AirBeletrina - Otoške možnosti
Panorama 1. 8. 2021

Otoške možnosti

Tukaj je ta otok: zdaj je postal tako majhen, da ga lahko celega ujamem v dlan. Nad njegovim hrbtom, gosto poraslim z bodljikavimi grmi, kot drobne marionete krožijo galebi, skalne obale pa se previdno iztegujejo v sinjino. Tu je stara hiša poleg cerkve, v kateri smo preživljali poletja; in tu zaliv, do katerega vodi ozka pot; tukaj so L. in T., pa J. in U. in Š. in mi vsi, ki nas je morje zdaj razneslo naokrog po svetu. Na otok smo hodili poletje za poletjem, leto za letom, in vmes odraščali. Spomine naplavlja na obalo kot smeti: kos srebrnega papirja, v katerega je bil zavit sladoled; prodajalca krofov in pečene koruze, ki se je do zaliva vsak dan pripeljal z belim kombijem; kaseto z Bed of Roses in For Whom the Bell Tolls; L.-jine črtaste kopalke; pridušen šepet na pogradu; velikanske kobilice. Odtise nog, umazanih od rdeče zemlje, na spolzkih ploščicah v skupni kopalnici; veliko obzorje in hrepenenje, ki ga pozna le mladost; vonj urina in pekoče lulanje, večno prehlajene mehurje.

 *

Tam, do kamor je pot dolga in težavna, razdalja pa se zdi nepremostljiva, je prostor, kjer lahko zraste alternativa. Vzhaja med celino in obzorjem, »med svitom in temo« in potem znova»v hipu gre na dno«, kot ubeseduje Kovič. Otok je močna prostorska metafora, ki obvladuje besedila že od pamtiveka. Njegova prisotnost je pogosto le slutnja, prosojna fatamorgana, proti kateri neustrašni mornarji kljub temu znova in znova usmerjajo svoje premce. Obstaja prej kot koncept kot pa realen prostor. Neopredeljivi prostor otoka je obljuba novega in drugačnega: včasih opojno obetajoča, drugič grozeča in tuja.

Vsak otok postreže z novimi, čudežnimi prigodami. Na enem, denimo, živijo kiklopi, na drugem Kirka, na spet tretjem se pase Heliosova čreda. Izmed vseh otokov je le en domač, le en tisti, h kateremu so usmerjena vsa potovanja in kamor se stekajo upanja, pa naj bo to Itaka, čudoviti otok otroštva v Poletni knjigi Tove Jansson ali pa obris obale na obzorju v Ecovem Otoku včerajšnjega dne. Slednjega poleg prostorske zaznamuje še časovna nedosegljivost: ker leži za poldnevnikom datumske meje, je za vedno potopljen v preteklost. Kot da bi z nasedlega okostja ladje, skozi katero plujemo skozi vsakdan, lahko le nemočno opazovali daljni obris včerajšnjega dne, ki ga prav zaradi nezmožnosti dosega začenjamo malikovati. Roberto della Griva, Ecov baročni plemič, ne zna plavati, zato lahko otok le nemočno opazuje, ta pa s časom postane poosebitev vseh protagonistovih hrepenenj. V della Grivovi zavesti, ki se zlagoma mrači, se oblikuje sklep: če bi le lahko dosegel tisti otok, bi bil odrešen vsega trpljenja, vključno s tistim, ki ga je že doživel.

*

Na Otoku smo vsakič ostajali po en teden, od nedelje do nedelje, včasih celo dvakrat ali trikrat v enem poletju. Dnevi so odtekali v enakomernem ritmu, in čeprav so se letnice menjevale, mi pa smo postajali vedno starejši, so si bile vse nedelje med seboj podobne, vsi ponedeljki, vsi torki in srede pa so iz leta v leto sledili do pičice enakemu ritualu, ki se je prav zaradi tega v mojem spominu nalezel nekakšne posvečenosti. Otoke zapuščamo, da bi jih naslednje leto našli nespremenjene – da bi se znova izmerili ob istih skalah, ob istem udarjanju valov v naš bok. Spremenili smo se prav zato, ker nas je spremenil Otok. Z njegove obale so naša celinska življenja videti jasneje. To je tisto, čemur se vedno znova čudimo in ob čemer nas slano zaskeli v duši.

*

Otok je utopija, še posebno takrat, kadar nam je pot do njega iz tega ali onega razloga onemogočena. Mitski otok obstaja le med vrsticami in o tem, kje leži, pričujejo le šepetanja. Lokacija najsevernejšega izmed vseh znanih otokov antičnega sveta, Thule, kartografom še danes ostaja uganka. Potovanje tja je v svojem izgubljenem delu O oceanu prvi opisal grški raziskovalec Pitej. Med mogočimi geografskimi ustreznicami iz resničnega sveta se omenjajo Orkneyski in Šetlandski otoki, pa severna Škotska, Grenlandija in norveški otok Smøla, a nihče zares ne ve, kje leži pravi Thule, kjer sonce nikoli ne zaide in je kljub severni legi zemlja rodovitna, paša pa obilna. Vergilu dolgujemo izraz ultima thule, ki vse do danes ostaja prispodoba za nedosegljiv otok za mejami znanega sveta, kjer je vse mogoče. Takšnega kraja pa seveda ni mogoče vrisati na noben zemljevid. Tudi nenavadna nacistična prizadevanja, da bi locirali Thule, ki ga je na podlagi ponarejenega rokopisa Oera Linda za pradomovino arijske rase med drugimi označil Himmler, so spodletela.

Morova Utopija iz leta 1516 opisuje otok, na katerem se je razcvetela idealna družba. Njen ustroj določajo stroga pravila in nespremenljivi vzorci, in prav zaradi njih je mogoče vzdrževati njeno harmonično delovanje. Ideji o idealni družbi sledimo dalje skozi zgodovino, prek idealnih mest renesanse do novih utopij druge polovice dvajsetega stoletja. Ideal se v vsakokratni družbeni realnosti pojavi v drugačni obliki, a z isto zadušljivo inertnostjo: vsaka idealna družba za svoj obstoj potrebuje izolacijo od preostalega sveta in nespremenljiva družbena pravila, ki uravnavajo njeno delovanje. Če bi bili njeni člani prepogosto soočeni s pripadniki drugih družb, če bi se srečali z alternativnimi načini razmišljanja, bi se harmonija porušila. V hipotetičnih popolnih družbah, ki jih srečujemo skozi zgodovino, ni moč pomisliti, da bi lahko bilo drugače. Prav zato so otoki popolna prizorišča za umišljanje popolnosti, ki pa seveda vedno spodleti – tako kot v Hollebecquevi Možnosti otoka, tako kot v nešteto drugih distopičnih vizijah sveta, ki se odvijejo na otokih.

Tudi na otoku v romanu Filio ni doma slovenske pisateljice Berte Bojetu denimo prebiva rigidna družba, ki že stoletja deluje po ustaljenih vzorcih, čemur botruje prav otoška ločenost od preostalega sveta. Tam ženske prebivajo v Gornjem, moški pa v Spodnjem mestu, njihova življenja pa so med seboj strogo ločena. Protagonistka Filio šele čez dolga leta zaživi na celini in se uspe odtrgati od otoškega načina življenja, ki pa jo nepovratno zaznamuje. Otok Berte Bojetu je črna pika na obzorju, zlovešča prisotnost travme v zavesti vsakogar, ki jo je sposoben preživeti.

Pa smo kljub temu nagnjeni k idealiziranju otoškosti, kot da naša zavest tam postane podvržena otoškemu gigantizmu, zaradi katere naša čustva postanejo jasnejša, značaji pa izrazitejši. Prebivalci otoka so, kolektivno ali individualno, vedno svojevrstne pojave – za nekaj mojstrsko izpisanih primerov v branje priporočam Osmega poverjenika Renata Baretića ali Partljičeve Ljudi z otoka.

*

»Noben človek ni otok«, vsak izmed nas v partikularnosti svojega značaja odseva občo človeškost. Zares tudi noben otok ni otok, temveč vendar vsak s svojo drugačnostjo odseva obči, mitski Otok, kraj, kjer je mogoče živeti drugače. Otok ni kraj dobrih ali slabih praks, le kraj, od koder je mogoč zunanji pogled – na celino, na sebe samega. Rigidna morovska utopija lahko uspe le na otoku, otok pa je tudi tisti, ki je zmožen generirati alternativne načine razmišljanja. Za takšen otok morje ni predpogoj; tisto, kar ga ločuje od preostalega sveta, je preskok v sposobnost avtonomnega, ustvarjalnega mišljenja. Otokom drugosti in heterotopij smo priča tudi v mestih, tudi v Ljubljani. Vprašanje pa je, če jih znamo prepoznati in ali se nanje odzovemo z iskreno radovednostjo raziskovalca ali z odporom in strahom, ki sta plodova naše vkopanosti v družbeno inertnost.

*

Zdaj na naš Otok ne hodimo več – s časom smo migrirali dlje od njegovih obal, vsak v svojo smer. Če ga kdaj obiščemo, je to posamič in z zaigrano brezbrižnostjo, s katero partnerjem, ljubimcem, novim prijateljem in otrokom kažemo staro hišo ob cerkvi, naš zaliv in prodajalca krofov. Le tu in tam nas prekine kakšen »Se spomniš …?«, potem pa hitro spremenimo temo pogovora. Razkazovati nekomu Otok svojih spominov je razkazovati vse možnosti, ki jih je nekoč vsebovalo življenje, in za katere v sedanjosti ni več prostora. Zato se je vračati tja težko. Ko nas namreč ob pogledu na obzorje znova prešine sladko hrepenenje in si začnemo umišljati popolnost nekega drugega življenja, ki bi ga lahko živeli – takrat z gotovostjo vemo, da je čas za vrnitev domov.