Ko so 9. novembra 1989 prebivalci Vzhodnega Berlina iz zahodnonemških medijev izvedeli, da oblasti za njihov prehod v Zahodni Berlin ne bodo več zahtevale predhodno izdanih dovoljenj, se je začelo uničevanje in rušenje zidu. Dogodek, zgodovini znan kot »padec berlinskega zidu«. Padec trdne betonske pregrade, ki je v letih 1961–1989 ločevala Zahodni Berlin in Nemško demokratično republiko, je simboliziral tudi možnost uresničitve sanjarjenj, uporništva, utopij in iluzij nemškega prebivalstva – pa tudi drugih po Evropi – o novem, svobodnem svetu. Takšna pričakovanja so se postopoma, po začetni evforiji, iz dogodka svetovnih razsežnosti razblinila v veliko kompleksnejše usode posameznikov. Resda jih ni več ločevala fizična prepreka, ostale pa so osebne, čustvene pregrade. Nemalokrat jih je še teže ubesediti, premakniti ali rušiti, popolno uničenje pa je skorajda nemogoče. Rušitev zidu tako ni pomenila le prelomnice, ki bo za vselej spremenila zemljevide sveta in prinesla politične spremembe, ampak je vplivala tudi na kulturna, umetniška in ustvarjalna gibanja, ki so se nanjo odzvala. Padec zidu so umetniški in svobodnjaški berlinski in nemški krogi prepoznali kot simbol, alegorijo transformacije, ki jo v svojih, z avtobiografskimi prvinami prežetih proznih delih obravnava tudi Lutz Seiler.
Padec trdne betonske pregrade, ki je v letih 1961–1989 ločevala Zahodni Berlin in Nemško demokratično republiko, je simboliziral tudi možnost uresničitve sanjarjenj, uporništva, utopij in iluzij.
Leta 1963 rojeni nemški pesnik in pisatelj, ki je prejel številne nagrade, med drugim nagrado Ingeborg Bachmann, in najprestižnejšo nagrado za literaturo v nemškem prostoru, Büchnerjevo, si je z romanom Zvezda 111 prislužil tudi nagrado Leipziškega knjižnega sejma. Ustvarjalno veličino je kot pisatelj dokazal že s prvencem Kruzo, deležnim pozitivnega domačega in mednarodnega kritiškega odziva.
V tretjeosebnih pripovedih, v katerih gledišče prilagodi literarnemu junaku v središču pozornosti, se Lutz Seiler s preudarno pozornostjo posveča prav sanjaškim, ambicioznim, nekoliko zmedenim in nemalokrat utopično razpoloženim likom, ki jih je – o tem priča prav avtobiografska narava pripovedovanja – spoznaval tudi sam. Leta 1989, v zadnjem obdobju pred padcem berlinskega zidu, je študentsko počitniško delo opravljal na otoku Hidensee, ki v literarnem prvencu Kruzo postane osrednji dogajalni prostor. Zaradi bližine danski obali je otok v osemdesetih letih prejšnjega stoletja postal privlačna destinacija tudi in predvsem za tiste, ki so se preko Baltskega morja odpravili boljšemu življenju naproti – na Zahod. Ta namera seveda ni ostala skrita lokalnim oblastem, kar je botrovalo previdnejši pozornosti državnovarstvene politike, tedanje službe Stasi. Obdan s sanjači, iskalci boljšega življenja in številnimi zagovorniki utopičnih teorij, je imel avtor tako priložnost od blizu spoznavati osebe, ki jih portretira v svojih delih.
Idejo literarnega prvenca tako nadgrajuje in v nekoliko drugačni podobi razvija tudi v romanu Zvezda 111. Ta že v naslovu skriva ključ vznemirljive pripovedi, v kateri se z vzporednimi zgodbami prepletajo usode osrednjega lika, Carla, njegovih staršev, ki se po padcu berlinskega zidu tudi sama odpravita na Zahod, ter svobodomiselne berlinske skupnosti, s pomočjo katere Carl spoznava svoja hotenja, hrepenenja in vprašanja lastne identitete v novem svetu. Čeprav je osrednji lik romana, ki ga bralstvo ob odhodu njegovih staršev spremlja pri selitvi iz Gare v Vzhodni Berlin in njegovem ponovnem vzpostavljanju lastne identitete, je prav usoda staršev tista, ki se s pomočjo maminih pisem tke v pripovedno nit in kot glavna vez povezuje teksturo obsežnega romana.
Obdan s sanjači, iskalci boljšega življenja in številnimi zagovorniki utopičnih teorij, je imel avtor priložnost od blizu spoznavati osebe, ki jih portretira v svojih delih.
Zvezda 111, po nemško Stern 111, je ime resničnega znamenitega prenosnega radia, ustvarjenega v Nemški demokratični republiki. V romanu je simbol mostu med dvema svetovoma. Zvočni utrinki, ki s pomočjo frekvence potujejo iz nekega neznanega, oddaljenega sveta, v pripovedi staršev služijo kot opomnik, da so zanju nekje še dosegljive mladostne sanje in da se njuna zgodba vendarle še ni končala, čeprav ponovni poskus, da bi uresničila svojo bit, pomeni, da se mora Carl v številnih pogledih odpovedati svoji.
Carla odločitev staršev, da se nekega dne odpravita na Zahod in na težavno pot premagovanja ovir, močno zaznamuje, hkrati pa se iz osrednjega lika tako že od samega začetka pomika k vlogi opazovalca druge, večje zgodbe, v kateri je zgolj stranski lik. Starša Inge in Walter sta namreč odšla »na pot in se spoprijela z dogodivščinami. Bila sta neizpodbitna glavna junaka tekočega dogajanja, z vsemi težavami, ki sta jih morala premagovati, Carl pa je pravzaprav opravljal posle v zaledju, imel stransko vlogo, nekje na Vzhodu, v domovini, ki je bila morda že napol pozabljena.«
Zvezda 111 je obsežen roman o osebnih pretresih, globoko zakopanih skrivnostih, želji po utopičnih spremembah, upanju, da se bodo sanje uresničile, in o iskanju resničnega jaza v turbulentnih časih.
Čeprav se Carl tudi sam žene za željami in hrepenenjem, da bi postal pesnik, in se povsem zavestno na vse pretege trudi, da v skupnosti berlinskega podzemlja, kjer dela kot zidar in natakar, ne bi izgubil svoje identitete, zgodba staršev tudi njega drži v napetem pričakovanju. Pravzaprav se zdi, da je tudi njegova težnja po samouresničitvi lika pesnika tista, ki jo izbere, da bi preživel in osmislil svojo bit v novem svetu. Skozenj se prebija med vsakodnevnimi opravili, ob spletanju novih prijateljstev in turbulentni ljubezni do Effie. Tudi sama je umetnica in predstavnica nove, svobodne berlinske generacije. Carl tako o sebi nekoč razmišlja, da »čeprav je bilo njegovo življenje za gozdičkom z bombnim kraterjem na Rykestraße 27 morda klavrno in uborno, na besedo revščina doslej ni pomislil. Sploh pa biti ubog pesnik ne bi bilo nič napačnega, samo da bi bil – pesnik.«
Zvezda 111 je obsežen roman o osebnih pretresih, globoko zakopanih skrivnostih, želji po utopičnih spremembah, upanju, da se bodo sanje uresničile, in o iskanju resničnega jaza v turbulentnih časih. Bogata pripoved, ki s fotografsko natančnostjo opisuje ulice Berlina v devetdesetih letih in tudi s predmetno stvarnostjo opozarja na dogajalni čas, zaživi v izvrstnem prevodu Štefana Vevarja. Čeprav bo bralstvo včasih zapeljala v navidez slepo ulico z opisovanjem vseh vidikov Carlovega bivanja in podrobnosti o delovanju berlinskega podzemlja ter vseh njegovih akterjev, ki na prvi pogled bistveno ne prispevajo k pripovedni strukturi, bo potrpežljive in zbrane bralce nagradila s številnimi literarnimi referencami ter živim utripom berlinskega življenja tiste dobe, ko se je, kot razmišlja Carl, »svet znašel v nadvse občutljivem, lebdečem stanju, kakor da smo ravno šele začeli obstajati«.
