevanje agentke Deborah Harris, ki pravi, da vse težje proda pravice za prevod nekaterih izraelskih avtorjev ne glede na njihovo politično pripadnost. David Grossman, odkrit levičar in aktivist za mir, naj bi se tako že soočil s klicem k bojkotu svojih knjig in dogodkov, čeprav ima sam tesne vezi s palestinskimi avtorji. Enako se pojavljajo skrbi, kako daleč bo šlo trganje vezi z rusko kulturo ter kakšne dolgoročne posledice bo imelo zanjo in za nas. Vendarle, če se vrnemo k primeru Južne Afrike, je kampanja kulturnega bojkota od šestdesetih let pa vse do leta 1990 pomenila pomembno simbolno gesto osamitve krutega sistema in ključno podporo gibanju proti apartheidu.
Avtorji so kot javne osebnosti vsekakor soočeni z vprašanjem nians pri političnem udejstvovanju; kje in kako na primer določiti, kdaj in katere institucije bojkotirati. Na koncu pa kot vsa družbena bitja preprosto sledijo svoji vesti pri odločitvi, kdaj uporabiti svoj glas, katerega bistveni učinek je v resnici prebuditev zanimanja za določene problematike, pa naj gre za človekove pravice, pravice živali ali klimatske spremembe, ter tehtne debate, ki jih s tem sprožijo, tako o svobodi govora in izražanja kot o človeški solidarnosti in sočutju. Ali s tem, le drugače, razširjajo enega od poslanstev literature? Morda. Nemara je eden od odgovorov na lovljenje mej ter krmarjenje v stičišču literature in politike zato že v osnovnem apelu, naj svet kulture in književnosti nakloni dostojen prostor vsem marginaliziranim glasovom ter prisluhne raznolikim avtentičnim pripovedim, podobno kot je nenazadnje storil v primeru Ukrajine.
