»No, sine moj, pa je uspelo, kakor sva rekla, da morda bo!« sem radostno zaukal z Beneškega filmskega festivala. Sva že pred več leti skovala načrt, kako pritegniti pri nas doma jako priljubljenega igralca, če ga kdaj kje po srečnem naključju morebiti srečamo. In je uspelo, je!
Christoph Waltz se nam je predstavil in nas takoj osvojil v filmu Inglourious Basterds (Neslavne barabe, 2009). Ne štejemo več, kolikokrat smo si že ogledali alternativni konec druge svetovne vojne z uspešnim atentatom na vrh nacistične Nemčije s Hitlerjem vred, kakor si ga je zamislil genialni Quentin Tarantino.
Waltz blesti kot Hans Landa, esesovski polkovnik, lovec na Jude. Je obenem krvnik in kavalir, strašen in uglajen, strumen in skorajda smešen, grotesken, žmohten, eden najbolj izpiljenih likov v svetovni filmografiji. Tarantino je dejal, da je vsekakor eden najboljših, kar jih je napisal – pa jih ni ustvaril malo, nasprotno! Je pa že skoraj obupal, ko je iskal pravšnjega igralca za to vlogo, kajti Hans Landa se izkaže tudi z obvladovanjem več jezikov: gladko govori nemško, francosko, angleško, italijansko … Kje najti igralca, ki bo prepričljiv v esesovski uniformi, obenem pa se v naštetih jezikih ne bo spotikal?! Pa se je nekdo spomnil nekega avstrijskega igralca; leta 1956 se je rodil na Dunaju, tam študiral igro in sprva tudi operno petje, nastopal po evropskih gledališčih, začel nizati televizijske vloge, a se mu dotlej še ni uspelo prebiti v prvo ligo.
In evo ga, zdaj vstopi v Tarantinov film in nas na kavč prilepi že v dolgem prvem poglavju Neslavnih barab – kako se nasmiha, medtem ko elegantno in zvito zaslišuje in privija francoskega kmeta, kako izpije kozarec mleka, kako si prižge ogromno pipo … pa kako pozneje naroči jabolčni zavitek, kajpada s smetano, medtem ko se ježi koža dekletu za mizo ob njem – in nam pred zaslonom.
Christoph Waltz je tako imeniten, da se je prikupil tudi našemu ta mlajšemu, ko je bil še čisto majhen. Ga je ujel na televiziji, obsedel z nami na kavču, pogledal do konca …
Potem so tekli dnevi, tedni, meseci. Pa je spet naokrog prišel pustni čas. Sineka sem pobaral, v kaj se bo našemil letos, kot kakšna maškar’ca bo šel v šolo.
»Hans Landa bom!« je pribil.
»Kdo?!« ni razumela njegova mama. Medtem sem že utegnil prebledeti.
»Sine moj, huh, veš, ne moreš v šolo kot esesovec, pust gor ali dol …« sem zamencal.
Pa je vztrajal. Nas prepričeval, da bo v šoli vse pojasnil. Da bo tudi on zavzel kritično distanco do lika, ki ga upodablja. Ampak smo na koncu soglašali, da bo šolsko osebje in sošolce težko prepričati. Je že tako: kadar enkrat vidiš esesovca na vratih, je prepozno za pogovor.
Je že tako: kadar enkrat vidiš esesovca na vratih, je prepozno za pogovor.
Zdaj, veliko let pozneje, sedimo za mizo. Vrnil sem se z beneškega festivala, spisati moram štorijo o srečanju s Christophom Waltzom. Mlajšega sina med kosilom vprašam, ali smem ta spomin iz pustnega časa ubesediti, zapisati, objaviti. Prav, prikima.
Starejšemu vilice zastanejo na pol poti od krožnika k ustom. »To ne bo v redu!« odkima. Se zastrmi vame: »Veš, kaj si bodo mislili ljudje: ali da si premajhnemu otroku kazal neprimerne filme ali pa da imaš sina nacija!«
Pomagajte mi, drage bralke, dragi bralci, iz tega kota, iz tega zosa, prosim. Ali se lahko dogovorimo tako: sinček je bil deležen vodenega ogleda satiričnega filma, s sprotnimi komentarji, umeščanjem videnega v zgodovinski in umetniški kontekst … in tako naprej. Može? V redu. Hvala.
»Veš, kaj si bodo mislili ljudje: ali da si premajhnemu otroku kazal neprimerne filme ali pa da imaš sina nacija!«
Gremo naprej. Pravzaprav najprej še malo nazaj.
Tudi pri nas doma smo bili veseli, ko je Christoph Waltz za izbrušeno vlogo v Neslavnih barabah dobil oskarja za najboljšo stransko moško vlogo. In potem še enega za vlogo, ki jo je Tarantino napisal posebej zanj – v Django Unchained (Django brez okovov, 2012) je pravični in prikupni lovec na glave dr. King Schultz.
Gledali smo ga še v več filmih. Izvrsten je v Carnage (Masaker), ki ga je Roman Polanski posnel po drami Yasmine Reza Le Dieu du carnage (Bog masakra), v prevodu Aleša Bergerja uprizorjeno tudi v slovenskih gledališčih. Izvrsten je v Big Eyes (Velike oči), kjer v režiji Tima Burtona upodobi Walterja Keana, resničnega prevaranta, ki je zaslovel s slikami otrok z velikimi očmi – v resnici jih je slikala njegova žena Margaret, v filmu jo igra Amy Adams.
Širok nasmeh in krutost je Christoph Waltz spet mojstrsko prepletal kot lastnik cirkusa v filmu Voda za slone (Water for Elephants). Aja, seveda, je tudi negativec Ernst Stavro Blofeld v dveh Jamesih Bondih. Pa še marsikje smo ga gledali in občudovali …
Pa tudi prebral sem rad kaj o njem. Še posebej sem z ušesi zastrigel, ko sem na lepem ujel, da je – naj si dovolim nekaj zanosa – naše gore list.
Niste vedeli, da je Christoph Waltz po mami slovenskega rodu? Je, je!
Njegove slovenske korenine je temeljito raziskal Janez Grm in nadvse zanimiva odkritja objavil v članku Rodbina Urbančič med Preddvorom in širnim svetom: oskarjevec, psihoanalitik, pisateljica in drugi, leta 2013 objavljenem v spletni Rodni grudi.
Tako gre ta štorija.
Igralčeva mati je bila Elisabeth Urbancic (1925–2021), dunajska gledališka kostumografinja in scenografka, hči igralke Marie Mayen in slovitega nevrologa Rudolfa von Urbantschitscha, svojčas psihoanalitika v Freudovem krogu. Po preselitvi v ZDA si je priimek skrajšal v von Urban, zaslovel kot zakonski svetovalec in leta 1949 objavil uspešnico Sex Perfection and Marital Happiness (Spolna popolnost in zakonska sreča).
Žena Maria ni šla z njim čez ocean, s hčerko Elisabeth je ostala na Dunaju in se pozneje poročila z igralskim kolegom Emmerichom Reimersem. Hči je obdržala očetov priimek, vendar v spremenjeni, skoraj slovenski podobi: Urbancic.
Igralčev praded je bil prav tako na Dunaju rojeni doktor Viktor von Urbantschitsch, otorinolaringolog, med kolegi cenjen predvsem kot iznajditelj »die urbantschitsch Methode«, namenjene učenju govora gluhe otroke s pomočjo glasu in posebnih orglic. Potem ko je umrl njun oče Edvard Urbančič – sin Alojza Urbančiča, rojenega na gradu Preddvor –, je bil Viktor z bratom Edvardom lastnik gradu Strmol, ki pa ga je leta 1899 od njiju odkupil Jožef Jenko, posestnik v Gradu pri Cerkljah. Strmolski grad je širši javnosti seveda najbolj znan kot zadnje prebivališče Ksenije in Rada Hribarja, katerih kruti konec je Drago Jančar upodobil v romaneskni uspešnici, tudi s kresnikom nagrajeni To noč sem jo videl.
Rodbina Urbančič pa je povezana še z enim gradom in še z enim imenom iz slovenske književnosti – s Turnom in z Josipino Urbančič Turnograjsko, prvo slovensko pesnico, pisateljico in skladateljico … in takisto daljno sorodnico Christopha Waltza.
Tu pa se vratolomno popotovanje še ne konča, kje pa!
Potem ko sem se podučil o igralčevih slovenskih koreninah, sem poročal domačim. Ta mlajši fant – tisti, ki ni smel v šolo kot esesovec – je premislil, prikimal, pribil: »Če kdaj kje vidimo Christopha Waltza, mu bomo zavpili: Urbančič! Sigurno se bo ustavil in se nam podpisal.«
Rekel sem si, kakor si v Martinu Krpanu misli cesar: »To velja, da bi se zapomnilo.«
***
In evo me, na 82. Beneškem filmskem festivalu zvečer strmim v obvestilo, kdo vse nam bo naslednji dan predstavljal nove filme, kakšna zasedba se nam obeta v konferenčni dvorani. In glej, pride tudi on!
In evo ga, stopa na čelu ekipe filma Frankenstein, sede na začetek dolgega omizja, skrajno levo, čisto ob rob. Motri polno dvorano. Molči. V dobre pol ure, kolikor traja tiskovna konferenca, dobi dve vprašanji. Odgovori skopo, odrezavo, cinično, z nasmeškom. Za dva odgovora porabi šest besed. Skupaj!
Povsem drugačen je gostobesedni mehiški scenarist in režiser Guilermo Del Toro, najbolj znan po filmih Favnov labirint, Oblika vode, Ostržek … O tem, novem, ki mu ga je le uspelo posneti in se z njim uvrstiti v tekmovalni program letošnjega beneškega festivala, po projekcijah v izbranih kinematografih pa ga bodo na Netflixu premierno predvajali 7. novembra, je sanjal že dolgo, zelo dolgo. Pri sedmih letih si je ogledal Frankensteina iz leta 1931. »Med odraščanjem sem bil deležen katoliške vzgoje, a nikoli nisem razumel, kaj je svetnik,« je pripovedoval zbranim novinarjem. »Ko pa je v filmu predme stopil stvor v podobi igralca Borisa Karloffa, mi je bilo jasno, kdo je svetnik, kako je videti odrešenik. Že vse od otroštva torej sledim stvoru, a sem čakal, da se vse razvije, dozori do te mere, da lahko posnamem film, kakršnega želim posneti. In zdaj sem v poporodni depresiji.«
V romanu Frankenstein ali Moderni Prometej (1818), ki ga je napisala pri komaj devetnajstih letih, si je Angležinja Mary Shelley postavljala vprašanja, ki si jih tedaj na ta način ni nihče drug, je še poudaril Del Toro. To seveda ni preprosta grozljiva zgodba, kakor je zmotno prepričan marsikdo. Je večplastna umetnina o smrtniku, ki želi postati bog in ukaniti smrt, doseči večno življenje, o skrajnih mejah znanosti, etike, o zločinu in kazni … in seveda o odnosu med tem, ki ustvari novo življenje, in tistim, ki to breme mora prevzeti – da, zgodba o očetu in sinu, v Benetkah prikima Guilermo del Toro.
Naslovno vlogo predrznega znanstvenika Victorja Frankensteina igra zvezdnik Oscar Isaac, znan iz filmov Inside Llewyn Davis (V Llewynu Davisu), A Most Violent Year (Leto nasilja), Dune (Peščeni planet), miniserije Scenes from a Marriage (Prizori iz zakonskega življenja) … »Victorja smo že zgodaj v procesu ustvarjanja zasnovali bolj kot umetnika, tudi navzven, pri obnašanju, oblačenju in drugem, manj pa kot znanstvenika,« je pojasnil igralec. »Poudarili smo bolečino v njem. To je film o outsiderjih, o ljudeh, ki čutijo, da niso zraven, da družbo opazujejo izza debele steklene stene. Je film, ki sprašuje, kako lahko živiš strtega srca. In pokaže, kakšnim krutostim lahko botruje strto srce.«
Zanimiva je izbira za vlogo ustvarjenega, zaničevanega, prizadetega in maščevalnega stvora, ki ga ustvari doktor Frankenstein. Upodobi ga mladi in čedni avstralski igralec Jacob Elordi, ki je med vsemi velikimi imeni v zasedbi Frankensteina požel največ vriščev, jasno, potem ko se je mladim gledalcem in zlasti gledalkam prikupil v Netflixovi The Kissing Booth (Kabina za poljubljanje) in zatem še HBO-jevi seriji Euphoria (Evforija). Vlogo stvora v Frankensteinu ima za krono svoje dosedanje igralske poti, pravi, vanjo je položil vse, kar se je v njem nabralo od rojstva do sem, do 28. leta starosti, no, mladosti: »Stvor je najčistejša podoba mene. Je bolj jaz, kakor sem jaz jaz. Lepo je, če se v liku, ki ga igraš, najprej izgubljaš, nakar se najdeš.«
In Christoph Waltz? V filmu upodobi stransko vlogo, je Heinrich Harlander, stric Frankensteinove zaročenke Elisabeth, bogat proizvajalec orožja, ki denarno podpira doktorjeve eksperimente. O svoji vlogi ni na tiskovni konferenci povedal niti besedice. Niti črke. Prav nič zgovoren ni bil niti na druge teme.
Ko so drugi pojasnjevali, kako so v filmu povsem drugače, veliko pristneje igrali, ker so nastopali v resničnem okolju, najsi je bilo še tako nenavadno, bizarno, ogibali so se pomoči CGI (Computer-generated imagery, računalniško ustvarjene podobe), je mikrofon pred sabo prižgal tudi Waltz. In siknil samo: »CGI is for losers.« (CGI je za zgube.) Smehu je sledila rahla zadrega, ki jo je Guilermo del Toro ublažil z dopolnilom, da ustvarjalcu marsikaj pride prav, a mora z vsem rokovati po pameti, ne pretiravati.
Zatem je neko novinarko zanimalo, kako Christoph Waltz v mračnem svetu, kakršnega slika tudi Frankenstein, ohranja upanje. Odgovoril je … Ne, kar poglejte in prisluhnite, vam res ne bo vzelo veliko časa:
Evo, tiskovke je konec – tradicionalno skočimo k pultu z nastopajočimi! Večina plane v središče, k režiserju in igralcem. Precej zanimanja požanje mladi Jacob. Mi je kar prav, priznam – okrog Waltza, ki me najbolj zanima, tako ni nobene gneče. A za njim stoji gospa iz festivalskega osebja, tako njemu kakor meni prigovarja, da res ni časa, da mora zvezdnik oditi in da mu jaz moram dati mir.
Že, že, ji pokimam, saj bova kratka. Waltzu glasno in jasno povem, da sem iz Slovenije. Prikima. Predenj potisnem knjigo, ki ga bo gotovo razvedrila in mi jo bo rad podpisal: slovensko knjižno izdajo Tarantinovega scenarija Neslavne barabe! Prevedel Bojan Albahari, uredila Irma Kukovič, založba Anu Elara, 2011.
Knjiga leži pred igralcem, ki je upodobil Hansa Lando. Jo gleda. Ga gledam. Pričakujem tisti njegov široki nasmešek. Ne – namrdne se. »Kaj pa je to?« z brado pomigne proti knjigi. Niti dotakniti se je noče.
»Slovenska izdaja Inglourious Basterds,« zažvrgolim. Zdi se mi jasno: blestel je v filmu, zdaj pa lahko podpiše scenarij, preveden v jezik njegove rodne mame, za božjo voljo, to se zgodi enkrat v življenje, če imaš srečo, kajneda, seveda!
»Tega ne bom podpisal,« odreže.
»Ne bo podpisal,« odmeva gospa iz festivalskega osebja za njim in potiska knjigo proti meni. Jaz pa jo vračam, potiskam nazaj pred igralca, mu prigovarjam, ponavljam, da ni nič čudaškega, da je preprosto slovenska izdaja scenarija …
»Lahko da je,« prikima, »ampak ne podpisujem izdaj, ki jih ne poznam.«
Huh, preden ga gospa utegne potegniti stran, izpod knjige potegnem festivalsko programsko knjižico. »Se potemtakem lahko podpišete sem, bi to šlo?«
»Sem pa lahko,« prikima Waltz. In se podpiše.
(Pozneje mi izkušenejši filmskonovinarski kolegi pojasnijo, da ima Christoph Waltz dva podpisa: krajšega z inicialkama in daljšega z izpisanima imenom in priimkom. Da sem imel srečo, kimajo, dobil sem daljšega. Seveda, pri rojaku Slovencu pa ja ne bo škrtaril, zagodem.)
Se podpiše, se opraviči, češ da mu je žal za tisto prej, naj nikar ne zamerim, ampak res ne podpisuje reči, ki mu niso znane … in kani odkorakati, ponikniti za kuliso.
»Samo še to!« vzkliknem. In mu pomolim drugo, manjšo knjigo – Open, ličen izbor pesmi in misli Srečka Kosovela, ki jih je izbrala Mateja Kralj, prevedli Ana Jelnikar in Barbara Siegel Carlson, privlačno oblikoval Simon Kastelic, izdalo pa sežansko društvo Konstruktivist. Žal sem na festival prinesel samo eno nemško izdajo in jo dotlej že podaril Wernerju Herzogu, ostale so mi samo še angleške. Seveda bi Waltzu raje podaril nemško, a bo odlično razumel tudi angleško, kakršno je dan ali dva prej dobil že Williem Dafoe.
»Kaj pa je to?« spet sumničavo pogleda zelenkasto knjižico.
Ni časa za predavanje o Kosovelu. »Odlična slovenska poezija v angleškem prevodu,« butnem.
»O, to pa rad vzamem!« se mu razjasni obraz. »Slovenska?« še bolj zažari. Dlan položi na srce: »A veste, da je bila moja mama …«
»Vem, vem,« prikimam. Spomnim se, kak načrt je skoval moj sin, in glasno, kakor bi stal sredi placa v Ilirski Bistrici, vzkliknem: »Urbančič!«
In evo, končno dobim tisti široki nasmeh.
Christoph Waltz se ne meni več za gospo iz festivalskega osebja, ki mu diha za ovratnik. Stopi korak naprej, se stisne k pultu, se stegne čez – in mi da roko.
