AirBeletrina - Otroci kapitalizma
Kolumna 21. 1. 2014

Otroci kapitalizma

 

Zamenite mi glavo
zamenite mi oči
da bom lahko
pozitiven kot ste vi.

Zamenite mi glavo
zamenite mi oči
tud jaz bi rad spal cele noči.

(Zamenite mi glavo, Otroci socializma)

Ko sem se nedolgo tega vračala iz prestolnice domov, me je predramilo vprašanje nič hudega slutečega sovoznika. Po izmenjavi uvodnih vljudnostnih replik, v katerih sem že prava mojstrica, me je zadelo – »In ti, si postavljaš izzive v življenju«? Čeprav sem predvidevala, da je razlog vprašanja zgolj izlitje njegovega seriala idej in dosežkov, ki bo sledilo mojemu kratkemu odgovoru, sem vseeno skozi stisnjene zobe izjavila, da mi je izziv že to, da skušam kar se da dostojno preživeti. Potem ko sem zavrnila ponujeno sodelovanje v projektu Amway (baje da prodajajo zobne paste ipd.), sem se doma zrinila za računalnik in začela s pisanjem …  

Delovna mesta, ki se jih danes mladi okrog tridesetega oklepamo, nam velikokrat nudijo le približno zadovoljitev eksistencialnih potreb, redkeje pa se z njimi lahko tudi samoaktualiziramo. In tu potem nastopi absurd kapitalističnega sistema: da so tovrstna dela pogosto slabše plačana ali celo temeljijo na prostovoljstvu. Čeprav smo na vrhuncu štrlincanja kapitalizma po Evropi in je pošast komunizma že pred leti izdahnila, je še vedno strašljivo blažilno brati Marxovo razpravo Odtujeno delo skoraj dvesto let po njenem nastanku. Strašljivo, ker je fino aktualno, blažilno, ker pač potrebujemo povoj za kronično odprto rano nezadovoljstva, v smislu: nismo sami v tem dreku. Če jo povije taka avtoriteta, kot je Marx, še toliko bolje: 

»/…/ delo je delavcu vnanje, tj., da ne spada k njegovemu bistvu, da se zategadelj delavec v svojem delu ne zatrjuje, marveč zanikuje, da se ne počuti dobro, marveč nesrečno, da ne razvija svobodne fizične in duhovne energije, ampak trpinči svojo naravo in ugonablja svojega duha. Delavec se zategadelj počuti šele izven dela pri sebi in v delu izven sebe. Doma je, kadar ne dela, in kadar dela, je zdoma. Njegovo delo zategadelj ni prostovoljno, ampak prisiljeno, prisilno delo. Delo zategadelj ni zadostitev potrebi, ampak je zgolj sredstvo za zadovoljitev potreb izven njega. Njegova tujost stopa v čisti obliki v ospredje v tem, da ljudje pred delom beže ko pred kugo, brž ko ni več fizičnega ali drugačnega pritiska. Vnanje delo, delo, v katerem človek povnanjuje samega sebe, je delo žrtvovanja samega sebe, trpinčenja. Slednjič se kaže vnanjost dela za delavca v tem, da delo ni njegova last, marveč last nekoga drugega, da mu ne pripada, da on v njem ne pripada samemu sebi, temveč nekomu drugemu. Kakor učinkuje v religiji samodejavnost človeške fantazije, človeških možganov in človeškega srca neodvisno od individua, tj. kot tuja, božanska ali hudičevska dejavnost, na ta individuum, tako delavčeva dejavnost ni njegova samodejavnost. Pripada nekomu drugemu, je izguba njega samega.«     

Z ozirom na sodobno situacijo ni moj primer nič posebnega. Nekaj se je v normalno odvijajočem se poteku mojega življenja, v katerega sem še verjela, ko sem leta 2005 začenjala s študijem na Filozofski fakulteti, močno zalomilo. Očitno sem bila preveč naivna, ko sem si drznila upati na boljše, kot je sedanje prekerno delo z urno postavko, ki znaša malenkost več od treh evrov na uro, in petnajstminutnim odmorom za malico (v primeru osemurnega delavnika seveda), kjer jih deset odštejem hitremu metanju hrane vase in pet pomirjujočemu vdihovanju nikotina. Slabo za prebavo, boste rekli. Z mojim prebavnim traktom se hram kulture narodnega pomena, kjer delam, gotovo ne obremenjuje, čeprav se v njem postavljajo razne angažirane razstave. Kot vedno je enostavneje biti zgleden borec za pravice v abstrakciji kot realnem.

Odgovor na vprašanje, zakaj vztrajam, se ponuja sam od sebe in je že neštetokrat zdrdrana krilatica. Diplomantka primerjalne književnosti in slovaščine skorajda ne sme vprašati po čem več, saj spada v margino uspešno odvijajoče se zgodbe o kapitalizmu. Je posameznica, ki s svojim priučenim vedenjem ne more prispevati k izboljšanju slovenskega gospodarstva. In ne samo to, sebe in svojega vedenja bi se morala skorajda sramovati. Zašla je s strumne poti in se izgublja po meglenih ulicah, od koder nič ne prispeva, nasprotno, državo še dodatno izčrpava, ker za svoje izdelke zahteva oziroma pričakuje še tako neznatno plačilo.  

In dejstvo je, da jim je uspelo. V sodobnem času, ko je vse, kar obstaja, podvrženo ekonomiji kapitala, so našo generacijo vzgojili v pohlevno, ekstremno fleksibilno delovno silo, ki se je navadila na to, da je skrajno nadomestljivi člen, ki je svoja pričakovanja že davno linčal, osnovne delavske pravice pa mu predstavljajo le pobožno, v večini primerov nedosegljivo, željo. Kaj več bi si lahko gospodje tam nekje pri vrhu sploh želeli? Postali smo mrtve duše, perfektni in vzorni otroci kapitalizma.

Če se na situacijo zazremo skozi rožnata očala, določeno pozitivno lastnost še vedno lahko najdemo v dinamiki, ki nam jo položaj omogoča in jo pogojuje nezacementiranost na določenem delavnem mestu. Prav ta dinamika naj bi po ustrezala  raznoraznim kreativcem. Marina Abramović, (pop)kraljica performansa, v svojem dokumentarcu izjavi, da je nekaj, če si alter pri dvajsetih, tridesetih, celo štiridesetih, pri triinšestdesetih pa, oprostite, nočem več biti alternativka. Vsem tistim manj ekstremnim ali manj hipijevskim po duši, ki se želijo že pred šestdesetim ustaliti in priti do stalnega vira dohodka, ki bi jim omogočil socialno varnost, pa želim vse najboljše.

Lahko rečete, da ste naveličani podobnih jamrarij, da pretiravam, da naj se znajdem in mi bo nekoč gotovo uspelo. Tega ne bom zamerila, zamerim pa tistim, ki so nam, če uporabim modificirano Kučanovo primerjavo, dovolili sanjati mokre sanje (četudi so, ne zanikam, dokler so trajale, bile strastne in zanesenjaške), zbudili pa smo se v nov dan skopljencev, v katerem nam pri prebavi pomaga le še apatično vztrajanje. No ja, poleg nikotina seveda.